V Šmarci poteka simpozij z naslovom »France Tomšič in njegov čas«

1690

Simpozij je posvečen Francetu Tomšiču, slovenskemu politiku in sindikalnemu voditelju ter častnemu občanu Občine Kamnik in predstavlja enega izmed dogodkov v okviru Socialnega tedna 2016. Osvetlil je politične razmere v Sloveniji pred osamosvojitvijo in širše v Evropi, vzpostavljanje pogojev za politično in gospodarsko demokracijo, čas oblikovanja nove države in političnega sistema s poudarkom na vlogi Franceta Tomšiča v vseh teh procesih. Pripravil ga je organizacijski odbor, ki ga sestavljajo Jože Berlec, Ludvik Gomiršek, dr. Damjan Hančič, dr. Marjeta Humar, Marta Lavrič Tomšič, Robin Majnik, Leon Pirman, mag. Igor Podbrežnik, Janez Repanšek, Matjaž Šporar in Igor Zemljič. Za vsebinsko podobo pa sta poskrbela honorarna sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in predsednica organizacijskega odbora dr. Marjeta Humar ter sodelavec Inštituta za narodno spravo in član organizacijskega odbora dr. Damjan Hančič. Za celostno grafično podobo simpozija je poskrbel slikar Dušan Sterle.

 

Program simpozija vsebuje ogled filma o Francetu Tomšiču, razstavo o življenjski in politični poti Franceta Tomšiča, ki so jo pripravili sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Igor Zemljič, Marta Lavrič Tomšič in Leon Pirman, in knjižico s povzetki prispevkov ter drugimi informacijami.

Zbrane so ob začetku predavanj nagovorili predsednik Društva Demos na Kamniškem mag. Igor Podbrežnik, predsednik Krajevne skupnosti Šmarca Matjaž Šporar in dr. Marjeta Humar. Prebrani sta bili pozdravni pismi direktorja Socialne akademije Mateja Cepina in Matjaža Šinkovca.

Navzoče je pozdravil tudi župan Marjan Šarec: »Franceta Tomšiča se spominjam še iz otroških dni, ko je bil kar nekajkrat pri nas doma. Najbolj pa se mi je vtisnil v spomin, ko je nekaj dni po zadnjem obisku prišlo do litostrojskih dogodkov. Takrat se mi je kot otroku zdelo fascinantno, da je to človek, ki vodi litostrojsko stavko, čeprav takrat, leta 1987, nisem vedel, kaj je to stavka, niti nisem razumel, ko so rekli, da je to slovenski Lech Wałęsa. Vse to sem dojel mnogo kasneje. Franceta Tomšiča lahko primerjamo celo z Martinom Kačurjem iz Idealista, kajti to je tudi bil. Bil je idealist, ki je verjel, da je možna prava socialdemokracija zahodnega tipa, kakršno so poosebljali Willy Brandt, Helmut Schmidt in podobni. Bil je na čelu prvega gibanja, ki je še v globoko ledeni zimi verjelo v pomladni razcvet. To njegovo delovanje ni bilo brez nevarnosti, čeprav so se stebri železne zavese počasi začeli majati. Ponosen sem, da sem lahko kot župan sodeloval pri proglasitvi Franceta Tomšiča za častnega občana Občine Kamnik. Žal mu je bilo to dano šele po smrti.«

Sledila so predavanja uveljavljenih slovenskih zgodovinarjev, sociologov, ekonomistov in politologov, in sicer doc. dr. Milana Balažica, prof. dr. Staneta Grande, prof. dr. Bogomirja Kovača, doc. dr. Aleša Mavra, prof. dr. Janka Prunka in dr. Andreje Valič Zver. S pričevanji pa so se dogodku pridružili tudi Tomšičevi sindikalni in politični sodelavci prof. dr. Gorazd Drevenšek, Jože Erčulj, mag. Branko Grims, Andrej Magajna, mag. Igor Podbrežnik in Anton Tomažič.

Simpozij se bo zaključil s koncertom domoljubnih pesmi v izvedbi Mešanega pevskega zbora Odmev pod vodstvom zborovodkinje Anice Smrtnik, program pa je pripravil Jože Berlec.


Življenjska pot Franceta Tomšiča

France Tomšič se je rodil 2. avgusta 1937 v Šmarci pri Kamniku. Po osnovni šoli na Homcu je sprva obiskoval nižjo gimnazijo v Kamniku, nato pa šolanje nadaljeval na Industrijski kovinarski šoli v Kamniku, na Industrijski kovinarski šoli v Kranju in nato še na Srednji tehniški šoli v Ljubljani. Po končani srednji šoli je študiral na Strojni fakulteti Univerze v Ljubljani – smer letalstvo, kjer je leta 1963 z odliko diplomiral.

Po diplomi se je zaposlil na inštitutu tovarne optičnih in steklopihaških izdelkov Jurij Vega v Ljubljani. Leta 1966 je odšel v Zvezno republiko Nemčijo. Kot strojni inženir je tam deloval najprej v podjetju Monomertechnik v Bochumu, nato v Maschinenfabrik A. Loedige v Paderbornu, od leta 1969 pa v podjetju za izdelavo geofizikalnih instrumentov Askania v Zahodnem Berlinu, ki ga je oktobra 1972 prevzel Siemens.

V Nemčiji si je France Tomšič ustvaril družino. V zakonu z Giselo (roj. Seifert) so se jima rodili trije otroci: Nadja, Julija in Jan. Leta 1976 se je z družino vrnil v Slovenijo. Zaposlil se je kot strokovnjak za hidravliko in regulacije v Razvojnem inštitutu IRRP v Litostroju. Kmalu po prihodu v Litostroj se je aktivno vključil v Zvezo sindikatov Slovenije. Sredi poletja leta 1983 se je z otroki vselil v napol dograjeno hišo na Perovem.

Svojo prvo vidnejšo »politično« vlogo v Kamniku je odigral leta 1986, ko se je vključil v razpravo o zazidalnem načrtu za novo stanovanjsko sosesko B3 Novi trg in organiziral občane, da so se uprli in preprečili razlastitev velikega števila parcel na Perovem.

V širšem slovenskem okolju je postal poznan decembra leta 1987, ko je vodil litostrojsko stavko. Posledica stavke in velikega zbora v dvorani Cankarjevega doma je bila ustanovitev Iniciativnega odbora Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS). 16. februarja 1989 je bila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma še formalno ustanovljena stranka s socialdemokratskim programom, njeno vodenje pa je prevzel France Tomšič. Stranko je vodil do tretje volilno-programske konference novembra 1989, ko ga je na predsedniškem mestu zamenjal Jože Pučnik.

V procesu pluralizacije in demokratizacije Slovenije je zelo aktivno sodeloval do marca 1990, ko je bil na ustanovnem kongresu izvoljen za predsednika konfederacije neodvisnih sindikatov – Neodvisnost. Takrat je tudi odstopil s položaja podpredsednika SDZS in eno leto še ostal v predsedstvu stranke. Aprila 1990 je kandidiral na volitvah in bil v volilni enoti št. 2, ki je obsegala območja občin: Domžale, Kamnik–Litija in Ljubljana–Polje, izvoljen v Družbenopolitični zbor Skupščine Republike Slovenije ter bil nato dve leti poslanec v prvi demokratično izvoljeni skupščini. Jeseni leta 1992 je med osmimi kandidati kandidiral na prvih volitvah za predsednika Republike Slovenije.

Do leta 1997 je bil predsednik v sindikatu Neodvisnost, nato pa se je z upokojitvijo umaknil iz aktivnega sindikalnega življenja, a še vedno spremljal politično življenje v domačem kraju, Sloveniji in tujini.

Leta 2003 se je poročil z Marto Lavrič in leta 2004 se jima je rodila hčerka Anja.

Po upokojitvi je pisal spomine o svojem življenju, poklicnem in političnem udejstvovanju. Po njegovi smrti, 25. marca 2010, sta spomine uredili njegova žena Marta Lavrič Tomšič in dr. Rosvita Pesek. Knjigo spominov z naslovom Od stavke do stranke je leta 2010 izdala založba Demokracija.

Vir: Občina Kamnik

 

Oglasno sporočilo