Intervju: BERNARDA TRSTENJAK: »Ravnateljevanje je postalo menedžiranje«

2947

Dolga leta je bila aktivna v gospodarstvu in izobraževanju. Tam je izkušnje nabirala kot učiteljica, asistentka in koordinatorica, s septembrom letos pa je Kamničanka Bernarda Trstenjak prevzela vodenje Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra. V prvem letu mandata si želi zlasti začutiti utrip šole, v prihodnje pa stremi k razvijanju profesionalnosti zaposlenih in dobrim odnosom.

S 1. septembrom ste postali ravnateljica GSŠRM Kamnik. Nam zaupate, kaj ste počeli pred tem?
Pred tem sem bila aktivna v gospodarstvu, bila sem vodja projektov. Vključena sem bila tudi v izobraževalni del; sodelovala sem pri največjem slovenskem projektu e-šolstvo in skrbela za vodenje ter izvedbo posameznih aktivnosti. Odgovorna sem bila za usposabljanje sodelavcev. Tri leta sem vodila organizacijo največjega dogodka konference SIRikt, skrbela pa sem tudi za didaktično prenovo vsebin seminarjev. Poslanstvo tega projekta je bilo namreč opismenjevanje učiteljev, ravnateljev in informatikov na področju  informacijsko komunikacijske tehnologije; šlo je za razvoj e-kompetentnosti in uvajanje le-te v šolski prostor.

Kaj pa ste po izobrazbi?
Po izobrazbi sem inženir kemijske tehnologije in univerzitetni organizator dela.

Pa vendar ste pristali v šolskih vodah. Kako to?
Imam 16 let izkušenj v izobraževanju; ena  je bila Srednja mlekarska in kmetijska šola v Kranju, kjer sem bila zaposlena kot učiteljica praktičnega pouka in organizatorka delovne prakse ter vodja promocije. To je bila moja prva zaposlitev. Po sedmih letih me je pot pripeljala na to šolo, kjer sem bila asistentka kemije, koordinatorica evropskih oddelkov ter tudi vodja promocije oziroma organizacije raznovrstnih dogodkov in aktivnosti znotraj šole. Tudi v gospodarstvu sem povezovala poslovne in šolske izkušnje v izobraževanju odraslih, razvojem e-vsebin in poslovne odličnosti. Spomladi letos sem se odločila, da oddam svojo kandidaturo in zdaj sem tu.

Kaj vam je bolj pisano na kožo, poučevanje ali ravnateljevanje?
Pravzaprav mi je bolj pisano na kožo organizacijsko področje; vodenje ljudi, komunikacija in organizacija dela so mi vedno predstavljale svojevrsten izziv, zato sem tudi ves čas stremela k nenehnemu izpopolnjevanju in izobraževanju na tem področju. Delo z odraslimi me veseli, čeprav moram priznati, da je imelo tudi delo z otroki svoje prednosti in svoj čar.

Z ravnateljevanjem ste sicer komaj dobro začeli, pa vendarle me zanima, kakšne načrte imate? Kakšna je vaša vizija?
V prvem letu mandata si nedvomno želim začutiti utrip šole. Neke stvari so se spremenile, prejšnje vodstvo je postavilo dobre temelje. Poleg tega želim spodbujati zaposlene, torej profesorje in ostale, da gradimo pot naprej. Kot pravi naš slogan smo pretkani z modrostjo, v slogi z mladostjo to delo nadaljujejmo. Učimo se življenja, pripravljamo mlade za vse nove izzive, ki jih čakajo v življenju in usmerjamo energijo v dve področji; eno je akademska sfera, tu gre zlasti za gimnazijski program na tej šoli, po drugi strani pa gojimo tudi socialne veščine in delamo na predšolski vzgoji. Naš tretji program je podjetništvo in ekonomske veščine, ki se jih učijo ekonomski tehniki. V nadaljevanju bomo skupaj gradili našo prihodnost, se trudili, da bo kakovost še boljša, uvajali bomo nove sodobne pristope in metode dela. S tem mislim tudi na informacijsko komunikacijsko tehnologijo, da se bomo odprli navzven, se povezovali v mednarodnem okolju, bodisi preko projektov bodisi preko partnerstev in sodelovanja v nacionalnem in mednarodnem okolju. Želim, da se bo razvijala profesionalnost zaposlenih, da se bodo gradili dobri odnosi med zaposlenimi, med njimi in dijaki ter seveda tudi med starši in lokalno skupnostjo.

Vsako šolsko leto prinese določene spremembe. Domnevam, da jih nekaj prinese tudi vsak nov ravnatelj. Ste že naleteli na področja, ki bi jih radi preuredili?
V tem trenutku je še prezgodaj govoriti o tem. Na sedanjem delovnem mestu sem komaj nekaj tednov in moj prvi korak je, da opazujem procese in skušam pridobiti čim več informacij. Vendarle gre za zelo veliko enoto; zaposlenih nas je skoraj sto, dijakov pa je več kot 850. Skoraj 1000 ljudi torej vsak dan sobiva v tem prostoru. Spremembe se vedno uvajajo počasi in z občutkom. Morda bova prihodnje leto lahko kaj več povedali o tem …

Kako vidite vlogo gimnazije dandanes? Je obdržala nekdanji ugled, ali so v teh časih postale bolj zanimive poklicne šole?
Vpis na gimnazije se je v zadnjih letih stabiliziral. To pomeni, da se je tudi ministrstvo odzvalo na velik naval in pričelo usmerjati oziroma omejevati vpise. Pri nas smo imeli omejen vpis tako na gimnaziji  kot na predšolski vzgoji. Menim, da se odvijajo neke aktivnosti v tej smeri in da se mladi počasi le odločajo tudi za strokovne poklice. Na naši šoli imamo trenutno štiri oddelke gimnazije in štiri oddelke strokovne šole.

Kaj pa menite o vlogi gimnazijskega oziroma srednješolskega profesorja? Imajo v službi in družbi dovolj avtoritete?
Profesorja vidim kot mentorja oziroma usmerjevalca mladih, nekoga, ki je dostopen v tej poplavi informacij in znanja. Povezoval naj bi znanje, tudi medpredmetno, in se ukvarjal zlasti z iskanjem potencialov pri dijakih, jih motiviral in spodbujal k lastnemu razmišljanju. Nedvomno se mi zdi, da bi na področju avtoritete lahko še marsikaj izboljšali, učitelji se včasih kar nekako izgubijo v množici. Za avtoriteto se je treba že kar boriti …

Se vam zdi, da je bilo pred 20, 30 leti lažje delati v šolstvu kot danes? Nekako so takrat učitelji le imeli več avtoritete, kajne? Pa tudi interneta še ni bilo …
V nekaterih pogledih je bilo gotovo lažje; res ni bilo interneta, avtoriteta pa je bila višja. V drugih pogledih pa je bilo morda težje, odvisno s katerega zornega kota pogledamo.

Pogosto se omenja, da imajo sodobni učenci oziroma dijaki bistveno več pravic kot kadarkoli v preteklosti.
Tudi to je res, toda naša dolžnost je, da spoštujemo te njihove pravice in jih hkrati usmerjamo tudi k njihovim dolžnostim, odgovornosti in nenazadnje k spoštovanju.

Kako ocenjujete trenutne razmere v šolstvu?
Tudi to je področje, na katerem bi se dalo marsikaj izboljšati. Bolj kot ne smo v  zadnjih letih projektno naravnani in vsak projekt s seboj prinese nekatere prednosti, žal pa tudi slabosti. Tako je na primer uvajanje informacijsko komunikacijske tehnologije prineslo v šolski prostor opremo, ki je potrebna za  pouk, hkrati se je spremenila tudi didaktika. To pa je prineslo tudi precej  administracije, ki ljudem vzame veliko časa. Vsi ti sodobni pristopi včasih pomagajo pri učinkovitosti in produktivnosti, spet drugič pa lahko odnesejo tisti del, ki bi razvijal odnos in živo komunikacijo med ljudmi.

Če bi se znašli v  vlogi ministrice za šolstvo … Kaj je tisto, kar bi najprej spremenili?
Uf, o tem pa res še nisem razmišljala. (smeh) Zdaj sem šele tule … Če se  postavim v vlogo učitelja, se mi zdi, da ima ta dovolj avtonomije, da lahko suvereno odloča. Če pa izhajam iz vloge, v kateri sem ta trenutek, pa se mi zdi, da se na nacionalnem nivoju premalo ukvarjajo z vodenjem velikih organizacij. Seveda obstajajo neki programi in šole, ki jih organizirajo temu namenjene institucije, kaj več od tega pa že ni … V kolikor to primerjam denimo z gospodarstvom, je ravnateljevanje pravzaprav že postalo menedžiranje. Marsikaj bi lahko še dopolnili.

Govorili sva že o  profesorjih, kakšna znanja pa naj bi imeli dijaki potem, ko zapustijo vašo šolo?
Naši dijaki imajo različne ambicije, različne sanje in različne želje. Če pogledamo gimnazijca, ki v ta prostor vstopa kot osnovnošolec, je nedvomno prav, da mu omogočimo znanja, veščine, vrednote in izkušnje, ki ga bodo pripravljale na nadaljevanje poti v akademskih sferah. Seveda je treba poiskati tudi njegova močna področja in ga usmerjati k tistemu, v čemer je najbolj nadarjen. Treba ga je spodbujati k tekmovalnosti, dosežkom in preverjanju samega sebe. Če pa pogledamo ekonomskega tehnika ali dijaka na predšolski vzgoji, so tu v ospredju druga znanja. Na predšolski vzgoji so bolj izrazite socialne in vzgojne vrednote, pri ekonomskem tehniku pa je pomembno, da dijak začuti smeri podjetništva znotraj programa. Pomembno je, da mu zagotovimo, da je opolnomočen, da lahko nadaljuje študij oziroma se integrira v neko delovno okolje, v katerem bo lahko razvijal svoj potencial.

Omenili ste vrednote. Se šole danes še ukvarjajo z vzgojo in vrednotami?
Seveda. Mislim, da se vsak izmed nas mora v vsakem trenutku ukvarjati z vrednotami. Dijaki prvega letnika se še vedno vsako uro najprej pozdravijo s profesorjem, torej vstanejo in ga pozdravijo. Vrednote so prisotne tudi v sleherni obliki komunikacije in dejanjih, bodisi med poukom bodisi med dejavnostmi zunaj pouka.

Se sami še spominjate svojih srednješolskih dni? Je bil kakšen predmet, ki vam je povzročal preglavice?
Seveda se. (smeh) V naših časih se je poučevalo še obramboslovje. Ne morem reči, da mi kaj posebej ni bilo všeč. Ljubo mi je bilo področje geografije in kemije.

Kako pa ste se obnesli pri obramboslovju?
Zanimivo. (smeh) Res pa so bile to stvari, ki smo se jih naučili, memorirali, nato pa jih tako rekoč vrgli čez ramo.

Imate lepe spomine na srednješolsko obdobje?
Imam. Tudi, ko se pogovarjam z dijaki, se mi zdi, da se celo že sami zavedajo, da je to neprecenljivo obdobje. Sicer je zelo kratko, a kljub temu pomembno, ker je »tukaj in zdaj«.

S čim si popestrite čas, ko niste v šoli?
Ko nisem v šoli, najdem čas za šport in različne aktivnosti, bodisi sprehod bodisi kolesarjenje. Rada pohajkujem po hribih, da se odmaknem od ljudi. V tempu, ki ga imam sedaj, najbolj uživam na zraku.

Tjaša Banko

 

 

 

 

 

 

Oglasno sporočilo