Zgodbe ljudi in družin iz Domžal
Po izjavi novinarja in zbiralca zgodb g. Matjaža Brojana mu je posredoval podatke o družini Bolhar – BRANKO BOLHAR!
Kljub odličnemu spoštovanju uglednega novinarja gospoda Matjaža Brojana, si dovolim nekaj vsebinskih popravkov:
Sem še edina živeča verodostojna priča!
Sem vnukinja in nečakinja Bolhar Jerneja in Alojzija.
Rodila sem se na domačiji Bolhar Jerneja, kjer sem preživela svojo mladost.
Veliko je neresničnih izjav, vse ne bom korigirala, samo najbolj vpadljive – neresnične.
Naj se ustavim pri Bolhar Jerneju (starem atu). Rojen je bil v Žičah v zelo revni družini. Po pripovedovanju starega ata Jerneja. Hišo so imeli ob robu gozda, zato so rekli ,,Pr’ Bden,,. Hiša je bila zelo vlažna, pri njih so umirali večinoma za jetiko itd. Bili so težki časi za preživetje.
Starši Bolhar Jerneja so bili zelo verni, pošteni in delovni. Vse te vrline so podedovali tudi njihovi otroci.
Vse kar je ustvaril ne bi, če ne bi imel ob sebi tako zveste in podjetje sopotnice Frančiške Bolhar, roj. Dornik iz Mengša, moje stare mame.
Na družinski fotografiji s starši bi morala biti ,,krstna imena,,.
Tudi o Bolhar Francetu vem marsikaj, a se ne mislim spuščati v to.
Profesor Bolhar Alojzij
Ni se imel za Domžalčana, ampak je bil zgledni občan mesta Celja. Tudi profesorja Bolharja je brcal nemški škorenj. Najprej je bil izseljen v Šabac, potem je prišel v Ljubljano, od koder so ga Italijani 31.8.1942 internirali na Rab, od koder je 6.10.1942 pobegnil. Nikoli ni zbolel za tifusom. Bil je močno dehidriran in podhranjen. Vse drugo je izmišljeno, zlagano in neresnično zlobna trditev.
Nikoli ni bil zaprt v Škofovske zavode v Šentvidu. Nikoli ni bil v Dachauu.
Ko sta v skromni sobici Bolharjeve hiše v Polju pri Ljubljani živela z ženo Vero, je stric Lojze pisal članke pod katere se je podpisoval s psevdonimom »SLAVOJ«, nihče pa ga ni klical ,,VOJS«.
Resnica je, da sta po vojni nekaj časa živela v Domžalah na domačiji. Teta Vera Bolhar roj. Petrič je delala kot prof. nemščine na domžalski gimnaziji – stric Lojze pa je bil honorarni bi-bliotekar v Univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Kakšen Kardelj? Kakšni zaključni izpiti? Kaj ima to veze z izpiti Kardelja, saj NI bil njegov profesor!
Profesor Bolhar Alojzij in soproga Vera Bolhar roj. Petrč
Izgubil je službo zaradi tega, ker je hodil v cerkev!
Deset let je bil brez službe. Odločil se je za študij slavistike – pisanje in prevajanje. Ni mu bilo lahko, ko je kot 48-letni bruc slavistike sedel v isti klopi s komaj puhasto perjadjo. Skratka, učenost tja od cerkvenoslovanščine do vseh mogočih dialektov ruskega, predvsem pa bolgarskega jezika, je po-žiral z veliko žlico.
Posredujem izjave od Bolhar Alojzija in v njih nikoli ne omenja Domžal – spomin nanje je bil preveč boleč in grenak.
Nikdar se ni vračal v Domžale. Svoj dopust sta preživljala vsako leto v Bolgariji – v mestu Varna, med svojimi prijatelji in somišljeniki.
K Alojziju in Veri Bolhar smo hodili: Franc Bolhar – njegov brat, Josipina Čebokli, roj. Bolhar – njegova sestra in moja malenkost Katarina Čebokli – nečakinja. Stric France Bolhar je vsako leto za njegov rojstni dan šel na obisk, pozneje v častitljivi starosti in po nesreči, ga je večkrat po-spremil v Ljubljano; to je 1xletno.
Moja mamica, za katero je rekel, da jo je imel zelo rad, ga je večkrat obiskala. Tudi sama sem bila velikokrat pri njemu in mi je v pogovorih marsikaj povedal.
Brane Bolhar resnično ni imel dosti kontakta s stricem Lojzetom in teto Vero, ampak bi mu lahko povedal njegov oče France, če bi ga vprašal.
Datum njegove smrti ni pravilen!
Bil je izredno priljubljen in spoštovan med občani in učenci v Celju, kjer je bil tudi njegov dom. To se vidi po tem, da so mu dali ,,Prešernovo priznanje,, za njegovo življenjsko delo ter so večkrat pisali o njem v lokalnem časopisu.
Res je velika škoda, da se ni napisalo več o njegovi ustvarjalnosti in o njem. Še veliko je nedorečenega. Tudi prof. Alojzij Bolhar je bil deloholik.
Vse kar je ustvaril, ne bi uspel brez podpore svoje ljubeče in plemenite soproge Vere Bolhar, roj. Petrič.
Bolhar Jernej in sin Alojzij sta v življenju resnično veliko dosegla. To ne bi, če ne bi bila delovna, ustvarjalna in oba izredno poštena.
Prof. Alojzij Bolhar in soproga Vera sta se z vsemi dobro razumela, razen s sestro Justino in njenimi otroci. Vsa leta odkar sta živela v Celju nista imela nobenih kontaktov z njimi.
Po smrti strica Lojzeta je tožil teto Vero v šestinosemdesetem (86) letu nečak Ljubo Pavlovič. Ali je potreben komentar?! Zloba res ne pozna meja.
Kdo je dal tako neresnične laži in popačene izjave o prof. Bolhar Alojziju ne vem. Vem pa, da so takšni ljudje brez vere in brez moralne vesti. Nekateri so jo izgubili, nekateri je niso nikoli imeli. Takšni ljudje, ki izkrivljajo resnico in jo popačijo so zlobni in obsedeni od zlega duha demona. Takšni ljudje niso vredni njegovega imena.
Glavni pomislek pa posredujem s sledečimi besedami:
Že TAGORE je zapisal, da REKA RESNICE TEČE PO PREKOPIH ZMOT, toda, če pa gre za namerno izkrivljanje resnice, pa je vsa stvar še toliko hujša in ne morem mimo tega, da gre v danih primerih tudi za to in prav zato je vsakršno natolcevanje sprto s samim Bogom – kot glas vpijajočega v puščavi. Nekatere izjave oziroma trditve pa so naravnost laži in prav zato sem najbolj besna, hkrati pa v toliko potolažena, ker laž v nobenem primeru ne more biti zmagovita.
Po svetopisemskem izročilu je Bog z besedo ustvaril svet, zato imajo besede vendarle svojo težo…
Katarina Čebokli
______________________________________________________________
Odgovor avtorja knjige Domžalci in njihov čas
Spoštovana gospa Katarina Čebokli ima pravico do svojega gledanja na širšo Bolharjevo družino.
Četudi se ne strinja z vsem zapisanim, je nestrinjanje njena pravica. V poglavju o družini Bolhar si ničesar nisem izmišljeval, držal sem se le pisnih gradiv (tudi gradiv spoštovanega profesorja Alojzija Bolharja), ki sem si jih pridobil iz več virov.
Poudariti pa želim, da v takih primerih, kot je primer usnjarske družine Bolhar, ne morem in ne želim biti strelovod za minule razprtije in različna gledanja na preteklost znotraj posamezne družine.
Že večkrat se mi je namreč pokazalo, da so osebna gledanja in spomini obremenjeni z zamerami, različnimi tolmačenji sodnih in drugih procesov ter nezanesljivostjo osebnih spominjanj.
Verjamem le tistemu, kar je zapisano, ustna pričevanja pa so nezanesljiva in obremenjena s subjektivnostjo in s tistim, kar jemlje verodostojnost vsakemu pisanju.
P.s.
Gospo Katarino Čebokli sem dvakrat prosil naj sodeluje v projektu in naj mi tudi ona posreduje svoja gledanja pri pripravi poglavja o družini Bolhar.
Dvakrat me je zavrnila in ni hotela sodelovati. Toliko o upravičenosti njenega pritoževanja.
Matjaž Brojan, novinar, publicist
