Vsakič, ko se sprehodim mimo poslopja nekdanjega paradnega konja tekstilne industrije v Domžalah Univerzala, me obidejo spomini. Spomnim se, kako sem kot otrok hodil k mami in počakal, da konča svoj delovnik, medtem ko sem brskal med njenimi fascikli, do tega, da sem v tem gigantu prvič spoznaval kako je delati za tekočim trakom. Ja, včasih smo morali srednješolci še opraviti obvezno prakso v proizvodnji in toliko hlač, kolikor sem jih takrat zložil v proizvodni hali Univerzala, jih najbrž nikoli ne bom niti videl, kaj šele ponosil. In to je bilo dobro za nas, prav je bilo, da sem kot nadebudni fante, z velikimi načrti za prihodnost, videl, kaj me čaka, če pri svojem šolanju in nadaljevanju izobraževalne in poklicne kariere, ne bom uspešen. Vsako delo je sicer častno in spoštovanja vredno, a vendar je res, da sem si po tednu dni te prakse rekel, da sem ne pridem nikoli več.
In danes sem, v častitljivo in na zunaj lepo stavbo Univerzala, praktično ne hodi nihče več. Nikomur ta bela lepotica ne nudi varnega zavetja in redne službe. V njej so se po propadu tekstilne industrije izmenjali številni najemniki, a nihče ni našel recepta za njeno oživitev. Imeli smo celo županjo, ki je pohvalno želela sem preseliti univerzo in umetniško dejavnost. Žal to ni uspelo in naše mesto ostaja na zemljevidu spalnih naselij na obrobju prestolnice. Prav neverjetno je, kako v našem mestu ne znamo najti vsebine za krasne stavbe v samem jedru mesta. Ne vemo, kaj bi z nekdanjo Metalko, ne vemo, kaj bi z Univerzalom, v centru mesta dobesedno gnije nekdaj najmodernejša kinodvorana… Mi pa smo zadovoljni, ker smo organizirali odprto kuhno… No ja, recimo da gremo naprej z malimi koraki, a vseeno se mi zdi, da gre za cepetanje na mestu, skrajni čas je, da se nekdo loti gigantskih poskokov, ki bi oživili naše mesto in me prepričali, da z veseljem povem, kje spim.
R.G.
