Tistega lepega majskega dne je završalo po Domžalah: televizija pride snemat v naše malo mesto! Soseda Angelca je bila čist preč:
»To moram pa videt na lastne oči! Ja, kaj bojo pa snemal? Ti gotov veš, ko si včasih na občini pospravljala,« me je vlekla za cekar in me pričakujoče gledala.
»Eh, nič ne vem, Angela, po moje spet kakšno kuhno, saj kar naprej neki kuhajo,« sem se skušala otresti njenega prijema, pa se ni dala. »Bom še mojega Miha vprašala, mogoče je v bifeju kaj slišal,« sem ji obljubila. Res, ko sem prišla domov, je spodnja soseda ravno razlagala mojemu staremu, da bo TV show, da mora vnuk prinesti v šolo potrdilo staršev, da lahko sodeluje na predstavi.
Ja, zdaj pač velja poseben režim varovanja naših potomcev, saj veste, vse sorte čudni ljudje se sučejo okoli nas, opazujejo naše malčke, jih zasledujejo, jim ponujajo bombone, jih tudi fotografijo – malčke, ne bombone – potem pa slike objavljajo na internetu. Zato morajo imeti otroci potrdila, da jih televizija lahko slika, a ne res?
Ja, zatem je bila dva dni panika, v kaj in kako otroke obleči, kajti treba je bilo najti stara oblačila naših prednikov, da bodo luštni in da bomo pokazali vsemu svetu, kdo smo (saj televizija je ves svet, a ne?). Kmečke žene so napekle potic in flancatov, krofov in piškotov, skuhale toliko vrst slastnih jedi po starih receptih, da so se gotovo vse shujševalne diete sfižile. Dišalo je od dobrot, bleščalo se je od belih bluzic, srajčk, prtičev s čipkami, mize so se upogibale pod težo loncev in keramičnih skled, iz katerih so kukali mastni ocvirki in rumeno zapečena rebrca…Domžale so pokazale vse, kar premorejo in znajo. Pevke so zapele po domače, otroci zrecitirali pesmice, učiteljice so se smehljale in ponosno zrle preko lepo počesanih glavic nekam v daljavo, kamere pa so pridno snemale.
Potem je prižvrgolela novinarka, pa še ena strokovnjakinja, ki je ob slastni kmečki hrani z občutkom razložila, zakaj se naši predniki niso redili kljub mastnim ocvirkom in sladkim dobrotam. Ker da so se veliko gibali na zraku in trdo delali, to je to. Kamere so zavzeto in natančno posnele besede zgovorne gospe, s hitro kretnjo ošvrknile skrbno v nošo oblečene otroke, se še malo ustavile na flancatih in poticah, se na hitro sprehodile mimo upokojencev, ki so migali in telovadili, kot že dolgo ne…in konec. To je vse, kajti minute so skrbno odmerjene.
Midva z mojim starim sva doma ždela pred televizorjem, ko pa je pisalo ‘konec’ sva jadrno odhitela dol, na plac, mal pogledat utrip in poskusiti dobrote. Otroci so bili videti rahlo razočarani, toliko priprav, potrdil, oblačenja, vaj. Tudi kmečke žene so bile nekam utrujene, najbrž so bolj malo spale. Žvrgoleče gostje so ravno odhajale z dobro naloženimi cekarji, lokalni novinarji so naredili še zadnje posnetke, si obrisali od krofov mastne prste in šov je bil končan.
»Tilka, a si gledala po televiziji? A si me vidla? Še niti frizure si nisem uredila, sem prav jezna sama na sebe,« mi je hitela pripovedovat Angela, še vsa vznemirjena od toliko dogodkov.
»Nič se ne sekiraj, nihče ni opazil, da nimaš frizure, ni treba tako resno vzeti, od vsega skupaj ima še največ televizija, ki pride poceni do programa!« sem jo skušala potolažiti, pa je že ni bilo več.
Tilka
