Matjaž Brojan: »Življenju skušam dajati vsebino«

2046
Matjaž Brojan napisal knjigo Sledi radijskih poti in, ki je vrsto let delal na Radiu Slovenija in pripravil 650 radijskih reportaž

»In jo tudi dajem. Ne živim kar tja v tri krasne!« Tako se mi predstavi novinar in publicist Matjaž Brojan, po tem, ko mi razkaže svoj domžalski dom. Množice arhivov in dokumentacij, ki tam kraljujejo v svojih sobah, se ne bi branil noben muzej in ne bi sramovala nobena knjižnica.
Matjaž zase pravi, da je dokumentalist. Dokumentira dogodke, situacije in ljudi, ki so vredni njegovega zanimanja. In zanimanj ima precej. Je strasten pisec, radoveden novinar, odličen poznavalec slamnikarstva in nadarjen rezbar. A njegova ljubezen številka ena so Domžale in Domžalci, ki ga že od nekdaj navdihujejo, da s ponosom ohranja njihovo bogato dediščino.

V Domžalah živite vse življenje. Kje vidite razlike med Domžalami nekoč in danes?
Domžale so mesto, ki se je razvilo, ker je šla železnica skozi Domžale in ne skozi Mengeš. V preteklosti je bila to čudovita dediščina prednikov, potem pa smo stvari zavozili. Zavozili smo v arhitekturnem smislu, tovarne so propadle, za seboj imamo žalostno epizodo propada mesta in to človeka lahko zelo boli. Domžale so bile nekoč središče obrtnega življenja. S spremembami, ki so sledile, pa so Domžale izgubile svoj podjetniški profil, umrle so vse tovarne … Danes je žal tako, da gradimo veletrgovine, nič več ne proizvajamo oziroma v zelo majhni meri, predvsem želimo prodajati tuje izdelke in živeti od tega, kar bomo zaslužili na prodaji tujih izdelkov, če se le da uvoženih. Produkcija sama, ki je bila zlato vsake generacije, pa je umrla.
Domžale so bile v preteklosti strahovito ustvarjalen kraj. Leta 1925 so bile še vas, a so imele dve šoli in dve godbi (slovensko in nemško), kulturni oziroma društveni dom, pa tudi godbeni dom in sokolski dom … Imele so množico slamnikarskih tovarn in množico obrtnih slamnikarskih delavnic, živele so neznansko razgibano in pestro življenje v društvih in klubih, na kulturni in športni ravni, danes pa … Šport je ostal, a nadgradnja, od katere smo živeli, je zgnila.

Na kaj ste v našem mestu ponosni in kaj pogrešate?
Ponosen sem na to, kako so živeli naši predniki in kaj so nam dali. Ta zanos v Domžalah še ni ugasnil, Domžale so še vedno zelo ambiciozen kraj, v katerem ljudje hočejo več. V tem se razlikujemo od drugih krajev, Domžale niso zastale. Pri nas se vedno nekaj dogaja, vedno smo vpeti v nek razgiban tempo dogajanja. Imamo čudovito naravo, ki jo občudujem. Konkretno mislim na zeleno os Kamniške Bistrice, ki je vnovič postala zelena reka, sprehajališče in zatočišče ljudi. Vračanje v to zeleno zavetje je prava pot, čeprav je bila žal pogojena s propadom tovarn. Pogrešam pa turizem, ki ga v Domžalah nimamo. Naj povem primer: na avtocesti lahko vidimo table za Grad Krumperk. Kdor se odloči, da ga poišče, ne bo imel kaj videti, lahko bo le hodil okoli zaklenjenega gradu. V resnici nimamo ničesar, s čimer bi vabili, kaj šele, da bi vabili za dalj časa. Smo tranzitna občina in to se nam vidi. Da bi se orientirali na turizem je zgolj želja, ne realnost.

Je v Domžalah po vašem mnenju ustrezno poskrbljeno za družabnost, zabavo, kulturo … ?
Sam na veselice nikoli nisem hodil, hrup in glasne zabave nikdar niso bile ravno zame, zato o tem težko sodim. Z občudovanjem pa gledam na godbo, na zbore, ki so ostali, na kulturne ustanove, seveda tudi letno gledališče na Studencu … Zdi se mi čudovito, da ljudje še vedno vidijo smisel v preživljanju prostega časa v okviru teh dejavnosti. Naše mesto ima absolutno dovolj posluha za kulturo. Imamo toliko zborov in oktetov! Glasbena in kulturna ustvarjalnost je pri nas na vrhuncu. Veseli me tudi množica vseh oblik dejavnosti starejših; od telovadnih, izraznih pa do kulturnih. Gre za izredno obogatitev življenja, ki jo ponuja naša Lipa (Univerza za tretje življenjsko obdobje, op. a.). Ta nam z vsemi možnostmi potrjevanja znanja in tudi duhovne rasti res omogoča precejšnjo dinamiko in ustvarjalnost.

Kaj pa lokalna politika? Jo spremljate, ste na tekočem?
Seveda! Spremljam jo in nimam slabega mnenja o vodenju te politike. Moti pa me, da občinski svet ni mesto kresanja mnenj, idej in odločitev, saj se o vsem odloča že v naprej – v zaprtih krogih in strankah. Da bi se odločitve nadgrajevale v občinskem svetu? Tega ni. Kljub temu o naši politiki nimam slabega mnenja. Menim, da se je veliko naredilo in veliko zgradilo z manjšimi sredstvi, kot so bila na voljo prej. Včasih so se, denimo, tovarne in šole odpirale z velikimi zamahi, danes pa je vse zgrajeno na posojo, tako da bodo tisti, ki bodo občino vodili čez 15 let, še vedno odplačevali stare dolgove.

Ko sva ravno pri gradnji, se lahko dotakneva še arhitekturne podobe mesta …
Arhitekturno gledano smo Domžale sračje gnezdo. Mi smo nočna mora arhitektov, ki bi želeli vzpostaviti nek red, neko smiselnost. Krona tega sračjega gnezda je SPB 1, poleg tega imamo v Domžalah milijon različnih streh z različnimi kritinami. Za vzor bi lahko vzeli južno Bavarsko. Krasni kraji, kjer imajo vsi enakobarvne strehe, pa vendar te strehe niso enake. Gre za zaključeno celoto, tudi pogled iz zraka je zelo prijeten. Pri nas tega ni, pa vendar imamo mnogo zahtevnejšo urbanistično birokracijo od njih, ki imajo v manj točkah vzpostavljenega veliko več reda.

Kaj pa slovita garažna hiša, ki sameva od kar je bila zgrajena?

Ta garaža je brca v meglo! Verjetno je bila zgrajena z namenom, da se izkoristijo možna evropska sredstva, ki so se tudi izkoristila. Kakor sem slišal, si prizadevajo, da bi z aneksom spremenili nezasedene garažne površine v neko drugo rabo, ki bo služila kraju in ljudem. Sam objekt kot tak sploh ni zavožen, zdaj je dobil še plezalno steno. Mislim, da garažno hišo vendarle potrebujemo, saj v Domžalah nimaš kje parkirati. Še bolj kot garažno hišo pa bi potrebovali avtobusno postajo. Če vprašate mene, bi bila zelo dobrodošla kombinacija obojega; pritlična garažna hiša in avtobusna postaja. Nekaj o tem se je sicer govorilo, izvedeno pa ni bilo. Zdaj pa smo dobili prazno garažno hišo, ki je ljudem v spotiko, ker ni zasedena.

Poznamo vas predvsem kot publicista in novinarja. Kako se je začela vaša poklicna pot?
Sprva sem bil učitelj slovenskega jezika, nato pa me je pot zanesla v novinarstvo. Nekaj časa sem bil dopisnik Dela, kasneje urednik publikacij v Leku. Deset let sem bil urednik Slamnika v Domžalah, 20 let pa urednik dokumentarno-feljtonske redakcije na Radiu Slovenija. V zdajšnjem obdobju sem nekako zaživel kot … ne bom rekel pisatelj, jaz sem dokumentalist. Dokumentiram in želim ohranjati to, kar se mi zdi vredno in pomembno. V času svoje kariere sem napisal več tisoč člankov, pripravil 750 dokumentarnih radijskih oddaj, 15 tisoč časopisnih zapisov in radijskih javljanj iz naših občin. Za mano je 30 do 40 brošuric in zloženk ter mnogo drugega arhivskega, novinarskega, dokumentarnega gradiva o Domžalah. Izrezkov iz časopisov imam 200 tisoč, zbiral sem jih dolgih 40 let.

Se vam zdi, da je domžalsko-kamniško območje medijsko ustrezno pokrito?
Ni. Seveda imamo Domžalsko-kamniške novice, imamo Slamnik, toda v slovenskem prostoru Domžale žal ne odmevajo. Ukinili so radijsko dopisništvo, nimamo več dopisnika Dela, niti Dnevnika, tudi televizijskega dopisnika nimamo, zato smo v državnih medijih zelo slabo zastopani. Ko je bila na občini še Vera Vojska, je bilo to bistveno bolje pokrito. To seveda ne pomeni, da ni prizadevanj na lokalni ravni. Sam zelo spoštujem tudi Domžalca, opravlja veliko delo. Tudi Domžalsko-kamniške novice na svoj strošek opravljajo veliko delo za Domžale. S Slamnikom pa ne sodelujem več, ker sem bil odstavljen.

Veljate za enega največjih poznavalcev slamnikarstva pri nas, o slamnikarstvu ste tudi veliko pisali …
Moja življenjska preokupacija, ki sem se je žal lotil pozno, a ne prepozno, je slamnikarstvo. Po tem, ko je o slamnikarstvu pisal Tone Ravnikar, sem se še sam lotil tega identitetnega področja. Zbral sem kakih 50 fasciklov, dokumentov in gradiv ter nakupil 350 predmetov nekdanjih slamnikarjev. Zbiral sem jih 30, 40 let! Vse to sem predal in prodal slamnikarskemu muzeju. 12 let sem ob svojem siceršnjem novinarskem delu pisal monografijo o slamnikarstvu, ki seveda ni popolna, verjamem pa, da bo dobro izhodišče za tistega, ki bo moje delo nadaljeval, nadgrajeval in dopolnjeval. Slišim, da se ima kar nekaj posameznikov pravšnjih za to, nekateri se kot slamnikarski strokovnjaki že izpostavljajo. Privoščim jim uspeh, a delati bo treba na novo, ne le ponavljati, kar je že bilo zapisano.

Pisali ste že o mnogih stvareh. Katero področje domžalske zgodovine vas poleg slamnikarstva najbolj zanima?
Sem velik navdušenec in z občudovanjem preučujem naše domžalske ljudi iz preteklosti. Koliko ustvarjalnih posameznikov je bilo! S svojim delom želim ohranjati védenje o velikih delih nekdanjih Domžalcev, ki me navdušujejo in dvigujejo. Doslej sem napisal knjigo o domžalski bančni zgodovini, knjigo o zgodovini radija, raziskal sem sokolsko orlovsko gibanje, zgodovino nogometnega in drugih društev. Predstavil sem najmanj 50 Domžalcev, raziskal preteklost zdaj že izginulih tovarn, zanimive dogodke domžalske preteklosti. V več knjigah sem predstavil krajevno dokumentarno gradivo in se lotil natančne raziskave svoje družine in prednikov. Vse to me izpolnjuje, ambicija me vodi delati naprej, nasprotovanja pa le krepijo mojo voljo, moč in trmo, da nadaljujem po svoji poti.

Ste tudi avtor monografije Počivajoči domžalski spomin. O čem govori?
V knjigi so predstavljeni Domžalci in domžalske zgodbe oziroma zgodbe družin, dogodkov in raznih zanimivih stvari. Monografija govori o tem, kar se je v preteklosti v Domžalah zgodilo in o tem, kar so ljudje počeli. Predvsem sem pisal tisto, o čemer še nihče ni pisal, zato je ta knjiga tudi tako posebna. V knjigi Domžalci in njihov čas pa je predstavljenih 42 starih Domžalcev, njihovih usod, življenja, dela in smrti.

Kje pa ste pridobili podatke in dokumentacijo o ljudeh in dogajanjih? Kako ste se dokopali do njih?
Vse življenje sem zbiral gradivo. Vse življenje! Ko se mi je neka družina pokazala kot zanimiva in sem ugotovil, da ima še potomce, ki svoje prednike spoštujejo, hranijo slike, skrbijo za njihove grobove, sem začel raziskovati. Velikokrat sem se tudi sam sprehajal po pokopališču, da bi ugotovil, kam kdo paše. Šel sem po sledeh teh družin in potem je bilo podobno kot pri križanki. Bolj, ko je izpolnjena, bolj težiš k temu, da boš zapolnil še prazne kvadratke. A ustna pričevanja niso vedno 100-odstotno zanesljiva. Pisna so pa v redu. Podatke sem zbiral z vseh mogočih arhivov; nadškofijskega, krajevnega, arhiva Slovenije … Tudi domžalski župnik mi je bil v veliko pomoč, da sem se dokopal do informacij.

O čem trenutno pišete?
Trenutno sodelujem pri dveh knjigah. V pripravi je knjiga o starovercih, in sicer, pripravljam poglavje o mitoloških raziskavah Jožeta Karlovška, prispeval pa sem tudi poglavje h knjigi o Aciju Bertonclju.

Že sami ste omenili taka in drugačna nasprotovanja. Nekateri posamezniki so vam očitali, da določeni podatki, ki jih navajate v svojih knjigah, niso verodostojni.
Ljudje vidijo sebe in druge z različnih zornih kotov, družine so pogosto sprte, bodisi zaradi dediščine bodisi zaradi drugih sporov in zamer. Vseh opisanih Domžalcev sem se lotil z empatijo in naklonjenostjo. Zablod, zakonolomstev in grdih stvari v moji knjigi ne boste našli, pa so se dogajale. Po izidu knjige se je pojavilo veliko takih, ki podatkom oporekajo, kar naenkrat je bilo vse polno pametnjakovičev, ki mislijo, da vse vejo. Lahko rečem samo to, da nihče od njih ni prebral niti ene same strani, kaj šele celotne zgodbe. Vsakemu, ki bi to želel, znal in mogel, bi se poklonil. Pojavilo se je tudi nekaj posameznikov, ki so bili razočarani, ker njihove družine niso bile predstavljene v knjigi, čeprav bi si to želeli. Tudi ti se jezijo in blatijo moje pisanje, saj vidijo, da so v obeh mojih knjigah v glavnem zajete najzanimivejše družine in zanimivi posamezniki. Dobro se zavedam, da me vsi ne marajo in tudi moje delo ni vsem enako všeč. Kdo pa ima same prijatelje?

Torej stojite za vsemi podatki?
Seveda! Za vsemi! Za vse imam tudi pisne dokaze. Toda v življenju je tako, da imaš prijateljev manj, kot si sam misliš, a več, kot ti jih pripisujejo tvoji nasprotniki. Mene nasprotovanja krepijo, zadevo sem obrnil na glavo, saj več nasprotovanja, kot začutim, bolj me to stimulira. Navdihujejo pa me seveda tudi pohvale. Prvi slovenski strokovnjak etnologije dr. Janez Bogataj mi je ob izidu Počivajočega domžalskega spomina napisal: »Niti en sam slovenski kraj nima tako popolne družinske inventarizacije svojih prednikov oziroma družin, ki so oblikovale kraj, kot jo imajo z vašimi knjigami Domžale.«

Poznamo vas predvsem kot novinarja in pisca, se pa aktivno se ukvarjate tudi z rezbarijami. Od kje izvira vaša ljubezen do lesa?
Z lesom sem počel vse mogoče; začel sem leta 80 v težkem obdobju svojega življenja. Lahko rečem, da je to delo name vplivalo terapevtsko. Talente imamo vsi. Nekdo jih ima in jih tudi razvije, kdo drug pa jih ima, a jih ne najde. Sam sem svoj talent k sreči našel in razvil, kar mi je dalo veliko volje. Prvi rezultati te še bolj dvignejo, imaš možnost napredovanja, priskrbiš si ustrezno literaturo in orodje, potem pa kar steče. Zdaj se ukvarjam z znamenitimi pra teksti, ki me tudi duhovno dvignejo. Ne gre le za to, da nekaj tolčem, ampak ugotavljam, kako so ljudje takrat mislili, kako so živeli, na kaj so upali in česa so se bali. Bili so zelo čuteči, njihova razmišljanja, ljubezni, verovanja so bila resnično … čarni svet! Ko sem obdeloval ta besedila, sem tudi sam rasel.

V les ste menda vrezali tudi Stiške rokopise in celo Brižinske spomenike.
Stiške in Brižinske, pa tudi Rateški rokopis, Trubarja, Janeza Svetokriškega in Prešernovo Zdravljico. Z vrezovanjem besedil sem imel več veselja, ker nisem samo delal, pač pa sem se tudi duhovno bogatil. Misli so prehajale v mene, saj sem se z vsako ukvarjal kak teden ali vsaj nekaj dni.

Kaj počnete sedaj, ko ste upokojeni. Kako zgleda vaš dan?
Vstajam zelo zgodaj, danes sem na primer vstal ob pol štirih, res pa je, da grem kmalu spat. Sem pristaš mnenja, da je treba dan »narediti« zjutraj, kdor ob 11-h mane oči, je dan že izgubil. Držim se svojega bioritma in temu prilagodim tudi delo. Vsak dan vsaj eno uro hodim, navadno po Mengeškem polju, da ne zakrnim. Se pravi, fizično nekaj naredim zase, duhovno pa rastem. Lepo mi je. Veselim se lepega vremena, razveselim se prijaznega človeka. Tudi sam skušam biti prijazen, se pa večkrat zalotim, da sem postal nestrpen, ker na vsakem koraku naletavam na »bleferje«.

Tjaša Banko

brojan_doma (1) brojan_doma (2) brojan_doma (3) brojan_doma (4)

Oglasno sporočilo