Z marcem 2016 je krmilo Zavoda za šport in rekreacijo Domžale prevzel Uroš Križanič. Zdi se, da ima za uspešno »plovbo« vse potrebne adute; je mlad, ambiciozen, ima vizijo in poskuša biti čuječ. Pravi, da so njegova vrata za potrebe občanov vedno odprta.
Za njim so naporni meseci, ko se je predvsem seznanjal s potrebami športnikov in športnih društev, vzdrževanjem in pripravo objektov na poletno sezono. Začeli so s prvim pohodom ob reki, zdaj na kopališču pripravljajo poletni dan. A kdo ve? Morda se bomo Domžalčani v prihodnje lahko kopali tudi v pokritem bazenu in celo na plaži ob Kamniški Bistrici …
Kakšne so vaše poglavitne naloge, odkar ste prevzeli mesto direktorja zavoda za šport?
Ena izmed mojih oziroma naših primarnih nalog je gotovo vzdrževanje in upravljanje športnih objektov. Občina je tista, ki financira in gradi objekte, nekdo pa jih mora nato upravljati in vzdrževati. Tu nastopi zavod za šport. Potrebujemo tudi vizijo, kaj želimo s športom v Domžalah sploh doseči. Tu so rekreativni športi, društva, tekmovalni športi in zavod naj bi imel vodilno vlogo pri analiziranju potreb vseh vrst in oblik športa. Bistveno je, da vzpostavim komunikacijo. Do mene morajo priti informacije o tem, kaj sploh potrebujemo, pa če gre pri tem za objekte, ali za program. Na zavodu je, da se utemeljene potrebe realizirajo in kasneje tudi v praksi pokažejo kot koristne in uporabne. Moja naloga je, da različne potrebe malo »prefiltriram«, precenim in ugotovim, kako bi lahko sodelovali bodisi z društvi bodisi s posamezniki. Sicer bi se, po domače povedano, lahko zgodilo, da bi na primer vložili nekaj tisoč evrov v neko napravo, ki bi potem le stala, brez, da bi jo kdo uporabljal. Treba je preceniti posamezne potrebe in dognati, na katerem nivoju so. Poskušam biti čuječ, rad bi, da bi stvari, ki se jih bomo lotili v Domžalah, v prihodnosti tudi uspešno izpeljali.
Ocenjujete, da je v Domžalah za šport in rekreacijo zadovoljivo poskrbljeno?Seveda. Domžale so mesto z lepo športno zgodovino. Imamo odlične športnike, prvoligaše in vse pogoje za razvoj športnega turizma. Nam pa po mojem mnenju manjka še kakšen športni objekt, pa s tem ne mislim megalomanskih dvoran ali stadionov z ne vem koliko sedeži, temveč več rekreativnih površin. Te naj bi bile seveda primerno urejene in umeščene v naše okolje. Ne le v mestno središče, tudi na obrobje.
Mesto direktorja ste prevzeli pred nekaj meseci. Ste v tem času uspeli spoznati »športno problematiko« mesta, ste se seznanili s potrebami društev in klubov ter se jim nenazadnje tudi predstavili?
Začel sem s prvim marcem in moj prvi izziv je bil menjava delovnega okolja. V teh mesecih sem skušal spoznati vse uporabnike športa in ugotoviti, česa so bili vajeni do sedaj in kje bi bile potrebne spremembe. S tem se še vedno veliko ukvarjam. Želim si, da se bomo v jesenskem obdobju še bolje predstavili športnim društvom, ne le »ena na ena«, ampak v obliki skupnega srečanja s predstavniki vseh športnih društev tekmovalne in rekreativne sfere. Od njih potrebujemo informacije kaj in kako sploh počnejo, na podlagi tega šele lahko precenimo, kaj v Domžalah imamo in česa ne. Nato lahko naredimo skupen načrt, recimo v obliki tednov športa, ali česa podobnega.
Občani pa vas poznajo že od prej, kot trenerja košarke in učitelja …
Bil sem domžalski otrok, najprej sem začel s košarko na krožku v osnovni šoli, kasneje sem se včlanil v klub. Tam sem se odlično počutil, bil sem uspešen. Kasneje sem sprevidel, da zaradi svoje rasti nikoli ne bom vrhunski košarkar, zato sem zaplaval v trenerske vode. Že zelo zgodaj sem začel aktivno delati v Košarkarskem klubu Domžale kot trener. Kasneje sem delal tudi kot vodja pomožnih sodnikov, tako da sem z vseh zornih kotov spoznal, kako neko športno društvo sploh deluje. Ko sem se odločil, da želim postati profesionalni trener, sem se vpisal na fakulteto za šport in jo tudi uspešno opravil. Pot me je nato zanesla v Ljubljano, najprej na Slovan, potem pa v Košarkarski klub Olimpija. Toda v okolju, kjer sem delal, je bilo zelo težko biti vrhunski trener in hkrati družinski človek. Družina in odnosi trpijo, to je neizogibno. Z glavo in srcem sem bil ves čas na parketu, zato za vse drugo ni ostajalo dovolj prostora. Opazoval sem trenerje okoli sebe in videl, da tako ne bo šlo. Odločil sem se za nov izziv, za družino in poklic športnega pedagoga na osnovni šoli, kjer sem se tudi odlično počutil, se razvijal in bil kreativen.
Ali kdaj pogrešate svoje prejšnje delo?
Če sem iskren, ja. A o tem zdaj ne razmišljam.
Vaše vizije sva se že na kratko dotaknila. Ali imate trenutno kakšne konkretne načrte? Se nam na športnem področju obetajo kakršne koli spremembe?
Predvsem se vidim kot botra rekreacije v Domžalah. Zavod bi moral družbeno povezanost in odgovornost še okrepiti oziroma dvigniti na višji nivo. Imamo prireditve, kot je tek prijateljstva, ki je že prej obstajal. Začeli smo tudi s prvim pohodom ob reki, ki povezuje. Pri tem ne gre le za pohod, ki ga zavod pač organizira. Ker stremimo k povezanosti, smo k sodelovanju povabili različne vrste športnih društev in tudi občino Kamnik. Mislim, da bomo na tak način, s sodelovanjem, lahko vplivali širše. V kratkem bomo na bazenu organizirali poletni dan. To bo dejavnost, ki bo potekala ves dan od jutra do večera. Zdi se mi, da je to nekaj, kar Domžale v poletnih mesecih potrebujejo.
Kaj pa kakšni novi športni objekti? V Domžalah se je že pred leti veliko govorilo o pokritem bazenu, ki ga še vedno nimamo …
To je pač stvar, o kateri zavod lahko govori, ne more pa izpeljati investicije. Osebno sem zainteresiran za izgradnjo pokritega bazena, vendar v sodelovanju z drugimi občinami. Sam bazen s seboj prinaša odgovornost, investicijo je nekako treba upravičiti. Analiziral sem potrebe po tem bazenu in menim, da bi ga v sodelovanju s še nekaterimi občinami lahko uporabljali na mnogo načinov. Lahko bi ga uporabili za šolski šport, saj imamo na našem območju ogromno osnovnih šol. Tu so športni dnevi in namesto, da vozimo otroke v Ljubljano ali druge kraje, bi jih prav lahko »gostili« doma. Tukaj so tudi plavalni tečaji in pa obvezen plavalni tečaj, na katerem je otroke treba naučiti plavati. V dopoldanskem času bi bazen lahko koristila določena športna društva, ki so v nekaterih občinah že precej razvita, denimo plavalna društva, vaterpolo … Tudi oni morajo bazene iskati drugje. V Domžalah bi se gotovo še razvilo kakšno podobno športno društvo. Pokritega bazena bi se verjetno razveselili tudi nekateri starejši ljudje, družine, rekreativci in če upoštevamo vse to, bi aktivnosti v njem dejansko potekale vse leto skozi ves dan, kar pomeni, da bi bila zadeva več kot uporabna. Zaenkrat se trudimo povečati aktivnosti in programe na kopališču, da vidimo, v kolikšni meri so tovrstne dejavnosti aktualne za naše občane, toda vsekakor se mi zdi, da bi šlo za upravičeno pridobitev.
Naše mesto je precej pridobilo tudi z zeleno osjo ob Kamniški Bistrici. Lahko vsaj po tihem upamo, da bo ob njej nekoč »zrasla« še plaža?
Odlična ideja!
Pa je uresničljiva?
Nisem strokovnjak s tega področja, težko govorim o sami izgradnji, parcelah in njihovem lastništvu, ampak mislim, da bi se dalo urediti. Veliko evropskih mest, kjer reke potekajo tako rekoč skozi mestna središča, take prostore izkoristi in ob njih tudi marsikaj ponuja, pa naj gre za igrišča, plažo ali zgolj prijeten lokal, v katerem se ljudje srečujejo. Reke pomirjajo in povezujejo. Meni je sama ideja zelo všeč in kot zavod bi zagotovo pomagali z raznoraznimi programi, da bi zadeva res zaživela.
Kakšen je proračun zavoda in koliko ljudi je pri vas zaposlenih?
Sredstva pridobivamo s strani občine, nekatera so izključno namenjena financiranju športnega programa, potem pa so tu še sredstva, ki jih sami pridobivamo s tržno dejavnostjo. Letni proračun zavoda znaša približno 850.000 eur, lahko pa variira tudi zaradi sredstev iz najemnin. Ta trenutek je v našem zavodu zaposlenih sedem ljudi, ki so redno zaposleni, sodelujemo pa še z zunanjimi delavci za raznorazne naloge in projekte. Športna dvorana Domžale ima denimo svojega vzdrževalca, ki ga plačujemo mi, tudi športni stadion ima svojo službo, ki jo sofinancira zavod.
Ko sva ravno pri financah … Mi lahko pojasnite, zakaj so določene aktivnosti, recimo nogomet ali odbojka, za občane plačljive, druge, na primer plezanje, pa brezplačne?
Stanje je, kakršno je, nisem si ga izmislil sam. Treba je vedeti, da živimo v časih, v katerih se moramo obnašati tržno in gospodarno. Je pa to dobro vprašanje in tudi zame osebno velik izziv. To bo treba urediti, sam se bom zavzel, da se na tem področju vzpostavi higiena, saj se zavedam, da zadeve za zdaj niso v redu nastavljene. Rad bi še izpostavil, da so cene za uporabo rekreativnih površin oziroma objektov v domžalski občini zelo ugodne. Ugodne so na primer ure odbojke, tudi karta za bazen je zelo poceni. Uporaba drsališča je brezplačna, ravno tako uporaba nove plezalne stene. Imamo tudi kar nekaj košarkarskih in nogometnih igrišč, ki jih občani lahko brezplačno in kadarkoli uporabljajo.
Govorila sva že o upravičenih in manj upravičenih investicijah. Imate kakšne povratne informacije, kako se je obnesla nova plezalna stena na garažni hiši? Je upravičila vaša pričakovanja?
Sprva res nismo vedeli, kako se bo nova plezalna stena obnesla, ali bo zaživela, ali ne. Poleg tega na plezalni steni v središču mesta ob nepravilni uporabi lahko pride tudi do nesreč. Zato smo vzpostavili urnik delovanja, da bi preprečili vsaj nesreče v nočnem času. Zdaj smo prepričani, da je zadeva ustrezno zaživela, zadovoljni smo, pa tudi Planinsko društvo Domžale je v domačem kraju potrebovalo tako steno že za trenažni proces in šolo plezanja. Če steno pogledamo popoldan ali zvečer, lahko rečemo, da so Domžale pravzaprav dobile nov kotiček, kjer se ljudje zadržujejo. To je super!
Ko že omenjate nesreče … Ste kaj razmišljali, da bi najeli nekoga, ki bi ob plezalni steni varoval uporabnike in poskušal preprečevati nesreče?
Nesreče se ne da preprečiti. Nesreča enostavno pomeni, da nisi imel sreče. Smo pa ravno zato v prvih dveh tednih uporabe imeli tam človeka s Planinskega društva Domžale, ki ga je naročil zavod, da bi redno spremljal vedenje uporabnikov in o njem tudi poročal. S tega smo nato prešli do odprte uporabe na lastno odgovornost tekom dneva. Pravila plezanja na plezališčih so tako ali tako jasna, vedno pa se lahko najde nekdo, ki bo zadevo uporabljal na neustrezen način, toda to se lahko zgodi kjerkoli. Tega ne moremo preprečiti, želimo pa ozavestiti ljudi, kako naj steno varno uporabljajo. Tudi v medijih smo že nekajkrat poudarili, kakšna naj bi bila uporaba stene, na to smo opozarjali tudi na terenu. Če bi že v naprej delovali v neprestanem strahu, ne bi zgradili niti gugalnice. Če se ne motim, je Planinsko društvo Domžale zelo dobro pripravilo program, po katerem je ob določenih terminih tam brezplačni inštruktor, ki izobražuje uporabnike o varnem plezanju.Seveda pa morajo biti ljudje, ki se želijo ukvarjati s tem, tudi odgovorni do sebe in se o zadevi ustrezno podučiti.
Kdo ima po vašem mnenju večji vpliv na odločitve in delovanje vašega zavoda? Politika ali občani?
Moja vizija je, da bi zavod upošteval predvsem realne potrebe, ki so običajno skupek obojih. Seveda je civilna družba tista, ki jo je treba poslušati, toda pri tem moramo biti realni. Civilna družba ne razume vedno stroškov, danes bi stvar morda uporabljali, ampak kaj pa jutri, pojutrišnjem? Mi smo tisti, ki moramo vzeti vse v obzir. Na drugi strani pa je potem še politika, ki ima neko družbeno odgovornost. Vsekakor je potreben dialog. Sam sicer izhajam izključno iz nepolitike, nikoli nisem bil politik, seveda pa dandanes komuniciram z njimi in vzdržujem odnose s politiko. Zaenkrat je vse korektno in ni nobenih pritiskov name. Z občino dobro sodelujem, želim pa si tudi dialoga z občani. Do mene pogosto prihajajo razni predlogi in želje. Najraje vidim, da se človek kar osebno oglasi pri meni, da se konkretno pogovoriva, saj tako najlaže dobim občutek o določeni stvari. Ne moreš pa biti odziven na vsako zadevo, saj je toliko različnih želja in pobud! Zato mislim, da bo jesen za nas vse še posebej pomembna. Spomladi smo imeli ogromno dela s pripravo objektov in njihovim vzdrževanjem, mislim namreč, da vsa niso najbolj primerna za uporabo. Ukvarjali smo se tudi s pripravo športnih prireditev in se pripravljali na sezono bazena. Jesenski čas bo torej tisti, kjer se bo zares začelo aktivno sodelovanje s posamezniki in društvi. Za mene osebno je pomembnejša civilna sfera, moja naloga pa je nato njihove potrebe predstaviti politiki in poskrbeti za izvedbo zadev, če je le-ta možna.
Ko ste bili imenovani na mesto direktorja, je krožilo veliko namigovanj, da ste bili »nastavljeni« s strani politike. Ste bili res?
Oh, kje pa! Pozvan sem bil iz civilne sfere in pogovarjal sem se z vsemi; z županom in z določenimi predstavniki športnih društev. Videl sem, da je potreba, da si želijo razvoja. Imel sem vizijo in cilje, ki sem jih izpostavil v programu. Delal bom tako, da jih bom uspešno izpeljal, pri tem se nisem nikomur zavezal in nikomur ničesar ne dolgujem. Moja vest je popolnoma čista. Politika je bila na koncu seveda tista, ki je moje imenovanje potrdila, toda saj je vedno tako. Sam pa sem bil vedno bolj kot ne apolitičen človek, zame so pomembni ljudje, odnosi in izvedba.
Na predstavitvi ste tudi poudarili, da boste odstopili oziroma ne ponovili kandidature, če začrtanih ciljev ne boste dosegli. Ste še vedno enakega mnenja?Absolutno. Sem nisem prišel zaradi plače, ki je bolj ali manj podobna plači osnovnošolskega učitelja. Na to mesto sem prišel z zdravo vizijo; zakaj šport sploh potrebujemo in kako ga lahko uporabimo. Še enkrat ponavljam, da to ni vezano na nobeno politiko. Mislim, da bi moral biti predstavnik oziroma direktor zavoda, kar se tega tiče, neodvisen.
Povedali ste že, da vas je šport spremljal praktično vse življenje. Ste še vedno športno aktivni?
Zdaj bolj v obliki osebne rekreacije, ki jo je sicer v zadnjem času nekaj manj, kar je, glede na obdobje, povsem normalno. Končno je prišel čas, ko šport jemljem kot zabavo in druženje, časi tekmovanja so mimo. Kadar mi čas dopušča, zelo rad kolesarim, hodim, tečem na smučem in plavam, tako da najdem nekaj zase v vsakem letnem času. Rad se tudi igram z mojimi otroki, pa tudi s katerimikoli drugimi otroki rad aktivno preživljam čas. Tudi odbojke na mivki se ne branim; vendarle imam kar nekaj športnih znanj, skorajda ni športa, v katerem ne bi znal uživati.
Tjaša Banko
