Slovenci radi nabiramo vse mogoče, od kostanja in gob pa do dobrodelnih prispevkov. Pri obojem gre v bistvu za isto stvar. Ko pade prva slana, se zapodimo v gozdove in skačemo po večinoma zasebnih gozdovih in pobiramo gozdne plodove in jih trpamo v vreče. Ko lastniki gozdov zmajujejo z glavo in se sprašujejo, zakaj hudiča lahko vsak skače po njihovi hosti in pobira »njihov« kostanj, jim mirno povemo, da je to pač naša pravica. In naša pravica je konec koncev tudi »brezplačno« zdravstvo. Ja, to je tisto kraljestvo belih halj, v katerega pogosto vstopamo bolni, prestrašeni in razčlovečeni. In ne glede na to, da smo mi tisti, ki ta zdravstveni stroj plačujemo, se očitno še kar ne zavedamo, da bi se morali tako tudi obnašati. Mi se v ambulanti ne obnašamo tako kot recimo pri vulkanizerju, pa bi se morali, saj tako kot vulkanizerju tudi ambulanti storitev, ki nam jo nudi, plačamo. Tako kot plačamo storitev policistu, gasilcu, uradniku in učitelju. Le da njim plačujemo preko naših davkov in se tega premalokrat zavedamo, zato se tudi obnašajo tako kot se. A denarja, ki ga porabite za delovanje države in njenih podsistemov, seveda ni malo, in kar poglejte na plačilne liste, koliko plačate vsak mesec zato, da imate »brezplačno« zdravstvo, šolstvo, vojsko, policijo, sodstvo… Ampak mi na to vse skupaj pozabimo takoj, ko vstopimo v bolnico in potem vsi veseli razlagamo prijatelju, če nam slučajno uspe dobiti prijaznega zdravnika in priti hitro na vrsto. Če pa ne gre, potem smo se pa sprijaznili s tem, da uporabimo »zveze in poznanstva«, ko tudi to odpove, zapojejo podkupnine ali pa se obupani starši odločijo za zbiranje dobrodelnih prispevkov. Vsem otrokom, pa tudi ostalim, ki potrebujejo pomoč, pa si tega ne morejo plačati, seveda privoščim, da bi jim uspelo. Za zdravje ali plačilo operacije nikoli ne bi smelo zmanjkati denarja, nismo tako revna država, da bi morali državljani plačevati nujne operacije. Pohvala vsem, ki pomagajo, a vsi bi se morali zavedati, da so vse te operacije že davno plačane, samo denar je poniknil v luknje, ki jih država ne zna zamašiti.
Jakob
Iz tiskane izdaje časopisa NOV!CE 15 2016
