Kot pravi njihov del zajema terapevtsko pomoč, psihosocialno obravnavo ter svetovanje posameznikom, družinam ter partnerjem oz. zakoncem. Ljudem pomagajo, da svobodneje in polnejše zaživijo v sedanjosti in imajo posledično kvalitetnejše življenje. Spregovorili sva o številnih primerih s katerimi se srečujejo, od težavnih mladostnikov – uporniške mladine, do osebnostnih in partnerskih težav, težav v odnosih.
Kaj vse zajema vaše delo, kakšne programe izvajate in kaj je pravzaprav namen posameznega procesa v katerega se ljudje, z vašo pomočjo, vključujejo?
Namen procesa je ozavestiti pretekle izkušnje in jih vnesti v okvir vsakdanjega življenja na način, da ljudje zaradi preteklih izkušenj bolj poznajo sebe in svoje reakcije. V našem centru skrbimo tudi zato, da se izvajajo programi, sofinancirani s strani države in lokalne skupnosti. Konkretno v Domžalah se izvajata dva programa in sicer: Informativni in svetovalni program za žrtve nasilja (sofinancirano s strani MDDSZEM) ter Psihosocialna pomoč otrokom in mladostnikom ter njihovim staršem in (ali) skrbnikom, ki ga sofinancira Občina Domžale. Zaradi omenjenih programov se v terapevtsko obravnavo ali svetovanje lahko v razmeroma zelo kratkem času vključi vsakdo, ne glede na socialno-ekonomski status. Pomemben del našega dela je ozaveščanje javnosti s prisotnostjo v medijih, na okroglih mizah, konferencah in ostalih področjih, kjer prenašamo znanje in izkušnje na ostalo strokovno in laično populacijo, z namenom ustvarjati povezanost med ljudmi, iskrenost v odnosih, prispevati k strpnejšemu okolju in vzbujati sočutje v ljudeh. Vsi v centru skrbimo za redna izobraževanja in usposabljanja tako doma, kot v tujini, saj le tako lahko strokovno še bolj nadgrajujemo naše področje dela. V enoti ŠRCD v Domžalah tako poleg mene delo opravljajo še tri terapevtke zakonske in družinske terapije.
Pred nami je čas počitnic, kmalu praznikov, obdobje, ko ljudje postanejo bolj ranljivi, sploh tisti v finančnih stiskah, ki so ostali sami. To je tudi čas, ko si partnerji vzamejo več časa drug za drugega. Tisti »lepi čas« najbrž za vse ni enako lep. Kaj svetujete ljudem, kako naj prebrodijo takšna obdobja?
Prazniki in počitnice so lahko obdobje oz. čas, ko smo si še posebej blizu in preživimo več časa skupaj. Če smo skozi leto ustvarjali odnose skupaj, se povezovali in namenjali čas eden drugemu, bodo seveda počitnice in prazniki samo nadgradnja tistega in nam bo lepo. Dostikrat pa se zgodi, da nam čas, ko smo več skupaj, prebudi stiske in stres, saj ne znamo sobivati skupaj, smo navajeni, da smo si daleč stran – vsak v svojem svetu. Takrat je težko v kratkem obdobju praznikov priti skupaj in se imeti lepo. Ni čudno, da takrat izbruhnejo konflikti ali pa bežanje eden od drugega. Tudi za ljudi, ki so osamljeni, so prazniki lahko dodatno breme, če si svojega časa ne zmorejo osmisliti. Vendar nekje je potrebno začeti. Svetovala bi, naj si poskušajo poiskati vsaj eno dejavnost, kjer jim bo prijetno in kjer bodo lahko našli stik s sočlovekom. Lahko je to kakšna skupina, delavnica, predavanje. Danes je ponudbe veliko in dosti teh je brezplačnih. Včasih ljudje potrebujejo le malo vzpodbude, da se zmorejo premakniti iz mrtve točke naprej.
Se pri svojem delu pogosto srečujete z ljudmi, ki pred težavami bežijo v svoje delo? Zakaj je temu tako? Ali ne bi bilo enostavneje rešiti težav in uživati v življenju?
Menim, da je »enostavneje« bežati v neke odnose, kjer ti ni potrebno biti zares povezan in navezan. Službeni odnosi so sicer pomembni, vendar niso tako osebni, kot domači, partnerski ali starševski. Slednji so intimni, torej najgloblji in zato najtežji. Službeni so navadno zgolj površinski oz. četudi so prijateljski, nas ne zaznamujejo tako, kot partnerski, kjer je potrebno vložiti več iskrenosti in skladnosti, empatičnosti, zvestobe in ob tem razvijati in vrednotiti sebe, svoje potrebe, želje in potenciale. Danes je beg v delo pogost pojav strahu pred intimnostjo, pred tem, da si ne pridemo preblizu doma, ker se v tem primeru moramo razkriti, postati ranljivi in se prepustiti. Največkrat tukaj obstaja ogromno strahu pred nesprejetostjo takšnega, kot smo, kar pa je temeljna potreba vsakega človeka. Strah pred tem ima vsekakor močne korenine v preteklosti in nekdanjih najpomembnejših odnosih.
Ljudje se danes vse več srečujejo z boleznijo sodobnega časa – izgorelostjo. Kdaj vemo, da smo prišli v fazo izgorelosti in kaj so običajno razlogi za le-to?
Res je, današnje delo in kariere od nas zahtevajo predanost, lojalnost, stoodstotno prisotnost, pripadnost podjetju in poleg tega še visoko produktivnost. Že ob teh besedah se čuti ogromno pritiska. Pri zaposlenih je veliko strahu pred tem, da bodo ostali brez zaposlitve, če ne bodo naredili vse, kar je potrebno. Po drugi strani pa se lahko dotaknemo globljih človeških potreb po sprejetosti, potrditvi, pohvali, edinstvenosti. Če te potrebe v otroštvu niso bile zadovoljene ali pa je moral otrok celo čustveno skrbeti za svoje starše ob tem pa seveda pozabiti na svoje potrebe, bo celo življenje iskal odnose, ki mu bodo te občutke vzbujali. Zatorej imamo ljudi, ki ne znajo reči ne, se ne zmorejo postaviti zase in se ne zmorejo upreti avtoriteti v smislu povedati mnenje, postaviti mejo, ko je pritiska preveč. Saj vemo, da nadrejeni in ostali sodelavci točno vedo, komu lahko naložijo več, kdo se bo prej uprl, kdo ima jasne razmejitve.
Posledično, če ne zmoremo ubesediti pritiska, ki se v telesu nabira in ne prepoznamo, da je stresa preveč, se bo telo slej, ko prej uprlo. Izgorelost je vedno posledica slabega čutenja samega sebe, neupoštevanje lastnih občutkov, delovanje preko svojih meja, čustveno in telesno. Izgorelost je odgovor na krivico, ki je ne zmoremo in ne znamo ubesediti ter vpeti v naš notranji kontekst in o njej spregovoriti.
Danes je več razhodov in ločitev, kot jih je bilo nekaj desetletij nazaj. Je tudi to posledica življenjskega sloga? Je danes več prepirov med partnerji in zakaj najpogosteje prihaja do prepirov?
Prepiri so vedno bili in so spremljevalci vsakega odnosa, kjer je toliko varnosti, da si partnerja lahko povesta različna doživljanja in mnenja. S tem ni nič narobe, dokler prepiri niso prepogosti in dokler so obvladljivi do te mere, da se partnerja po njih lahko notranje umirita in najdeta nov pogled na situacijo. Ko pa prepiri postanejo neobvladljivi, ko ju ovirajo pri vsakdanjem komuniciranju in življenju in ko čutita, da se notranje ne moreta umiriti ter da ju konflikti razjedajo, je potrebno poiskati pomoč, tako zaradi sebe in odnosa, kot zaradi otrok, če jih imata. To je njuna odgovornost.
Zakonska kriza je vedno posledica odnosa za nazaj in nikoli posledica trenutnega stanja. Zakonska kriza se vedno pojavi zaradi neizrečenih krivic, občutkov prikrajšanosti in neslišanosti v odnosu. Dostikrat se zgodi nek dogodek, ki »potegne« ven vsa ta čutenja in kar naenkrat se je potrebno soočiti z njimi, kar pa seveda ne gre, niti ni mogoče. Potreben je počasen proces, da se ovrednoti partnerski odnos že od nekaj let nazaj, ga umesti v okvir čutenj, ki so se pojavila in se žaluje za vsem tistim, kar je skozi leta zmanjkalo, se prezrlo in razvrednotilo. To je prava pot, edino po tej novi, očiščeni poti je možno iti naprej.
Po kakšnem »ključu« se partnerja srečata oz. spoznata? Zakaj lahko rečemo, da nas nekdo v nekem trenutku močno privlači, medtem ko z nekom sploh ne moremo najti skupne poti. Tako se tudi začne partnerski odnos, kajne?
Res je, z nekaterimi ljudmi se hitro začutimo in imamo občutek, da smo si kar usojeni. To še posebej velja za partnerski odnos, kjer je privlačnost močna in pomeni uvod v resen odnos. Privlačijo nas ljudje, s katerimi imamo neke podobne izkušnje iz primarnih družin in to je tudi dokazano. Imamo enake primanjkljaje, bolečine ali travme. Sprva seveda to ne pride do izraza, saj se potemtakem ne bi v nikogar zaljubili. Nasprotno, najprej nas pritegnejo lepe stvari, tisto, kar nam osebno manjka. Če nas privlači moški, ki je zelo samozavesten, se zna postaviti zase, izžareva neko karizmatičnost, daje občutek primerne distance, je to verjetno tisto, kar pri sebi pogrešamo in si želimo zase. Sčasoma se seveda zgodi, da nas ravno ta-iste lastnosti na tem moškem začnejo odbijati: je hladen, nedostopen, za samozavestjo se skriva odmik od ljudi, ko se postavi zase, ne sliši ostalih, je nesočuten. Vidite, enake lastnosti, izražene na popolnoma drugačen način. Vendar je potrebo poudariti, da je nov, odrasel intimni odnos priložnost, da ob sočloveku, kjer smo se zelo močno intimno in globoko povezali, lahko svoje primanjkljaje predelamo. Torej, če se vrnemo k našem primeru: ženska se bo ob takem moškem srečala z moško figuro, ki ji je seveda zelo znana in jo je pripeljala do vzorca, ki je vezan na njeno dojemanje moških. Le tako se bo lahko srečala s svojo zgodovino in predelala svoja čutenja.
Srečujete se tudi z nasiljem v družini. Kako rešujete tovrstno problematiko in kako se nasilje lahko zaustavi? Zakaj oseba ne zmore zapustiti nasilnega vedenja oz. nasilnega partnerja?
Ljudje, ki izvajajo nasilje in tisti, ki ga doživljajo, izhajajo iz nasilnih družin. Nasilje se vpiše v možgane in v vsako celico telesa. Če človek odrašča v ljubečih odnosih, bo pridobil sporočilo, da je temelj stika med dvema človekoma ljubezen in da se medčloveška povezanost zgodi v čutenju ljubezni. Pri ljudeh, ki so v zgodnji mladosti dobili sporočilo, da je nasilje tisto, ki v odnosu prevlada, se bodo s sočlovekom lahko povezal le na nasilen način. V času stiske, jeze, stresa in težav, bo to edino orodje, ki ga imajo. Storilci in žrtve nasilja imajo enake vrojene mehanizme. Treba je poudariti tudi to, da je tudi žrtev lahko nasilnega vedenja do npr. otroka. Tam se vloga obrne. V terapevtskem procesu je potrebno nasilno vedenje najprej ustaviti, če ne drugače, nasilje prijavimo. Potem je potreben dolgotrajen proces, kjer se žrtev in storilec srečata z njunimi lastnimi travmami, krivicami in zlorabami. Včasih vključimo njune starše, če je možno, da se začne proces predelave, žalovanja, sprave in boljšega in novega življenja. Potrebno je zopet dobiti zaupanje, da odnosi niso samo slabi, temveč je možno živeti v iskrenih, varnih in živih odnosih.
Tempo življenja danes je zagotovo drugačen, kot je bil v času naših staršev, starih staršev. Prinaša tudi nove poglede na vzgojo in glede na to, da starši danes delujejo drugače kot so nekoč, otroci pogosto ostanejo prepuščeni sami sebi ali številnim hobijem, aktivnostim, vzgojiteljem. Kaj to pomeni za otroke? Kako se znebiti tega vzorca?
Če poznamo svoje otroke in jih začutimo, bomo hitro ugotovili, kdaj jim ni v redu in kdaj jim je določenih aktivnosti preveč. Mnogi starši od otrok preveč pričakujejo. Pomeni, da sami trpijo za pomanjkanjem pozitivnega videnja o sebi, kar večinoma izhaja iz slabih izkušenj, sramotenja, posmeha in raznih razočaranj v zgodnjem otroštvu. Ti vzorci se ponovijo pri njihovem otroku, ko od njih zahtevajo stvari, ki jih niti telesno, niti čustveno ali intelektualno ne zmorejo. Ob tem bo otrok ponovno doživel enaka čutenja, ki jih čuti in »nosi« starš: nesposobnost, nevrednost, doživljanje sebe kot napačnega, nesprejemljivega, občutek, da starša vedno znova razočara. Ob tem, ko so otroci preveč časa prepuščeni dejavnostim ali drugim ljudem, izgubljajo dragoceni stik s starši, ki je temelj vseh ostalih odnosov. Otrok potrebuje druženje s starši, dragocene trenutke skupaj, ko se plete navezanost, stik, sočutje in empatičnost. Starši, ki tega ne zmorejo, je nujno, da poiščejo pomoč in se teh veščin, najprej stika s seboj, nato pa z otrokom, ponovno naučijo in ga vnesejo v družinski sistem.
Starši in otroci. Po eni strani se morajo slednji obnašati precej samostojno zelo zgodaj, se igrati, učiti sami, po drugi strani pa starši pogosto predolgo namesto njih sprejemajo odločitve, včasih celo do študija. Kje je meja? Kdaj morajo starši pustiti odločitve otrokom?
Oboje, pretirana zahteva po samostojnosti in oklepanje otrok pomenita čustveno zanemarjanje in posledično čustvena podhranjenost za otroke. Saj v obeh primerih starši ne zmorejo otroka čutiti takšnega kot je. Ni pravil, kdaj naj bi otrok določeno stvar zmogel in znal, ker je vsak otrok svet zase. Rešitev je v empatičnosti, sočutju in rahločutnosti do otrok, da starši z otrokom živijo, sobivajo in so prisotni, kar pomeni, da smo starši kot nekakšen odmev tistega, kar se v otroku dogaja, da čutimo in zaznamo njegov svet. Potem se nam ne bo potrebno ukvarjati s tem, kaj bi naš otrok v določenem obdobju moral znati, česa še ne zna in ob tem pritiskati nanj.
Veliko sodelujete s Centrom za socialno delo Domžale, z ranljivimi skupinami, rejniškimi otroci. Tam je še posebej pomembno, da ste rahločutni, da znate prisluhniti, jih usmerjati. Otroci iz rejniških družin so stigmatizirani že s tem, da nimajo možnosti razvoja v klasičnem družinskem okolju. Na kakšen način vi usmerjate starše in skrbnike, da gredo po pravi poti, da otrokom pomagajo v svetlejšo prihodnost?
V veselje mi je, da na ta način lahko sodelujemo s Centrom za socialno delo Domžale in tako eden drugega dopolnjujemo. Res je, otroci v rejništvu so dobesedno oropani najbolj temeljne pravice in potrebe: odraščati v matični družini, ob starših, ki jih čutijo in slišijo in jim namenjajo svojo ljubezen in povezanost. Če tega ni, otrok čuti velik primanjkljaj, kljub temu, da v rejniški družini lahko nekaj tega dobi. Zato se mi zdi še kako potrebno, da lahko delamo s starši: jih učimo čutiti potrebe otroka, pokazati, kaj je normalen odziv otroka, kaj otrok potrebuje in brez česa ne more živeti ter jim pomagamo do stika z otrokom. Rejnikom pomagamo tako, da jim pomagamo preseči krivdo ob tem, da se otrok odziva na prihod v rejniško družino na čisto svoj način, kar je popolnoma normalno. Otroke pa vzpodbujamo, da najdejo besede za občutke stisk, bolečin, prikrajšanosti in jim skušamo dati občutek, da niso oni krivi zato, da ne morejo živeti ob svojih starših. Ja, to delo zahteva ogromno sočutja.
Konec oktobra je v Domžalah potekal posvet, kjer je bilo govora tudi o uporniških otrocih. Zakaj pride do uporniških otrok in kasneje mladine? Kdaj otroci začnejo razvijati uporniški duh?
Odrasli se v času stresa in izzivov največkrat oklenejo že znanega in poznanega, ker jim to prinaša varnost. Pri mladostnikih pa je ravno obratno: nočejo nič znanega, tradicionalnega, oprijemljivega. Oni želijo nekaj novega, ustvarjalnega, saj je to temelj mladostništva, da gredo lahko iz domačega okolja v svet, kjer se bodo lahko uveljavili. Tukaj se najpogosteje prične trenje med starši in otroki, saj ta čutenja v odraslih lahko vzbudijo ogromno stisk. Upor mladostnika v tem smislu je popolnoma normalen in je sestavni del tega obdobja. Upiranje v domačem okolju, kjer je varno, mladostniku prinaša preverjanje lastnega razmišljanja, premikanje meja, prostor, kjer lahko uveljavi svoje mnenje. Če pa je ta upor usmerjen predvsem do ostalih avtoritet in prinaša škodo mladostniku, so posledice za mladostnika škodljive ali nepopravljive, pomeni, da je domače okolje toliko rigidno ali kaotično in nevarno, da se tam ne da izraziti teh potreb, ki so v mladostništvu popolnoma normalne. Mnogokrat je tako, da tisti mladostniki, ki se doma ne smejo upirati ali pa na upiranje ni odziva staršev, bodo to identiteto iskali zunaj nekih subkultur, saj iščejo pripadnost. Potreba po pripadanju je temeljna potreba otroka, mladostnika in odraslega človeka. Če otrok nima občutka, da pripada domu, nekam mora pripadati! Lahko zaokrožimo, da so mladostniki uporniški v smislu škodljivega upiranja za njih, ko je domače okolje tako ne-varno, da je potrebno pripadnost in meje iskati zunaj tega.
Slišali smo že za primere, ko se starši odločijo za terapijo z izgovorom, da otroci potrebujejo pomoč. Najbrž tako pogosto tudi v resnici mislijo, a se izkaže ravno obratno, kajne? Kako jih usmerite v proces delovanja na njih samih?
V resnici starši velikokrat zaznavajo težave šele tedaj, ko jih ob neprimernem vedenju in čustvovanju začne izražati otrok, saj le tako lahko sporoči, da mu v družini in odnosih ni v redu. In starši seveda pripeljejo tega otroka na terapijo, češ, poskušajte ga umiriti, popraviti, najti način, da tega ne bo več počel. Kaj hitro jim jasno povemo, da otrok le odraža dinamiko družinskega sistema in vedenja ne bo mogel sam spremeniti, če starša ne bosta zmogla rešiti tisto, s čimer se ne zmoreta spopasti. To so lahko pretirani konflikti, nasilje med partnerjema ali nad otroki, partnerske afere, pretirano službeno delo in posledično nestik z otrokom, prevelike zahteve do otroka, ločitev … Zato ni potrebno posebej poudarjati, da v terapevtskem procesu kmalu ni več potrebe, da so otroci prisotni. Ko partnerja začneta reševati njune stiske, se tudi otroci umirijo, saj ni več vzroka, da bi še naprej počeli, kar so počeli. Ko se razbremeni družinski sistem, se tudi posamezniki v njem razbremenijo.
Kako vi ločite poklicno delo od zasebnega življenja, kaj vam pri tem pomaga?
Opravljam poklic, kje se vloge zasebnega in družinskega življenja prepletajo in ni mi žal, da je temu tako. Svoje znanje in izkušnje, ki jih pridobivam, seveda z veseljem vnesem v svoje življenje in ker sem tudi žena in mamica, tudi osebne izkušnje vnašam v delo. To mi pomeni zelo pozitiven pretok. Odnosi so moj način življenja, ne glede na to ali gre za delovne in profesionalne odnose ali prijateljske, partnerski odnos ali starševstvo. Odnosi so nekaj živega in iz njih črpam energijo, ki jo z veseljem delim. Kar pa ste verjetno želela vprašati je to, ali me težki primeri ljudi, ki pridejo na terapijo, osebno bremenijo. Seveda se me dotaknejo, me prizadenejo stiske, še posebej otroške stiske in bolečine. Zato imamo na Študijsko-raziskovalnem centru za družino organizirane tedenske skupinske in individualne supervizije, kjer se primeri tudi strokovno preverijo. Brez supervizij pa bi bilo neodgovorno in nestrokovno delati tako kompleksno in občutljivo delo.
Mateja Kegel Kozlevčar
Foto: Osebni arhiv
