Kamniško drsališče, ki naj bi čudežno izginilo, so našli v ljubljanskem skladišču

3082
Vir: dnevnik.si / Anita Vošnjak

drsalisce_kamnik1
Čeprav so na občini kupili lastno drsališče, so Kamničani že tri leta kasneje znova drsali na najetem. (Foto: Anita Vošnjak)

Včeraj se je s sodno poravnavo med tožečo občino Kamnik in toženo družbo Lucky Luka končal večletni spor zaradi »izginulega« kamniškega mobilnega drsališča, ki na srečo Kamničanov za to priljubljeno zimsko radost ni prikrajšal. Za drsanje so namreč poskrbeli novi ponudniki, bizarno zakulisje nevsakdanje domače drsalne zgodbe pa je s skoraj dramatičnimi zapleti, milo rečeno, marsikoga tudi nekoliko zabavalo.

Dobri gospodarji
Zgodba se začenja pred skoraj desetletjem, ko je kamniška občina, da bi prihranila pri najemnini, na vrat na nos kupila lastno drsališče. Že tri leta kasneje je svoje drsališče, kako ironično – znova v želji, da bi prihranila – zaupala v hrambo najemniku Lucky Luki, ki je na Glavni trg postavil svoje drsališče. V Zavodu za turizem in šport so si meli roke, saj so izračunali, da je novi najemnik obratovalne stroške, ki so jih ob nakupu drsališča leta 2008 za poldrugi mesec stali 39.100 evrov, znižal na 25.000 evrov.

V duhu dobrih gospodarjev so se tako odločili, da bodo svoje (pre)drago drsališče kar prodali.
Ni šlo zlahka. Zato so drsališče, ki so ga kupili za 120 tisočakov, kupcem v nakup ponudili za vsega 16.900 evrov. In imeli presneto srečo, saj so dobili kupca, ki je bil zanj pripravljen odšteti 30.000 evrov. A se je znova zapletlo, saj kupcu montažnega drsališča niso mogli izročiti, ker naj bi to čez noč čudežno izginilo. Ljudski glas je pravil, da naj bi bilo opaženo celo v Sarajevu. Na občini pa so seveda na pomoč takoj poklicali kriminaliste in proti podjetju Lucky Luka in njegovemu direktorju Luki Klasincu, ki so mu drsališče zaupali v hrambo, sprožili postopke kazenske in odškodninske odgovornosti, ki so se včeraj končali s sodno poravnavo.

Drsališče spet v prodajo
A kot kaže, vsaj kriminalisti niso imeli trdega dela, saj jim po drsališče ni bilo treba prav daleč. Kot trdi Klasinc, naj bi namreč to bilo ves čas v njihovem skladišču v Ljubljani. »Tako bo zdaj občina Kamnik »kot kot tožeča stranka in lastnica ponovno dobila drsališče v svojo posest,« so včeraj pojasnili na občini. Dodali so, »da je bilo drsališče ob nakupu vredno približno 80.000 evrov, kar so z ustrezno dokumentacijo tudi dokazali.« V skopo sporočilo so zapisali še, da je spor tako dokončno rešen in da bo občina »predvidoma izvedla nov postopek zbiranja ponudb za njegovo prodajo«.

Nekoliko zgovornejši je bil tokrat direktor podjetja Lucky Luka Luka Klasinc, ki prej zgodbe o »izginulem drsališču« ni želel prati pred javnostjo. Za poravnavo se je, kot je dejal, odločil zato, ker si tudi zdaj ne želi zgodbe nadaljevati na sodišču. Zato je še enkrat poudaril le, da drsališče nikoli ni »izginilo«. »Le papirje je bilo treba urediti in doreči, kaj sploh je še predmet tožbe oziroma kaj vse sodi k drsališču, ki ga moramo predati občini,« je komentiral včerajšnjo poravnavo in dodal, da sestavlja mobilno drsališče kar 97 komponent, od katerih so nekatere povsem izrabljene, nekaterih pa ni več. Med slednje denimo sodi hladilna tekočina, ki naj bi bila ob nakupu vredna okrog 2000 evrov, je dejal in dodal, da bo skušal obtožbe na račun »izginulega drsališča« čim prej pozabiti.

Oglasno sporočilo