Mi pa še kar pišemo in opozarjamo. Ja, mediji pač moramo prevzemati vlogo javnega čuvaja, zato ne nehamo in ne nehamo pisariti o tem, kako in kje gre kaj narobe. Včasih se celo kaj zgodi, ampak prepozno, dragi moji in premalokrat, seveda. Minuli teden smo se razpisali o samovšečnem generalnem sekretarju vlade, ki je kupoval barske mizice po 1000 evrov za kos. Ja, prav ste slišali, to so tiste okrogle mizice na eni nogi, na katerih slonimo ob kakšnih prireditvah, nanje odložimo kak krožnik in nikoli ne pomislimo, da so lahko tako drage. Seveda pa so lahko drage takrat, ko jih kupujemo za tuj denar, tako se namreč prepogosto obnašajo ljudje na oblasti, ki zapravljajo denar davkoplačevalcev, ki mimogrede plačujejo tudi za njihove plače. In tako je krog sklenjen, država je draga zato, ker zapravlja naš denar in mi ga za državo vedno prispevamo premalo. Če bi ga prispevali dovolj, bi ga bilo spet premalo, ker bi država pač zapravljala še bolj brezglavo, in tako se vrti brez konca. Zato ne gre zameriti mizarju iz naših krajev, da je barsko mizico, ki sicer stane nekaj sto evrov, državi mirno zaračunal tisočaka in prostodušno dodal, da bi lahko tudi več… Odgovornosti brez nadzora ni, ne delajmo si utvar, zato je bistveno, da ne umolknemo, da opozarjamo na nepravilnosti, da s prstom pokažemo na tiste, ki delajo narobe in da na glas povemo imena, ki uničujejo našo družbo. In zato je prav, da tudi v Domžalah govorimo o nelogičnih obnovah kulturnih domov, pozidavah parkov, gradnjah parkirnih hiš za duhove, dragih mostovih in vhodih v občinske stavbe. Ko bo ob takšnih vprašanjih pristojnim in pooblaščenim prišlo na misel, da bi bilo dobro kakšno zadevo tudi podrobneje pregledati in preveriti, potem bo prišla na vrsto tudi ODGOVORNOST. In takrat bo morda kakšen prešeren nasmeh manj na naslovnici občinskega časopisa in kakšen zapornik več v pristojni instituciji.
Do takrat pa srečno!
Jakob
