O državici v jugovzhodnem delu Južne Amerike, v kateri živi sicer 3,3 milijona ljudi, in meji na Brazilijo, Argentino in na Južni Atlantski ocean, vemo bore malo ali skoraj nič. Čeprav gre za drugo najmanjšo neodvisno državo v Južni Ameriki in po podatkih organizacij drugo najmanj skorumpirano državo v Latinski Ameriki, pred njo je le Čile. Urugvaj ima dobro razvit gospodarski sistem, ki se je razvil zaradi politične stabilnosti in odprave vojaške diktature ter relativno visok in višji življenjski standard od standarda južne Amerike, zato njihovi pevci in pevke lahko potujejo po svetu in predstavljajo Urugvaj s petjem, igro in plesom. Tokratna turneja zajema Italijo, Hrvaško, Avstrijo in Slovenijo in na povabilo MOPZ Janko Kersnik so prišli tudi v Lukovico in ponesli melos Urugvaja na oder Kulturnega doma Janka Kersnika. Coral Cantemus je bil ustanovljen 18. oktobra 2007 v mestu Montevideo in ga vodi zborovodja Victor Mederos, ki se je rodil v mestecu Melo, Cerro Largo, 28. julija 1980. Njegova glasbena pot se je začela že zelo zgodaj in se strmo vzpenja še danes, ko vodi zbor Coral Cantemus, ki je eden izmed najpomembnejših zborov v Urugvaju. Tako so na mednarodnih turnejah imeli številne koncerte, kjer so predstavili pisano paleto glasbe iz Urugvaja. Nastopili so že v Nemčiji, Madžarski, Španiji Italiji, Švici, Franciji, Češki, Poljski, sosednji Argentini, Kanadi in ZDA, Rusiji in baltskih državah. Čeprav je njihova zvrst glasbe neka mešanica afrourugvajskega stila, se mi zdi, da je v njej, razen svetlih izjem, več urugvajskega temperamenta kakor afriškega. Sicer si pri petju pomagajo z ritem sekcijo bobnov, tokrat nam je na bobne zaigral kar zborovodja Victor in tu so se pokazali tisti pravi živahni latino ameriški ritmi. Sicer se nam je najprej predstavil moški zbor Janko Kersnik pod taktirko Igorja Velepiča in s solistkama Urško Pavli in Elizabeto Pirnat, nato so svoj nastop začeli gostje na malce neobičajen način, s petjem v dvorani. Predstavili so tudi himno, a ne državno, ampak himno plesa tango, ki je značilen ples krajev, iz katerih prihajajo. Sicer tango plešejo tudi drugje in to drugače kakor v Urugvaju. S kakšno himno plesu se res ne moremo pohvaliti, lahko pa smo se s Tomažem Pestotnikom, ki je gostujoči zbor navdušil s svojo izvedbo Pastirčka na harmoniki. Tako zelo, da je moral zaigrati še venček Avsenikovih in še nekaj za povrh. In ker je imel zborovodja Igor ravno 50 let, je prav, da se mu vošči nič drugače kot s pevsko napitnico, ki smo jo slišali od članov domačega zbora. Ko so gostje ugotovili, za kaj gre, je bilo to slišati še z njihove strani in tako malce izmenjaje še nekaj pesmi. Domača hrana, takšna na žlico, da se ve, kje so in kam so prišli, je navdušila tudi goste, in za konec še torta, poplaknjena s pivom Rokovnjač. Se lahko pevski večer konča sploh še lepše?
djd
