Odšla je z dvignjeno glavo. Ne vidi se v vladi brez etičnih načel, ki deluje v korist bogatih, »nima pa posluha za običajne ljudi, ki spoštujejo zakone in plačujejo davke,« po odstopu pove Julijana Bizjak Mlakar. Zdaj že nekdanji ministrici za kulturo je stol spodmaknil idrijski rudnik živega srebra, ali kot pravi sama, dosledno upoštevanje zakonskih pooblastil in varovanje ljudskih interesov.
Kamničanka bo še naprej ostala aktivna v politiki, kulturne upe pa polaga v svojega najverjetnejšega naslednika, Toneta Peršaka.
Kultura je praktično sestavni del vašega poklica, je pa tudi bistvena sestavina medosebnih odnosov in komuniciranja. Kako gledate na javno komuniciranje politikov, ki je večkrat komaj da primerno, če ne celo sporno?
Pogosto sem tudi sama razočarana nad nizkim nivojem komuniciranja nekaterih politikov. Bolj bi se morali truditi za skupne cilje in si prizadevati za boljše življenje prebivalstva Slovenije.
Prihajate iz Kamnika, torej je smiselno, da vas vprašam, kako ocenjujete tamkajšnji lokalni kulturni utrip? Ima mesto dovolj posluha za kulturo?
Kamnik je mesto z bogatim kulturnim življenjem in zanimivo kulturno ponudbo, ki obsega vse od Plečnikove železniške postaje do fresk v cerkvi na Primožu, znamenite kapelice na Malem gradu, galerij in spomenikov, lepo obnovljene Maistrove hiše. To upravlja Medobčinski muzej Kamnik, ki ima prostore v renesančnem dvorcu Zaprice. Zanimivi sta tudi umetniška dejavnost in močno razvita ljubiteljska dejavnost.
V času vašega ministrovanja ste se precej ukvarjali tudi z mediji. Se vam zdi Slovenija medijsko dovolj »podprta«? Kaj pa pluralnost medijev pri nas, če lahko o njej sploh govoriva?
Na vseh področjih kulture je potekalo intenzivno delo. Medijska strategija je bila ob mojem odstopu tik pred javno predstavitvijo, sledil pa naj bi ji sklop medijske zakonodaje. Na področju medijev mi je uspel sprejem zakona o medijih, ki prinaša pomembne spremembe npr. na področju preprečevanja sovražnega govora, nadzora delovanja medijev in vračanjem slovenske glasbe v dnevni predvajalni čas komercialnih radiev in tudi Vala 202. S stanjem medijske krajine ne moremo biti zadovoljni, prav tako ne s stopnjo neodvisnosti medijev. Stanje poslabšuje prekarno delo novinarjev oziroma slabi pogoji dela.
Kaj pa lokalni mediji? Menite, da je »naš« domžalsko-kamniški konec medijsko ustrezno pokrit?
Neodvisni lokalni mediji, ki bi delovali v javnem interesu, in sicer v obliki spletnih časopisov, tiskanih izvodov, radia in televizije so za prebivalstvo vsekakor zelo pomembni. Domžalsko-kamniško področje je z različnimi mediji relativno dobro pokrito.
Se vam zdi primerno, da novinarski poklic pri nas lahko opravlja vsakdo? Za razliko od, denimo, sosednje Italije, kjer morajo imeti novinarji za delo, ki ga opravljajo, ustrezne licence?
Strokovnost novinarskega dela je vsekakor treba okrepiti. Vse to je predstavljeno v Medijski strategiji, ki naj bi bila končana v tem mesecu in nato predstavljena javnosti.
Sicer ste profesorica matematike. Kako ste se znašli v kulturnem resorju?
Sem tudi magistrica poslovne politike in organizacije, tudi višja predavateljica menedžmenta, bila sem tudi članica uprave večje zavarovalnice in zasedala še druga vodilna mesta. S področjem kulture se srečujem vse življenje, še posebej intenzivno sem se s kulturo ukvarjala kot pomočnica ravnateljice srednje šole, kot podžupanja in kot državnozborska poslanka. Na mestu ministrice sem se dobro znašla in naloge opravljala suvereno. Moja naloga je bila organizirati delo kulturnega resorja v javnem interesu. Uspelo mi je izvesti pomembne projekte in ubraniti kulturni proračun pred krčenjem sredstev. Upam, da bo novi minister dokončal že začete naloge.
Je težje predavati mladini ali aktivno participirati v politiki?
V obojem sem uživala. Ministrsko delo je vsebinsko in časovno bolj zahtevno kot predavateljsko ali delo državnozborske poslanke, ki ga opravljam trenutno.
Ko ste prevzeli mesto kulturne ministrice, so vam pogosto očitali, da sami niste v kulturnem oziroma umetniškem poklicu. Vas je to motilo?
Bivši ministri so mi zaupali, da se tudi njim ni godilo nič bolje. Sicer pa je šlo za nekaj glasnih oseb, ki so mislili, da bi morali biti sami ministri. Ministrska funkcija je politična funkcija in naloga ministra je, da organizira kulturni resor v javnem interesu. Vesela pa sem bila pohvale pisatelja Borisa Pahorja, akademika in pesnika Cirila Zlobca in številnih drugih pomembnih slovenskih kulturnikov.
Večkrat ste bili deležni tudi kritik na račun svoje doslednosti oziroma nepopustljivega upoštevanja pravil. Je doslednost politiku torej prej v škodo kot v prednost?
Želela sem, da ministrstvo ravna skladno z zakonom in enako obravnava vse deležnike v kulturi. Tisti, ki so pričakovali, da bodo zanje veljala drugačna pravila, so bili seveda razočarani. Morda je bolj znan primer javnega zavoda Ksevt, katerega direktor Miha Turšiča je z gladovno stavko želel izsiliti odstavitev direktorice direktorata za ustvarjalnost. Ta je namreč zahtevala, da se v proračun države vrne nenamensko porabljena sredstva, ki jih je Ksevt prejel od ministrstva. Vesela sem bila, da nisem popustila ulici in sem zaupala svoji direktorici. Pravilnost ukrepov ministrstva je potrdila tudi proračunska inšpekcija, ki je ugotovila, da je bil Miha Turšič tudi direktor zasebnega zavoda, ki je kot direktor Ksevta posloval s svojim zasebnim zavodom, z javnimi sredstvi pa naj bi poravnal tudi dolg do svoje bivše žene.
Z ministrskega stolčka vas je naposled »odnesel« idrijski rudnik živega srebra. Je vašo razrešitev res moč pripisati primeru z rudnikom, ali je šlo v resnici za neskladnosti v odnosu med vami in premierjem Cerarjem?
Zagotovo sem edina ministrica, ki je odstopila, ker je želela delati po zakonih. Nisem želela prekoračiti svojih zakonskih pooblastil, ker bi s tem kršila zakonodajo in ogrozila varnost prebivalstva Idrije, kar je od mene zahteval dr. Cerar v primeru Idrijskega rudnika. Ni torej šlo za (ne)skladnosti v odnosih, saj je dr. Cerar še nekaj mesecev pred mojim odstopom tudi javno zagotavljal, da je zadovoljen z mojim delom. Predvidevam, da je šlo za pritiske omrežja, ki stoji za idrijskim poslom z rudniki, katerega finančne interese sem ogrozila. Pravzaprav naj bi šlo za obsežen posel z rudniki v zapiranju, ki naj bi se odvijal v kulturnem javnem zavodu. Vse skupaj se je želelo skriti pod plašč Unescove dediščine. S sklepi vlade naj bi se na kulturni javni zavod, in s tem na ministrstvo za kulturo, preneslo nevarne rudarske posle v rudnikih Idrija, Zagorje ob Savi, Senovo in Kanižarici. Sledili bi verjetno še ostali slovenski rudniki v zapiranju. Ministrstvo za kulturo pa nima ne znanja, ne sredstev in tudi ne kadrov, da bi lahko nevarne rudarske in druge gospodarske posle izvajalo ali jih nadziralo, zato takšne odgovornosti ni moglo nemudoma prevzeti. Možno bi bilo sicer preoblikovanje ministrstva za kulturo v ministrstvo za kulturo in rudarstvo, a racionalnost takšne organizacije bi bila spet vprašljiva, saj je za rudarske posle pristojno ministrstvo za infrastrukturo.
Sprva se vam je upiralo, da bi sami podali odstopno izjavo, a ste naposled vendarle nepreklicno odstopili. Zakaj?
Čutila sem dolžnost v državnem zboru javno spregovoriti o rudarskih poslih v Idriji in v drugih rudnikih, ki jih je vlada prenesla na kulturo, saj je bil to edini način, da sem lahko preprečila nevarnost, ki je grozila prebivalcem Idrije v primeru likvidacije rudnika, ki jo je za konec aprila napovedal predsednik vlade. V kolikor bi se v rudniku v Idriji prenehalo črpati vodo, bi lahko voda zmočila določen sloj plasti, kar bi sprožilo drsenje zemlje in Idrija bi se lahko pogreznila v rove. Kot ste lahko opazili, do zaprtja rudnika še ni prišlo. Upam, da se bodo zganili tudi organi pregona in preprečili katastrofo, ki bi se lahko zgodila zaradi pohlepa določene skupine ljudi.
Odkar ste odstopili, ste dogajanja, ki so botrovali k temu, že kar nekajkrat prespali. Kako danes gledate na vse skupaj? Ali kaj obžalujete?
Moje odločitve glede idrijskega rudnika so bile skladne z mnenji v strokovnih ekspertizah Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS, Inštituta za pravo EU, specializiranega za rudarstvo, Odvetniške družbe Pirc Musar in z drugimi pravnimi mnenji. Pričakovati brezpogojno poslušnost in siliti ministrico v izvedbo sklepov na način, s katerim bi prekoračila svoja zakonska pooblastila in ogrozila varnost prebivalcev Idrije, se mi zdi skrajno nedostojno. Ne želim biti v vladi, ki nima etičnih vrednot, ki deluje predvsem za koristi bogatih, nima pa posluha za običajne ljudi, ki spoštujejo zakone in plačujejo davke. Čeprav sem z veseljem delala za koristi slovenske kulture, zaradi navedenega nimam razlogov za obžalovanje.
Večkrat ste že očitali vladi, da deluje v interesu lobijev. Ste torej še vedno enakega mnenja?
Ogrozila sem finančne interese močnega omrežja, zato so se pojavili pritiski po izvedbi nerazumnih sklepov ali po moji zamenjavi. Prav zaradi omrežij, ki se pripnejo na vsako vlado in sesajo javni denar, izgublja družba kot celota, država pa postaja vse bolj revna in socialno osiromašena.
Menda ste v najtežjih dneh dobili precej pisem podpore, tudi od številnih kulturnikov in umetnikov. Kaj pa vaša stranka? Ste od Desus-a pričakovali več?
Vesela sem bila množične podpore ne le prijateljev temveč tudi tudi številnih kulturnikov in umetnikov. Tudi člani stranke so mi izražali podporo. Del življenja pa je tudi kako razočaranje.
Med vašimi nasledniki se najpogosteje omenja Toneta Peršaka. Kako dobro ga poznate? Mislite, da bo kos zahtevni funkciji?
Veliko pomembnih nalog je v teku. Tone Peršak je bil moj državni sekretar, zato je verjetno poleg mene eden redkih, ki bi te zahtevne naloge lahko uspešno pripeljal do konca. Zato sem ga tudi predlagala za ministra.
Boste še naprej aktivni na lokalnem kulturnem nivoju? Imate že kakšne določene načrte za prihodnost? Vas delo v politiki sploh še »mika«?
Kot državnozborska poslanka bom seveda še naprej aktivna v politiki. Upam, da se bo v politiko vključilo več ljudi, ki bodo pripravljeni prispevati k boljši državi, sicer v Sloveniji ne bo več prijazne prihodnosti za nikogar.
Tjaša Banko
