Uvodnik NOV!CE 3/2016: Pravica vedeti

0
845

Pravica do obveščenosti je eden od temeljev demokracije. Z dostopom do VSEH informacij javnega značaja, lahko zagotovimo, da bomo kot občani, državljani ali svetovljani vedeli kako ravnati, kako izbirati svoje voditelje, kako se prilagajati novonastalim razmeram. In prav s področjem informiranja ima vsaka, tako lokalna kot bolj globalna oblast, vedno težave. Težko izpljunejo podatke o svojih plačah, o dodatkih, o stroških določenih projektov, podatke o premoženju in seveda o svojem delu.
Ko teče beseda o stroških občine ali države, se pravzaprav sploh ne zavedamo, da te stroške plačujemo mi vsi, čeprav tega ne »vidimo« na plačilni listi ali obračunu pokojnine, ker se podatek skriva v bruto znesku. Te stroške plačujemo z vsakim artiklom, ki ga kupimo v trgovini, z vsako uslugo, ki je obdavčena, z vsakim litrom bencina ali vsako kepico sladoleda, če hočete. Ko se vreča z denarjem nevarno stanjša, ker se iz nje preveč jemlje, država poveča davke oz. občina poveča tiste dajatve, ki so v njeni domeni (smeti, vodarina, najemnine, prispevki za gradnjo itd.). Zato občanom ne more in ne sme biti vseeno, koliko je občina razsipna, za kakšne investicije se odloča, za kakšne razvojne načrte daje denar. Vsak občan, ki mora prispevati v občinsko in davčno vrečo, ima tudi pravico vedeti, kam je šel ta denar; prevečkrat zamahnemo z roko češ: saj itak naredijo po svoje, saj nimamo nobenega vpliva. Prav zato mi kot lokalni časopis nenehno »težimo« občinskim svetnikom in uradnikom, pa tudi županu z vprašanji, koliko je stalo to in ono, kaj delajo posamezni občinski oddelki, koliko znašajo sejnine in dnevnice, koliko občina zapravi za obveščanje in o čem občane obvešča. Ker je pravica vedeti osnova demokracije in signal volivcem, kako voliti v bodoče.
Ja, govoriti je potrebno o vsem, predvsem pa o problemih, ker s pogovorom lahko razrešimo marsikaj in kadar rešitve iščemo v dialogu, jih na koncu vedno najdemo. Ker pa je tega vse manj, ni čudno, da se po Ljubljani sprehajata dve Sloveniji, ki se obkladata z žaljivkami, vmes pa so begunci, ki se ob tem najbrž sprašujejo le to, kako bi čim prej odšli proč, ne nujno na boljše, pa vendar drugam. Tudi pri nas se namreč o beguncih ne pogovarjamo, ampak zgolj sledimo dogodkom. In to med ljudi vnaša nemir, pa jih je doslej k nam prišlo le nekaj sto, ostale smo samo prepeljali z južne na severno mejo. In če kdo misli, da se ta številka v prihodnosti ne bo podeseterila, je naiven in mi bomo spet spremljali demonstrante, ki bodo z vzklikanjem parol in žaljenjem nasproti mislečih, sproščali ventil.
Zato trdimo: več ko se bomo pogovarjali, manj bo nesporazumov in žalitev.
Uredništvo