Matej Oražem: »Po zmagi nad Freiburgom smo bili nagrajeni z bidoni«

3385

Malo je Domžalčanov, ki v zadnjem obdobju ne bi stiskali pesti za člane naše rumene družine, na katero smo lahko upravičeno ponosni. Ob tekmah z uveljavljenimi evropskimi nasprotniki pa se je še posebej potil športni direktor NK Domžale Matej Oražem, ki s klubom živi in diha. Brez dlake na jeziku je strnil svoje misli o odnosu, ki ga do nogometa kaže Zavod za šport in rekreacijo Domžale, pa tudi o lokalni politiki, ki, kot pravi, ostaja gluha za potrebe svojega prvoligaša. Kot občinski svetnik se je Oražem kritično obregnil ob dogajanje znotraj občinskih zidov in spregovoril o potencialih, ki jih (žal) ne znamo izkoristiti. 

Za vami je izredno zadovoljiva sezona. Kako vam je uspela vrnitev na nivo preteklih lovorik?
Za nami je že kar nekaj uspešnih sezon, vsaj od takrat, ko je trenersko taktirko prevzel Luka Elsner. Po tem, ko smo nazadnje osvojili naslov prvaka, je sledila gospodarska kriza in veliko klubov je imelo težave, ki smo jih mi uspešno prestali. Na tista leta smo lahko ravno tako ponosni kot na zadnja leta, saj je bilo preživetje v takih pogojih resnično ogromen izziv. Z razvojem mladinske akademije smo se uspeli finančno stabilizirati, vsaj v primerjavi z nekaterimi ostalimi klubi. V Sloveniji lahko tako vsakokrat ciljamo na vrh, še vedno pa je popolnoma jasno, da Olimpija in Maribor operirata s štirikrat večjim proračunom kot Domžale. To sta nasprotnika, ki sta za nas primerljiva na igrišču, še zdaleč pa ne finančno. Kljub temu smo lahko ponosni na vse svoje dosežke, za nami je nekaj izvrstnih sezon, klub je na veliko višjem nivoju kot je bil v času, ko smo bili zadnjič prvaki. Tudi organizacijsko gledano smo storili kar nekaj korakov naprej, le z infrastrukturo smo žal obstali tam, kot smo bili.

Z odličnimi nastopi ste nase opozorili tudi izven Slovenije. Kaj bi za klub pomenila uvrstitev v evropsko ligo?
Pomenila bi ogromno, predvsem finančno, saj bi tako laže in zlasti hitreje uresničili vse svoje načrte … Uvrstitev bi v klub prinesla svež kapital, ki bi ga lahko zelo pametno unovčili. V preteklosti nismo imeli možnosti operirati z večjimi prilivi, smo pa z manjšimi uspeli narediti veliko. Upam, da se zavedate, kaj sploh pomeni priti do te točke, tekmovati z ekipami, kot so Freiburg, Marseille, West Ham … Naš cilj je zaenkrat stabilizacija, torej, da klub ostane, kjer je danes, da preboj v tretje predkolo postane standard in ne izjema.

Je realno pričakovati, da bi se evropske tekme kdaj igrale v Domžalah?
Mislim, da ligaški del ne, vsaj ne v bližnji prihodnosti. Za play off in tretje predkolo, za kar trenutno hodimo v Ljubljano, pa bi zadoščalo že 5, 6 tisoč sedežev, predvsem pa bi nujno potrebovali prostore poleg igrišča. Verjemite mi, noben klub v Evropi se ne sprehaja 200 metrov čez cesto, da bi prišel do garderobe. Še sreča, da lahko vsaj prvo in drugo predkolo igramo doma, čeprav ga letos spet nismo, ker se je obnova igrišča zavlekla kak mesec dlje, kot so predvidevali. V Marseillu so pred prvo kvalifikacijsko tekmo letos zamenjali travo, delo je trajalo nekaj dni. Pri nas se je vse skupaj vleklo dva meseca, s tem, da se prva dva tedna ni zgodilo popolnoma nič, mi pa smo spet zapravili 20 tisoč evrov za gostovanje v Celju. Kljub temu smo neizmerno hvaležni, da se je ta problematika, ki se je vlekla desetletja končno uredila in upam, da so bila dela izvedena primerno in da se s poplavljenim igriščem v Domžalah ne bo potrebno več ubadati.

Torej občina nima dovolj posluha za šport?
Žal res ne. Vsaj glede našega sodelovanja vse prevečkrat ni pravega razumevanja. In to kljub temu, da se radi pohvalimo kot športno mesto. V preteklih letih je kar nekaj denarja, v proračunih prvotno namenjenega športu, bilo razporejenega drugam. Po mojih izračunih je bilo denarja, predvidenega  za šport, ki je potem končal drugje, za okoli 750 tisoč evrov.  Kot občinski svetnik sprašujem in prosim za pojasnila, a do danes mi še nihče ni znal pojasniti, kam se je izgubil ta denar, oziroma kdaj se bo vrnil v šport. Med drugim sem na občinskem svetu predlagal obravnavo posebne točke, da bi se dogovorili o ustanovitvi posebnega sklada za uspešne športnike, tako da ti ne bi bili nagrajeni zgolj s pohvalami in prijaznimi besedami. Menim, da bi bil lahko izjemen športni dosežek, tako posameznikov kot ekip, za spodbudo nagrajen s kakšnim tisočakom ali dvema, konec koncev športniki skrbijo tudi za promocijo naše občine in bi se jim tako ustrezno zahvalili. Tako bi lahko vsaj del teh prerazporejenih sredstev vrnili primarnemu naslovniku – domžalskemu športu. In še nekaj: približno 10 odstotkov prebivalcev Domžal je mladih, ki se aktivno ukvarjajo s športom, preko 3000 jih je, mi pa v proračunu sredstva, namenjena športu, vsako leto zmanjšujemo. Tudi društev s tega področja je vedno več, imamo res bogato paleto različnih športnih aktivnosti in uspešnih športnikov, zato mislim, da bi se morali strateško osredotočiti tudi na športni turizem, saj drugega turizma v Domžalah žal nimamo. Trend podpore politike športu upada in skoraj smo se že približali točki minimalnega še sprejemljivega prispevka lokalne skupnosti za to področje.

Kot občinski svetnik ste tudi sami aktivni v lokalni politiki. Se vam zdi, da imamo občani dovolj vpogleda v aktivnosti, ki se odvijajo v občinskem svetu?
Niti občinski svetniki nimamo dovolj vpogleda v to, kar se dogaja v občinskem svetu! Razprave v občinskem svetu ni, pa tudi najpomembnejših aktov ne sprejemamo na občinskem svetu, ampak so ti očitno dogovorjeni že prej. Tisti, ki imamo kaj povedati, povemo, ostali se nasmihajo, sem in tja kdo malce zasopiha, ker se mu kam mudi. Nato smo že pri glasovanju. V Domžalah se odločitve nedvomno ne sprejemajo v konferenčni sobi med sejo občinskega sveta. Nisem niti prepričan, da se sprejemajo v občinski stavbi, morda prej v kakem bolj družabnem okolju. Političnega dogajanja v Domžalah ni, edina komunikacija občine z občani pa je uradno glasilo, ki zgolj poroča. Interesa državnih medijev ni, saj smo preblizu Ljubljane, tako preprosto medlimo v svojem okolju. Treba je tudi upoštevati, da je v Domžalah veliko priseljencev, pa tudi ljudi, ki delajo v glavnem mestu. Razen, da jih bo malo zmotilo, ko se bo podražila komunala, veliko interesa za lokalno politiko verjetno nimajo. Po eni strani je to tudi problem politikov, po drugi pa logična posledica večletnega delovanja občine, ki dogodkov ne komentira in se ne odziva, ter tako duši kakršnokoli argumentirano razpravo.

Ste pričakovali drugačne razmere, ko ste vstopili v politiko?
Priznam, da me je vse skupaj razočaralo, saj sem šele prvi mandat občinski svetnik. Spomnim se pripovedovanj svoje mame o časih, ko je bila županja, kako živahen je bil politični proces, koliko dela je bilo v to vloženega in koliko je bilo komunikacije … Bilo je veliko medsebojnega usklajevanja in vedno so se iskale najboljše rešitve. Rezultati so bili temu primerni, v zadnjem času pa kot občina stagniramo, ne glede na to, da imamo izjemne potenciale. Še vedno nismo sprejeli prostorskega načrta, proračuni pa so neambiciozni in hranijo status quo. Zadev se ne lotevamo dovolj strateško; ko smo denimo gradili vrtce, bi morali prenavljati osnovne šole, saj je logično, da bo množica otrok iz vrtcev kmalu sledila v šole. Zdaj imamo vrtcev dovolj oziroma preveč, šole pa pokajo po šivih. Ravnatelji so jasno povedali, da bi bilo obstoječe osnovne šole nujno potrebno razširiti, občina pa se je odločila za gradnjo nove osnovne šole na Viru. Brez analiz, kljub temu, da je strošek ocenjen na palec in da je stroka proti. Problematična je tudi strategija znotraj prostorskega načrta, saj še vedno stremimo k strnjeni gradnji v višino, ki pritegne kupe špekulatorskih investitorjev, ti pa navadno »namečejo« zelo veliko stanovanj na zelo majhne površine. Kvaliteta življenja tam je relativno nizka in to so stanovanja, ki naj bi bila primerna za mlade družine? Določene zadeve je treba spremeniti. Domžale so predmestno naselje, standard življenja v predmestnih naseljih pa je ponavadi visok. To s sabo nosi tudi večje kvadrature stanovanj ter tudi manj gradnje v višino in več v širino. Pri vodenju pogrešam predvsem strategijo, te pa ni, ker je relativno majhna skupina uspela uveljaviti svoje interese. Dober primer za to je garažna hiša. Prijavili smo se na nek projekt, skočili na glavo, projekt je propadel in dvomim, da se bo Evropska unija odločila za nadaljnje financiranje garažnih hiš v ostalih mestih, po tem, ko se je pri nas to izkazalo za popolno polomijo.

Kako zadovoljni ste z zavodom za šport? Slišati je, da za društva, ki ste jih že omenili, ni najbolje poskrbljeno …
Zadeva je zapletena in ni videti, da bi se v kratkem kaj bistveno spremenilo. V svetu zavoda sta le dva predstavnika društev od skupno sedmih članov in to je enostavno premalo. Zavedati se moramo, da je zavod tukaj zato, da pomaga in je partner društvom in ne obratno, kakor to očitno deluje pri nas. Po novem smo očitno prevzeli ljubljanski način delovanja, ki temelji na trženju, in po katerem je ključni namen služiti na račun zgrajenih športnih objektov, s tem pa se društva še dodatno siromaši.  S tem se mnogokrat izničijo pozitivni rezultati v športu, ki jih imamo v Domžalah res ogromno, še posebej, če upoštevamo finančni vložek. Ta je v primerjavi z drugimi lokalnimi skupnostmi med najnižjimi in se je v primerjavi s preteklimi leti več kot prepolovil, in to kljub temu, da se je v tem času občinski proračun praktično podvojil. Društva imajo občutek, da za njihovo delo ni interesa in so pri delu z mladimi prepuščeni sami sebi in pregovorni iznajdljivosti. Ko se odvija kakšen večji dogodek vsi pridejo in so ponosni, česa več pa ni. Tudi sam zavod organizira kar nekaj rekreativnih dogodkov in to je zelo pozitivno, vendar to ni osnovna naloga zavoda za šport. Primarno je zavod upravljalec objektov, ki naj bi s pomočjo občine skrbel, da so ti objekti ustrezno vzdrževani. Tudi dejstvo, da moramo večje tekme igrati v Stožicah, govori o tem, da naši objekti niso na nivoju.

Kako te okoliščine vplivajo na Nogometni klub Domžale?
Mislim, da je NK Domžale nosilec ne le občinskega, pač pa tudi slovenskega nogometnega razvoja in bi si kot tak zaslužil temu primerno obravnavo. Uradno stališče zavoda za šport, ki se glasi, da je za potrebe našega pogona (vsega, ki predstavlja kar 15 ekip Akademije NK Domžale ter člansko moštvo),  zadostuje pogodbeno zagotovljenih 60 ur igranja na igrišču z  umetno travo na teden, popolnoma nesprejemljivo! Umetno travo je sofinancirala tudi Nogometna zveza Slovenije, prav zaradi NK Domžale, NK Domžale pa je ob tem v igrišča v preteklosti vložil tudi veliko svojih sredstev in kot vem, so bila zgrajena prav za te namene. Prav tako se ne izpolnjuje tudi pogodbena obveznost, saj zavod ob tem ne pokriva vseh stroškov vzdrževanja, tako sami plačujemo denimo elektriko in vodo.

Ima klub na voljo dovolj igralnih površin?
Ne. Dane so nam bile obljube, da si bomo lahko zgradili novo igrišče poleg Ten-tena, nato pa je sledila odločitev, da tega tam ne bo. V podrobnem prostorskem načrtu je opredeljeno, da so tamkajšnje površine namenjene rekreativnim igram z žogo, mi pa smo bili odslovljeni z argumentom, da smo profesionalni nogometni klub, torej tega kriterija ne izpolnjujemo. Za naš klub bi bilo to igrišče tako rekoč življenjskega pomena. Občina bi ga nam lahko prepustila v uporabo za določen čas, vendar je bil zavod tisti, ki je to preprečil. Kar se mene tiče, je bila to v našem odnosu kaplja čez rob. Moja komunikacija z direktorjem zavoda se je zato ustavila, zdaj komuniciramo in delamo le na zadevah, ki se tičejo našega skupnega področja, pa tudi tu ni prave demokracije. Sami ste videli, da je naš stadion pred kratkim dobil novo grafično podobo, očitno je bilo premalokrat napisano »Zavod za šport Domžale«. Ob tem naj poudarim, da se mi ukvarjamo tudi s tržno dejavnostjo, ki je del našega poslanstva, zavod pa od oglaševanja samega sebe nima nič. Nad odnosom z zavodom smo izjemno razočarani, telefoni se ne dvigujejo, argumenti so šibki oziroma jih ni, če pa že naredimo kaj dobrega, pa dobimo trepljaj po rami ali pa denimo bidone. Po zmagi nad Freiburgom smo bili za izjemen uspeh nagrajeni s 50 bidoni.

Kako pa je z odnosom občine do nogometa v Domžalah?
Morda še celo slabše kot z odnosom do športa nasploh. Lahko ponudim tudi zanimivo anekdoto. Ob zadnjih dveh tekmah so nas na občini prosili za določeno število vstopnic za tamkajšnje zaposlene, teh je bilo krepko več kot 100. Radi smo jim ustregli, saj nam njihova podpora veliko pomeni. Ob tej priložnosti smo se obrnili na njih za nekaj slamnikov, ki smo jih gostom in uradnim osebam UEFA želeli podariti kot priložnostna darila na uradni večerji dan pred tekmo. Pokrivala smo sicer dobili, vendar smo jih morali tudi plačati. Mislim, da je to dober pokazatelj odnosa, ki ga ima do NK Domžale Občina Domžale, pa tudi odnosa, ki ga imamo mi do nje. Naj omenim še, da pri naših nasprotnikih igralno površino menjajo dvakrat letno, pri nas smo jo zamenjali enkrat v 15 letih. Obljuba o novi tribuni, ki bi nam omogočila, da bi tekme v tretjem in četrtem predkolu odigrali na domačem stadionu, je stara že deset let. Poudariti je treba, da nas vsako gostovanje na Stožicah stane približno 50 tisoč evrov. Za tri tekme, ki smo jih zdaj odigrali tam, je NK Domžale plačal torej 150 tisoč evrov, ki jih nikoli ne bomo dobili nazaj. Pa recimo, da smo se s tem nekako sprijaznili, ne morem pa se sprijazniti z odločitvami, ki škodijo našim otrokom. Ti morajo žal trenirati na umetni travi in naši člani morajo trenirati na slabih površinah. Vse to smo prisiljeni urejati z lastnimi sredstvi, torej bi težko trdili, da imamo za svoj ustroj zagotovljene primerne pogoje.

Z vašimi dejavnostmi je verjetno neizogibno povezan tudi stres. Kako se sproščate, razpeti med politiko in nogometom?
Vse omenjene dejavnosti so le polovica mojih obveznosti, druga polovica je seveda družina. Moram reči, da je zadnje leto res naporno, tako zame kot za partnerko Anjo. Kar precej tarnava drug drugemu. (smeh) Sinova Tristan in Oliver sta še  majhna; mlajši je star leto, starejši pa tri, tako da je res pestro. Seveda so nama v veliko pomoč dedki in babice, rad bi se jim še posebej zahvalil za razumevanje. Po dolgem premoru sem se ponovno začel intenzivno ukvarjati s športom. Poleti za rekreacijski nogomet žal nimam časa, med letom pa rad vzamem vsaj en termin tedensko, ko s prijatelji malo pobrcamo in se tako na zdrav način znebimo frustracij. Včasih se to sicer konča s kakšno buško, a tudi to je del športa. Redno tudi obiskujem in se potim v fitnesu. Stres, ki se nabere v službi, se doma malo razgradi, toda tam je prisoten drug, prijetnejši stres. Zvečer smo pogosto vsi zelo utrujeni. Obenem nam je žal za leti, ki so že za nami, ker so bila izjemno prijetna, po drugi strani pa se oba z Anjo veseliva obdobja, ko bosta otroka že bolj samostojna in bova spet malo zadihala. Mislim, da se vsi starši kdaj sprašujejo, češ, nam je bilo res tega treba, po drugi strani pa se zavedamo, da bi bilo življenje brez tega strašansko dolgočasno.

Tjaša Banko
Foto: Lado Vavpetič

Oglasno sporočilo