Knjižnico obiščem vsaj enkrat na mesec. Navadno z veseljem in radovednostjo pogledam tudi na razstavne panoje. Daleč najbolj zanimive so otroške stvaritve, iskrene in domišljijsko presenetljive. Včasih knjižnica postreže z razstavo kvalitetnih originalnih ilustracij ali kakšno izjemno amatersko razstavo. Obiskovalec dobi občutek, da se vodstvo knjižnice premišljeno odloča, kaj se bo znašlo na razstavnih panojih. No, decembra pa so usekali mimo.
V mesecu, ko se trgovine šibijo pod težo vsiljivega kiča, ko se naše oči težko privadijo na migljanje pisanih lučk in bleščavo napisov s popusti in znižanji, se človek oddahne, ko stopi v knjižnico, kjer vlada tišina, zbranost, kjer celo najbolj razigrani otroci utišajo svoj vrišč in smeh ter z velikimi očmi strmijo v bogastvo knjig na policah. Tokrat je mene presenetilo:
»Kakšna razstava pa je to!?« sem nehote glasno vprašala gospo za mizo.
Presenečeno me je pogledala, skomignila in v zadregi pripomnila:
»Nekaterim je to všeč…«
Obstala sem brez besed. Na panojih so se bohotile v zlate in srebrne ter za ped široke okvirje ozaljšane podobe nekakšnih ‘princesk’ ali ‘angelov’, posutih z umetnimi Swarovski kristali, vse skupaj pa še pozlačeno in posrebreno, ali nekaj takega. Potem sem prebrala na plakatu, da je vse to nastalo v umetniškem okolju podjetja Angels Art (angelska umetnost?) in da je avtorica diplomirana slikarka.
Prva misel: a so likovni ustvarjalci res prišli do te točke, da so prisiljeni za lastno preživetje producirati takšne stvari? Druga misel: Ne, to ne more biti, saj nekdo, ki nima za božično večerjo, ne bi šel v nakup Swarovski kristalčkov in desetcentimetrskih bahavih okvirjev. Torej gre izključno za premišljeno marketinško potezo plasiranja najnižjega kiča, namenjenega ljudem z debelo denarnico. Predvsem pa je boleče spoznanje, da je za tak prodajni trik uporabljen javni prostor, namenjen splošnemu izobraževanju otrok in odraslih. Nobena tajnost ni več, da se lovke pohlepnega modernega kapitalizma brez sramu ovijajo tudi okoli javnih dobrin, saj smo morali celo vodo zaščititi z ustavo, kako se ne bi polastili tudi javnih prostorov, kot so knjižnice, javni trgi in parki ter vse, kar ne bo zaščiteno z najvišjimi javnimi dokumenti.
Kaj je kič?
Niti naš znani umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc ne bi znal v dveh stavkih pojasniti, kaj je kič, zato si tudi jaz tega ne umišljam. Vendar bom po svojih skromnih močeh poskusila zbrati nekaj definicij o tem umetniškem fenomenu, ki z lahkoto osvaja širšo javnost.
Kič vseh vrst temelji na lažnem patosu, sentimentalnosti in izpraznjenosti. Doživljanje kič umetnosti ne zahteva prav nobenega duhovnega ali intelektualnega napora in je našim čutom všečen ‘na prvo žogo’ . Ena od definicij iz Wickipedie tudi pravi, da je kič zanimiv, intenziven, senzacionalen in kar je najvažnejše, enostaven za uporabo. Nudi večje zadovoljstvo kot prava umetnost, ker se obrača na več čutil hkrati. » Od kiča dobimo to, kar pričakujemo: potrditev svojih predstav, želja, sanj in čustev. Prava umetnost pa nudi vedno nekaj novega, saj človeka preseneti, najde ta nepripravljenega, zato jo večina odklanja«, je na temo kiča zapisal akad. slikar in profesor Tone Rački.
Kič je torej vrsta »umetnosti«, ki trka na naša najbolj površinska čustva: prepričuje nas o večni ljubezni, družinski sreči ali verski pobožnosti , predstavlja lepoto na najbolj cenen in nezahteven način in pri tem uporablja trike z barvami, saj vidne zaznave močno vplivajo na dojemanje gledalca:
Barve so pogosto temeljni element kiča, na primer uporaba čistih komplementarnih barv, še posebej prehod iz rdeče v roza in vijolično v kombinaciji barv, ki se prelivajo ena v drugo. Gre za tako imenovane sentimentalne barve (sentiment je osnovno čustvo za doživljanje kiča).
Večji delež kiča se umešča v območje religioznega kiča in spominkov; njegova naloga je, da okolje, v katerem se giba ljubitelj kiča, naredi domače prijazno, všečno in neproblematično, da ustvari navidezno srečo in človeka varuje pred nevšečnostmi zunanjega sveta. Nekakšna logika malomeščanstva. V osnovi gre za strah in resno nevrotično motnjo soočanja z realnostjo in nezmožnostjo resničnega čustvovanja (Povzeto po filozofu I.Flochtu).
Če se vrnem h kičastim angelskim figuricam v domžalski knjižnici, menim da bodo še največ škode povzročile debelim denarnicam ljubiteljev malomeščanskih likovnih vrednot, ki bodo med domačimi štirimi stenami z njimi poustvarili navidezno blagostanje slovenskega srednjega razreda. Morda se bo kakšen pozlačen okvir zelo lepo ujemal z na bolšjem trgu kupljenim kristalnim ogledalom in dajal vtis poznavalskega dobrega okusa. Bolj kot za debele denarnice lažnih novodobnih bogatašev se bojim za otroške dušice, ki pridejo v knjižnico kot v hram, kjer jih čaka neizčrpen vir odkrivanja lepot in kjer se jim odpirajo novi svetovi, ki jih še ne poznajo. Ti bodo morda napak razumeli te angelce, ki so nenavadno podobni njihovim Barbikam, tako po fizionomiji kot po barvi.
Morda bodo pa drugo leto razstavili še angelčke-fantke, saj so letos samo angelske deklice, vsaj po dekoltejih in frfotajočih oblekicah bi si upala to trditi. Sploh pa – komu mar za takšne podrobnosti! Važno da se vse blešči od kristalčkov Swarovski, saj »z njih uporabo vaš izdelek postane umetnina«, kot so zapisali v propagandno besedilo na FB.
Danica Šraj