Intervju s predsednikom Zdravniške Zbornice Slovenije, Andrejem Možino

1812

BLIŠČ IN BEDA MEDICINE

Na častnem, a tudi vročem, zdravniškem stolu, kot pravi sam, je sedel štiri leta. Po dolgem razmisleku se je Andrej Možina le odločil ponovno kandidirati za prvega moža Zdravniške zbornice Slovenije. Njegov mandat je bil zahteven, a ostalo mu je še toliko energije, da se je tudi v prihodnje pripravljen boriti za zdravstveno reformo in opozarjati politiko na spremembe, ki jih slovensko zdravništvo nujno potrebuje. 

Belo haljo in predsedniški suknjič pozimi rad zamenja za smučarski kombinezon, njegov vsakdan pa počasi, a vztrajno spreminja vnuk Jakob … 

Mesec, ki je za nami, je pomembno zaznamovala zdravniška stavka, ki ste jo zdravniki v večini podpirali, javnost pa ji ni bila naklonjena. Kako ste stavko sami doživljali?
Splošna stavka zdravnikov in zobozdravnikov pod vodstvom sindikata Fides je bila precej logična posledica vladne ignorance in zdravstvene politike brez vizije. Kot zdravnik imam sam vselej tesnobne občutke, ko se zdravniki znajdemo v situaciji, da na ta način izražamo protest in nezadovoljstvo nad razmerami v zdravstvu. V zdravnika se naseli konflikt interesov med etično zavezanostjo bolniku in prizadevanjem, da se nekatere stvari v zdravstvu morajo premakniti na bolje. Kot predsednik Zdravniške zbornice Slovenije, torej neke vrste funkcionar, pa to stavko podpiram, saj dolgoletna prizadevanja in argumenti za preobrazbo slovenskega zdravstva niso obrodili sadov. Zdravstvo se poslabšuje in na to smo zdravniki tudi po samem etičnem kodeksu dolžni opozoriti odgovorne v družbi. Če ne gre drugače, tudi na ta nepriljubljen način.

Javnost je pretresel tudi primer male deklice Neže, nad katerim so, po mnenju mnogih, zdravniki kar dvignili roke. Kako to komentirate?
S strokovnega vidika gre za zelo zahteven primer, ki ga lahko razreši in pojasni le strokovna neodvisna presoja. Medicina danes dela čudeže, nekdaj neozdravljivim danes marsikdaj povrne kvalitetno življenje, a čudeži se seveda dogajajo tudi v obratni smeri. V primeru, ki ga omenjate, so zdravniki po mojem vedenju priznali zmoto v oceni možnosti preživetja deklice. Žal je zato prišlo do nezaupanja v nadaljnje zdravljenje in v takih razmerah morajo straši imeti na voljo zaupanja vredno drugo referenčno ustanovo.

Ali je zdravnik lahko brezbrižen v odnosu do bolnika?
Ni res, da smo zdravniki brezčutni ob težkih dogodkih za bolnike in svojce. Tudi mi smo prizadeti, kadar nam kaj spodleti, oziroma, kadar ne uspemo pomagati kljub naporom, da bi rešili življenje. Razumljivo, da smo ob tem profesionalno bolj utrjeni, saj gre za del našega vsakdana, a tudi mi trpimo s svojci. V takem stanju zdravnik ni sposoben potrebne profesionalne drže in ne more opravljati zelo zahtevnih posegov ali presoj. Recimo temu blišč in beda medicine v enem in istem trenutku. Umiranja ali tragičnih usod se nikoli ne navadimo, le kot ljudje različno pokažemo svojo prizadetost. In navsezadnje smo tudi zdravniki samo ljudje, tudi mi jočemo ob nemoči pomagati bližnjim ali kolegom.

Menite, da smo pacienti res samo številke?
V trenutnih razmerah podhranjenega zdravstva in slabe kadrovske zasedbe zdravnikov ostaja vse manj časa za dostojen pogovor in obravnavo bolnikov, kar je hudo tako za bolnike kot tudi za zdravnike. Zato ni čudno, da se bolniki marsikdaj počutijo kot številke in zdravniki kot brezosebni roboti. To je velika anomalija slovenskega zdravstva, ki jo je potrebno kar najhitreje odpraviti. Nedavno sprejeta Modra knjižica standardov in normativov je že prvi korak v pravo smer.

Pereča je tudi korupcija v zdravstvu. Je je bilo v času, ko ste sami začeli delati kaj manj, ali se o njej samo ni toliko govorilo?
Vsa Slovenija boleha za sistemsko korupcijo in slabo poslovno prakso, zdravstvo v tem žal ni nobena izjema. Večkrat sem že javno izjavil, da imam do korupcije ničelno toleranco, česar se držim tudi v praksi. Na tem temelji tudi moje delo v zbornici, kjer pa smo kot institucija žal precej nemočni. Sem pa vesel, ker se nekaj premika v pravo smer tako v policiji, sodstvu in predvsem v raziskovalnem novinarstvu. Politika žal še ni dala jasnega oprijemljivega signala, da je pripravljena izkoreniniti to družbeno zlo. In tudi v zdravniških vrstah se bomo morali odločneje distancirati od kolegov, ki bodo zaloteni s prsti v marmeladi.

V zadnjem času se veliko govori tudi o čakalnih vrstah v slovenskem zdravstvu. Poznate kak skriven recept, kako bi jih lahko skrajšali?
Čakalne dobe bi lahko skrajšali predvsem z dodatnimi programi, novimi zdravniki v sistemu in tudi z boljšo organizacijo dela. Podlaga za to so tudi jasno določeni standardi in normativi zaposlenih v zdravstvu. Čakalne dobe naraščajo, ker se voditelji oziroma regulatorji slovenskega zdravstva ne odzivajo na hiter porast znanja in tehnologij, ki jih sodobna medicina uvaja v slovenski prostor. Gledano dolgoročno je to možno le s celovito reformo zdravstva, ki pa je vse bolj oddaljena. 

Ni skrivnost, da zbornica in ministrstvo nista ravno v najboljših odnosih. Kje vidite razloge za to?
Mislim, da so meje razuma aktualne politike glede odnosa do našega zdravništva že davno prekoračene. Sistemske reforme, ki jo slovensko zdravstvo tako krvavo potrebuje, še vedno ni na mizi, čeprav na to opozarjamo že leta. In prav tu je glavni razlog nesporazuma. Mi zahtevamo spremembe skladne s prakso Evropske unije, politika z ministrico za zdravje pa vztraja pri starem modelu, ki samo še poslabšuje stanje. Če so slabi odnosi na tej relaciji pospešek v smeri reforme zdravstva, potem naj bo pač tako.

Je ugled Zdravniške zbornice Slovenije v očeh javnosti po vašem mnenju dovolj velik?
Zdravniški poklic je  – vsaj po anketah sodeč – še vedno med najbolj spoštovanimi poklici v družbi. Z vidika humanosti našega poklica je to resda razumljivo, a presenetljivo glede na številne afere v zdravstvu in dolgoletne nesporazume s politiko. Glede institucij pa je stanje nekoliko drugačno in se spreminja. Afera Nekrep je ugled ZZS zelo zamajala in tega ni moč popraviti čez noč, a vendar se tudi ugled zdravniške zbornice počasi popravlja. Razumljivo, da bo ta v javnosti ponovno na preizkusu tudi ob – za zdaj zamrznjeni – splošni stavki zdravnikov in nepriljubljeni reformi zdravstva.

Menite, da ima zbornica v rokah dovolj pooblastil?
Zbornica ima dovolj pooblastil in jih izvaja korektno. Je pa precej moteče slabo sodelovanje z aktualno politiko in vizijo razvoja zdravstva. Dejstvo je, da karkoli se kjerkoli v državi zgodi, bo za to prva vprašana prav zdravniška zbornica. Ne toliko zaradi pooblastil, pač pa ker je odzivni in aktivni sogovorec kritičnim medijem, ki pa v preveliki meri iščejo vse rešitve le v ZZS. Držimo se načela, da se na vprašanja in pomisleke tudi sproti odzivamo, kadar le zmoremo. Sporazumevanje z javnostjo je mnogo pomembnejše, kot smo si na trenutke pripravljeni priznati.

Vas poročanje medijev o zdravništvu ali vaši instituciji kdaj gane, osebno prizadene? Ali ste na poročanje novinarjev že imuni …
Tudi sam sem samo človek in razumljivo je, da me kakšno poročanje tudi prizadene. Zlasti neresnice, škodoželjnost in žaljivi zapisi. Res pa je, da se na takem mestu kmalu utrdiš in hitro presodiš, kdaj je potrebno demantirati, kdaj pojasnjevati in kdaj se ne odzivati. Na splošno gledano so mediji vse bolj zvedavi, kritično objektivni in vse manj navijaški. To je moja ocena sobivanja z mediji in sam osebno nimam težav z njimi. Tudi z objavami ne, kadar menim, da je potrebno kaj podrobneje pojasniti. Zelo podpiram raziskovalno novinarstvo in tu so še velike rezerve.

Ponovno ste se odločili, da boste kandidirali za predsednika zbornice, a ste, kot se zdi, s to odločitvijo odlašali do zadnjega. Čemu?
To je res in je posledica majskih neuspelih volitev. Na vrsti so bili drugi kolegi, ki pa se niso odločili za ta časten, a tudi vroč zdravniški stol. Obdobje, ki je pred nami, bo zahtevno, ne le zaradi stavke in zdravstvene reforme, pač pa tudi zaradi namer politike, da ukine zdravniško zbornico. Kljub vsemu je zdaj za predsednika zbornice kandidiralo več kandidatov, kar zelo podpiram, saj bo laže preskočiti visoko zastavljen volilni kvorum. Preveril sem podporo pri članstvu in navsezadnje je pred ZZS še veliko nedokončanega dela, resnih izzivov in preizkušenj. Odločili bodo kolegi na volitvah in to je demokracija.

Katere stvari nameravate v primeru, da boste izvoljeni, spremeniti?
V zdravništvu je mnogo interesnih skupin in vsaki posebej bo potrebno nameniti mnogo več časa. Ta del je vezan na zaupanje članstva v samo stanovsko organizacijo, ki zaradi restriktivnih javnih pooblastil nikoli ni bila prav priljubljena med člani. Toda samoregulacija poklica je v korist članstva in to zavedanje med člani ni dovolj utrjeno. Večne dileme okoli obveznega članstva bo potrebno enkrat razčistiti znotraj zdravništva, če ne drugače tudi z referendumsko voljo. Dovolj smo izobraženi in odgovorni, da znamo sprejemati tudi težke odločitve. Če pustim ob strani zdravstveno politiko in reformo zdravstva, s katero bo daleč največ dela, se bo institucija v večji meri posvetila neprofitnemu izobraževanju, torej izobraževanju brez plačila. Mladi zdravniki so najbolj ranljiva skupina med nami in doma moramo ustvariti razmere, da ne bodo zapuščali domovine. Zadnji sporazum med vlado in zdravniškim sindikatom daje obete za njihovo boljše nagrajevanje. Tudi izobraževalne procese bomo spremenili in predvsem poenostavili.

Kakšen je vaš odnos do zdravja? Se trudite živeti zdravo?
Lahko bi mnogo več storil za lastno zdravje, tudi resen opomin sem že dobil. Premalo upoštevam prosti čas in še posebej zanemarjam rekreacijo, ki sem jo vseskozi v življenju  redno gojil. Trenutno me vloga na tej funkciji s prenatrpanim programom dela kar sili v nezdravo življenje. Tu bom moral več storiti za sebe in za svoje zdravje.

Bližajo se prazniki. Na kakšen način jih najraje preživljate?
Komaj čakam, da nadoknadim stike s prijatelji in družino. Tudi vnuk Jakob spreminja moj vsakdanjik in prioritete v življenju. V ospredju bo smučarija, ki me še vedno zelo razveseljuje. Upam, da vsaj še nekaj časa ne bo poškodb, za zdaj sem dobro vozil na tem področju.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo