Blaž Andrejka, glasba je velik del mojega življenja

Katero srednjo šolo ste obiskoval in smer študija?
Po osnovnošolskem šolanju na Brdu, sem sicer imel nekaj želja ali pa prebliskov, kaj bi poklicno rad postal, a se preprosto nisem znal odločiti. Ko ne veš kaj bi, je logična izbira gimnazija in to najbližja, Gimnazija Domžale. Po srednješolskem splošnem izobraževanju, sem dolgo časa kolebal med športno fakulteto, na katero pa mi sprva zaradi neopravljene mature ni uspelo priti. Sledila je odločitev za na daljne izobraževanje, ki bo povezano z glasbo in tako sem izbral študij muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Redno, po treh letih sem diplomiral, sedaj pa obiskujem zadnji letnik magistrskega študija. Zdaj sem že povsem pri koncu študijskega obdobja, zato lahko rečem le, da je to res poseben čas v življenju. Ampak saj je vsak del življenja poseben, a ni tako?

Koliko časa ste že član Godbe Lukovica? Kateri inštrument igrate? Kako je godba vplivala na vaš razvoj? Je godba tudi del vaših načrtov v naprej?
Za godbo moram reči, da predstavlja pomemben dejavnik v mojem življenju.  Godba je bila  še posebej zaslužna, da sem se sploh podal v glasbene vode. Če se spomnim nazaj, mi je že prababica  večkrat, ko sem bil še majhen, rekla, da sem zelo »muzikaličen«. Je pa res, da sem rasel ob Avsenikovi in tudi drugi narodno-zabavni glasbi. Kot otrok sem poznal vse takratne narodno-zabavne uspešnice. Vseeno pa me je vsako leto znova, na predvečer praznika 1. Maj, najbolj očarala godba, ki smo ji prisluhnili na Prevojah. Po vsakem njihovem nastopu sem odšel povsem navdušen, poln vtisov in s posebno željo, da bi bil nekoč tudi sam del godbe. Ker pa doma ni bil nihče glasbeno podkovan, sem svojo pot proti uresničitvi velike želje začel v glasbeni šoli Domžale na oddelku Brdo. Trobenta je bil moj izbrani inštrument in še vedno je, poleg glasilk seveda. Član godbe sem že od daljnega leta 2004 in z njo sem doživel svoje prvo javno glasbeno udejstvovanje. V nadaljevanju je, vsaj za mene, moje glasbeno udejstvovanje nepričakovano raslo in se razvijalo tudi v druge glasbene vode. Prav zato sem godbi zelo hvaležen. V sebi čutim, da moram godbi vrniti vsaj del tega, kar mi je dala. Sem mnenja, da je pomembno ostati aktiven v domačem okolju in to kljub drugim, »odmevnejšim« zasedbam, projektom, itd.. Kot vsi drugi ljudje razvitega sveta, se tudi meni dnevi zdijo prekratki, tempo, dejavnosti, stres, a za godbo si vedno z veseljem vzamem čas. Prav rad se udeležujem vaj, ter skupaj z drugimi soodločam pri načrtih godbe. Pred kratkim sem tudi v godbi storil korak naprej, saj sem poleg igranja zdaj tudi del strokovnega dela godbe. Dobil sem celo neformalen naziv asistenta dirigenta. Za v prihodnje je vse odvisno od mojega nadaljnjega kariernega razvoja, vendar bo godba tako ali drugače ostala v mojih dejavnostih.

Videli smo vas že tudi na različnih posvetnih dogodkih, v kakšni zasedbi pa se pojavljate tam? (s tem mislim npr. nastopanje ob dnevu mrtvih)
Kar se tiče pojavljanja na dogodkih, sem v naši občini nastopil že v precej različnih oblikah. Bodisi kot član godbe, v osnovnošolskih časih pa tudi kot član šolskega narodno-zabavnega ansambla. Kasneje tudi kot član različnih pevskih zborov in drugih pevskih sestavov in to tako na posvetnih dogodkih, kot tudi pri cerkvenem petju.  Če se osredotočim le na komemoracije, ki se dogajajo okoli prvega novembra, se je vse skupaj začelo že zelo dolgo nazaj. Najprej nas je v sklopu osnovne šole k sodelovanju povabila učiteljica Marta Per, ko je šola pripravljala program za komemoracijo v Lukovici in na Prevojah. Poleg recitacij, smo bili prisotni tudi učenci glasbene šole, ki igramo inštrumente, tako da smo z Gregorjem Streharjem in Avguštinom Galesom skupaj pripravili točko. Ko je osnovna šola prenehala z aktivnim sodelovanjem na komemoracijah, pa nas je k sodelovanju povabil sam predsednik društva zveze borcev. Tako še vedno vsako leto igramo na Golčaju, v Lukovici in na Prevojah. Temu nastopu bi lahko rekli že kar »prvonovembrski« obred. Je že samoumeven. Z malo spremenjeno zasedbo iz klape Sidro, pa pojemo tudi na pogrebih v domači fari, kjer ljudje radi vidijo, da na pogrebu pojejo domači pevci…

Zdaj, ko ste omenili klapo Sidro, nam zaupate kakšno podrobnost? Kako ste nastali, kje igrate, kaj pravzaprav igrate?
Klapa Sidro je vsekakor zelo zanimivo poglavje v mojem življenju.  Dejansko smo nastali iz pravega pomena besede klapa. Namreč klapa v osnovi pomeni družba, druženje… in to je glavna razlika od pevskih zborov. Pri zborih je prvo v ospredju petje, šele nato druženje. Mi pa smo bili najprej družba, ki je rada na kakšni rojstnodnevni zabavi s prijatelji pela pesmi, kar je v naši družbi tudi običaj. Da pa to dretje ni le dretje oziroma »fušanje«, ter da je bilo petje malo bolj organizirano, smo si rekli, pa dajmo, dajmo se malce organizirat, potrenirat, malce povadit. In tako je bilo. Vse skupaj pa je tudi sovpadalo z mojo predstavitvijo seminarja ljudskega petja pri predmetu na faksu, kjer smo v živo tudi ponazorili mestni mladini, kaj je in kako sploh izgleda podoknica in vse okoli nje. Stari običaji, ki jih mladina ne pozna več, vsi skupaj, še profesoriji so bili res zelo presenečeni. Tako se je rodila klapa. Začeli smo s prepevanjem slovenske ljudske glasbe, kasneje smo se pa specializirali bolj za dalmatinsko, ki nas še posebej nagovori. Sami celotne zadeve ne »forsiramo« preveč, ampak delujemo spontano kolikor nam dopušča čas. Največkrat prepevamo na zasebnih zabavah, presenečenjih, podoknicah in podobno. V tem času se je nabralo ogromno prigod, anekdot, srečali smo veliko zanimivih ljudi, stkali nove povezave in spoznali nove prijatelje. Tako nam glasba veliko da tudi na drugih področjih, ne samo sama po sebi. Kot klapa smo šli večkrat tudi skupaj na morje, kjer smo doživeli veliko dogodivščin ob spoznavanju pristne dalmatinske glasbe v pravem pomenu besede. Ne gre samo za glasbo, ampak za njen širši kontekst, kako jo drugi ljudje razumejo, kaj predstavlja v njihovem življenju in okolju v katerem živijo. Vsem nam se je to zdela zares pozitivna izkušnja in spet nekaj, s čimer nas glasba obogati.

Muzikal Mamma Mia, bi rekli, da je to vaš do sedaj najodmevnejši projekt? Kako ste prišel do tega projekta, kje je vaša vloga, kje gostujete, s kom sodelujete?
Seveda. Ta projekt je res največja stvar, ki me je do sedaj doletela v življenju. Že sam producent nam je povedal, da ima le malo slovenskih profesionalnih ekstradnih igralcev možnost biti del take zgodbe in potem kakšna sreča, da sem tu zraven jaz. Že ko sem se podajal v to, sem imel občutek, kot  da se pripravlja nekaj velikega, ampak da bo pa iz tega nastalo kaj tako ogromnega, pa si nisem mislil. Je bila pa, vsaj zame, pot do tega izjemno naporna. Priznam, da sem imel tudi srečo, da sem sploh prišel zraven. Namreč, sam se nisem gibal toliko v teh glasbenih vodah, kjer je bila razpisana avdicija, ki je bila seveda bolj ozkega tipa. Ta pevsko-plesni ansambel v katerem sem tudi sam, je po opravljenih avdicijah pričel vaditi že jeseni leta 2014. Glavna vloga (Sophie) v tem muziklu, je bila po velikem naključju zaupana moji sošolki s faksa. Ona pa me je po treh mesecih vaj vprašala, če bi bil zainteresiran poskusiti in se pridružiti temu projektu, ker jim primanjkuje fantov. Seveda je težko dobiti fante, ki pojejo in tudi plešejo. Najprej  sem bil zelo skeptičen, da to nebo šlo, ker imam že tako ali tako toliko zaposlitev in totalno zapolnjen urnik. Vendar sem na večkratno prigovarjanje vseeno pustil prepričati in prišel marca na vajo, s pol-letno zamudo. To je bilo v plesnem studiu koreografinje Mojce Horvat. Ko pa sem zagledal sceno, koreografijo, videl način dela in vso strukturo delovanja, sem bil dejansko šokiran. Pa tudi prepričan, da tega nisem sposoben, povrhu vsega pa so vsi drugi že dodobra obvladali zadevo. Po pravici povedano sem hotel takoj vso stvar zaključiti, vreči puško v koruzo in oditi. Vendar so me vendarle pregovorili in naposled sem se s pomočjo drugih hitro vklopil v ansambel. Priznam pa, da je bilo izredno težko plesati z dekleti, ki plešejo že 15 let, jaz pa povsem nov v teh vodah. Predstavljajte si dekleta, ki trenirajo po večkrat na teden, potem pa mi fantje, ki smo bili povsem »trdi« brez občutka poleg njih. Res je bilo smešno. In vse te naporne koreografske treninge je vodila Mojca Horvat, ki je bila seveda brez milosti, tako da smo se je kar malce bali. Ravno v tem pa se kaže njeno mojstrstvo, da je tudi nas, ki nismo plesalci, naučila plesa in to na nivo, da lahko celo nastopamo na svetovnem nivoju. K sreči mi je šlo pa pri petju toliko lažje. Na kontrolo je prišel tudi režiser iz Beograda, pred njim in producentom pa smo imeli še manjšo interno avdicijo, kjer so se preverjale vloge in sposobnosti ansambla. Na podlagi tega so določiti igralce, ki imamo v ansamblu dvojno vlogo petja in plesa.

Spomladi, ko smo predstavo postavili na oder in so bile ljubljanske križanke razprodane kar 17-krat zapored, je bil vsekakor ves trud in napor poplačan. Kot igralec doživeti polne Križanke in stoječe ovacije je res nekaj posebnega, človek se tega ne naveliča, super je. Res neopisljivo, to je nekaj, kar me bo spremljalo celo življenje.  Ansambel se je po začetnem spoznavanju zelo povezal, res smo postali kot ena velika družina. Izredno pozitivno so me presenetili profesionalni igralci, kot so Gojmir Lešnjak Gojc, Uroš Smolej, Alenka Godec, Damjana Golavšek, Simona Vodopivec Franko, itd.. V zasebnem življenju so povsem preprosti. Kritike predstave so zares le pozitivne, tudi zato imamo kar naprej ponovitve. Za nami je prva sezona predstav, imeli smo jih 64, obiskalo pa nas je 67.500 obiskovalcev. Izjemen uspeh, še producent sam, Jurij Frank, takšnega uspeha ni pričakoval. Res sem ponosen, da sem del tako velike in uspešne zgodbe, predvsem pa sem spoznal veliko novih zanimivih ljudi, prijateljev.

Kaj bi izpostavili kot vaš največji uspeh?
Na sam pojem uspeh gledam z različnih zornih kotov. Zame uspehi niso samo listine, te in one nagrade, pokali, papirji. Sam zagovarjam dve frazi in sicer, »kjer je volja, je tudi pot«, »ter bistvo življenja je v malenkostih«. Zato je zelo pomembna pot, ki te pripelje do teh drobtinic, ki ti gradijo uspešno življenje. Vsekakor pa so pomembni vsi mejniki kot je opravljena matura in naziv diplomiranega muzikologa, različni glasbeni dosežki, uspešno opravljene avdicije in seveda projekt Mamma mia, ki je do sedaj moj najodmevnejši uspeh. To so vse reference, ki mi bodo kasneje v življenju pomagale do rednega kruha za lačna usta. Na drugi strani so mi zelo pomembni tudi osebnostni uspehi, ki človeka izoblikujejo. V mislih imam predvsem to, da si zadovoljen sam s seboj, s tem kar počneš, da imaš vrednote s katerimi bogatiš sebe in ljudi okoli sebe, ter da si za to hvaležen. To dela življenje lepo in je pomembnejše od različnih nagrad in nazivov. Zame je tako vedno uspeh, ko so ljudje zadovoljni z našim petjem in igranjem, ko dobimo aplavz enega človeka ali pa tisočere množice.

Ostale aktivnosti? S čim se še ukvarjate?
Veliko je različnih aktivnost na glasbenem področju. Ko sem se začel tesneje povezovati z glasbo in ko sem opravil nižjo glasbeno iz trobente, me je čedalje bolj privlačila vokalna zborovska glasba. Zato še vedno hodim v glasbeno šolo Domžale na program solopetja in tako poleg klape prepevam tudi v Mepz Šentviški Zvon, ter oktetu Filozofske fakultete. Predvsem se moram dotakniti Mepz Šentviški zvon, kjer nas je res zelo veliko mladih, smo res super zdrava družba. Mislim, da so takšne aktivnosti za mlade zelo dobrodošle, ker ne morejo pasti v slabo družbo in slabe navade. Dandanes je že problem, mladi sploh ne gredo več stran od računalnika, se ne družijo, živijo v nekem zaprtem, skoraj virtualnem svetu, namesto, da bi naredili nekaj zase, šli v naravo, bili s prijatelji.
Seveda ni samo glasba tista, ki zadovolji vse moje apetite, želje in potrebe. Zase lahko rečem, da sem zelo vsestranski človek, ki ga zanima ogromno stvari. Veliko ljubezni gojim tudi do športa. Največ se ukvarjam s košarko in nogometom v sklopu študentske rekreacije, poleti veliko plavam in kolesarim ter odigram kakšno igro odbojke.  Na plavalni zvezi Slovenije sem opravil tudi licenco za vaditelja plavanja, tako priložnostno učim tudi plavanje, predvsem osnovnošolske otroke v šoli v naravi. Kolikor čas dopušča rad pomagam tudi doma na kmetiji pri kmečkih opravilih. Vse to mi zelo koristi, da misli preusmerim stran ob glasbe, da vsaj za nekaj časa nanjo pozabim. In da ostanem na realnih tleh.

Velikokrat me pri glasbi, ki jo poslušam in ki mi je všeč, zanima tudi širši kontekst in njen globlji pomen. Ni mi zadosti, da si rečem uff ta skladba mi je pa všeč, ampak me zanima zakaj jo je nekdo napisal, sama ideja, v kakšnih okoliščinah je nastala in podobno. Posledično sem se kar intenzivno poglobil tako v našo, predvsem pa v dalmatinsko glasbo, ter preučeval pogoje in načine nastanka, ter širši pomen za ljudi. Na povabilo sem imel dvakrat tudi predavanje o dalmatinski glasbi na Pedagoški fakulteti v Mariboru za tamkajšnje študente glasbene pedagogike, kjer sem jim podal ravno ta širši aspekt, zraven pa so bili tudi ostali člani klape, da smo jim za lažje razumevanje primere skladb tudi zapeli.

Plani za prihodnost? Kje se vidite čez 10, 15 let?
Zanimivo vprašanje, ki si ga zaradi obilice sprotnih projektov sploh ne postavim, a bi si ga kdaj pa kdaj moral. Kar se tiče mojega študija je tako kot pri drugih družboslovnih vedah, kjer se težko najde zaposlitev, tako da sem pri tem zelo odprt, ter nimam nekakšnih večjih želja in visokih pričakovanj. Rekel bi, da sem zelo svoboden in prilagodljiv, saj sem ves čas v »aktivni pripravljenosti« na nove izzive, ki me čakajo za ovinkom. Vsekakor moram prvo magistrirati, potem pa si bom poiskal zaposlitev, če se bo le dalo v skladu z mojim študijem. Seveda pa mislim ostali aktiven na vseh že omenjenih področjih, ki so me že do sedaj močno zaznamovali ter si želim in upam, da je moja pot naprej karseda svetla in polna presenečenj.

Vir: Občina Lukovica
Andraž Kopitar