Tako o sebi pravi novi predsednik Društva Lipa – Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. Ker Marjan Ravnikar tudi v pokoju ostaja aktiven, se je po dobrih dveh desetletjih dela z mladimi odločil za nov izziv. Skrbi, da domžalskim upokojencem ni nikoli dolgčas, vsaj ne tistim, ki so vpisani na univerzo. Brezdelja si ob vseh svojih dejavnostih niti sam ne more privoščiti, pa tudi načrtov mu ne manjka. Društvo Lipa se uvršča med najuspešnejše univerze za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji in Marjan Ravnikar si bo v prvem, petletnem mandatu prizadeval, da bo tako tudi v prihodnje.
Predsedovanje društva Lipa ste prevzeli julija letos. Kaj vas je spodbudilo k tej odločitvi?
Šesto leto že obiskujem univerzo za tretje življenjsko obdobje. Udeležujem se tečaja angleškega jezika, saj se mi zdi pomembno, da pametno izkoristiš tudi popoldanski čas in treniraš možgane, da ne zarjavijo. V preteklem letu sem se upokojil in ko je dosedanja predsednica Metka Zupanek začela iskati nadomestilo, se je – glede na moje poklicne izkušnje – spomnila name. Dobrih 25 let sem bil namreč zaposlen na Srednji šoli Domžale, kar dve desetletji sem delal kot pomočnik ravnatelja. Ker imam izkušenj s tega področja ogromno, sem v predsedovanju univerze videl nov izziv in hkrati spodbudo za nadaljnje delo. Nisem eden tistih upokojencev, ki bi sedel pred televizorjem in tipkal po pilotu. Tudi sicer sem aktiven na družbenem in političnem področju.
S kakšnimi izzivi se torej v teh mesecih najpogosteje srečujete?
Teh je kar nekaj. Ko prevzameš novo funkcijo, seveda skušaš s prejšnjega delovnega razmerja potegniti tisto najboljše. Čeprav moram omeniti, da se delo s starejšimi bistveno razlikuje od dela s srednješolci … Za zdaj je naš največji problem financiranje. Rad bi videl, da smo deležni posluha predvsem s strani občine.
Ga niste?
Smo, vendar … Naši prostori so občinski prostori, ki jih imamo v najemu, najemnina pa je zelo visoka. Veselilo bi me, da bi se lahko pogodili z občino in to rešili. Sami veste, da so pokojnine relativno nizke. Nekateri naši člani imajo celo podpovprečne. Na univerzi ponujamo najrazličnejše dejavnosti in upokojenci bi se z veseljem vključevali v številne izmed njih. Ker jim njihovi mesečni dohodki tega ne omogočajo, se najpogosteje odločijo zgolj za eno ali dve aktivnosti. Sicer pa moram reči, da z občino dobro sodelujemo in tudi kot društvo se redno udeležujemo lokalnih prireditev. Ena zadnjih, S citrami po Domžalah, je bila zelo odmevna.
Imate pri vodenju društva kakšne posebne cilje?
V petletnem mandatu, ki sem ga komaj dobro začel, želim predvsem nadaljevati s povezovanjem z ostalimi domžalskimi društvi. Iskreno si želim sodelovanja tudi z okoliškimi društvi, ki so bila nekoč del Domžal. Univerzo za tretje življenjsko obdobje bi rad povezal tudi z univerzami na hrvaškem oziroma v tujini. V širjenju in odprtosti vidim veliko priložnost, na enem izmed preteklih srečanj sem že navezal kontakt s predstavnikom univerze iz Zagreba, zadeve je potrebno le še dokončno realizirati.
Kako bi društvo Lipa na kratko predstavili?
Naše društvo je nedvomno na visokem nivoju, zdi se mi, da je Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale ena boljših v Sloveniji. Pri nas je včlanjenih 1655 članov, od tega 870 aktivnih, ki obiskujejo razne oblike programa, število pa narašča iz leta v leto. Na univerzi kandidatom omogočamo številne dejavnosti, od znanja tujih jezikov do umetnostne zgodovine, mediacije, logike, športnih aktivnosti … Ob koncu vsakega šolskega leta v sodelovanju s Srednjo šolo Domžale organiziramo tudi računalniški tečaj, ki je zelo dobro obiskan.
Našteli ste kar nekaj aktivnosti, ko so na univerzi na voljo vašim članom. Za katere izmed njih se ti najpogosteje odločajo?
Dobro so obiskane športne aktivnosti, še posebej visoka udeležba je na pohodih. Sklepam, da ljudem to prinaša potrebno sprostitev, možnost, da odmislijo vsakdanje skrbi. Podobno je tudi s kolesarjenjem. Vsako leto organiziramo od dva do tri izlete v tujino, približno enkrat na mesec pa nudimo ekskurzije po Sloveniji. Naši člani se radi odločajo tudi za učenje tujih jezikov in računalništvo, priljubljeno je tudi klekljanje in pa seveda ženski pevski zbor …
Društvo Lipa je letos praznovalo 20-letnico delovanja. Se še spominjate začetkov? Kaj se je v dveh desetletjih najbolj spremenilo?
Predvsem je razlika v ponudbi. Začetki društva segajo v nekdanjo delavsko univerzo na Kolodvorski, kjer so bili prvi prostori. Ustanoviteljica je bila prva in dosedanja predsednica Metka Zupanek, ki je ob odhodu v pokoj verjetno čutila neko notranjo praznino. Tako se je vse skupaj začelo, sprva kot univerza za tretje življenjsko obdobje, kasneje se je to dopolnilo z društvom Lipa. Kot sem omenil, se je ponudba širila iz leta v leto; sprva so imeli upokojenci na voljo učenje tujih jezikov in kulturne dejavnosti, danes so možnosti številne. Tudi članov je bilo vedno več, njihove potrebe so naraščale. Glede na njihove pobude, se je seveda širil tudi program.
Omenili ste že, da ste bili dolga leta zaposleni na srednji šoli kot pomočnik ravnatelja. Kako vam pri sedanjem delu v društvu koristijo pedagoške izkušnje?Pomenijo zelo veliko, še posebej na področju organizacije, izbora predavateljev, pa tudi podajanja informacij animatorjem. Denimo pri tujih jezikih se mi bolj pomembna kot slovnica zdi konverzacija, to ne pomeni, da naj bi slovnico zanemarjali, toda mi potrebujemo govorne spretnosti, da bi v tujem okolju vsaj znali naročiti kavo ali kosilo. Konec koncev pa je tudi vpis na univerzo odvisen od predavateljev, od tega, kako znajo pritegniti slušatelje. Podobno je bilo v srednji šoli, s tem da so starejši ljudje še bolj občutljivi kot srednješolci.
Raje delate z mladostniki ali starejšimi ljudmi?
Še danes zelo rad delam z mladimi; vključen sem v določene zadeve, kjer delam z mladino. Je pa razlika med delom z upokojenci in delom z najstniki. S starejšimi se je treba več pogovarjati oziroma se pogovarjati na drugačen način, kot z mladimi, ki imajo navadno vsak svoje težave. Mi je pa ljubo oboje.
Govorila sva že o dejavnostih, ki so med upokojenci najbolj priljubljene. Katere so najbolj zanimive za vas?
Sam obiskujem tečaj angleškega jezika in glede na funkcijo, ki sem jo prevzel, se bom moral udeleževati čim večjega števila dejavnosti. Hodil bom na izlete in, kolikor mi bo čas dopuščal, tudi na pohode. Za splošno izobraževanje skrbim doma – z branjem časopisov, tudi knjig … Hobijev imam veliko, povabili so me tudi v Nogometni klub Domžale. Veste, da so ustanovili akademijo, v katero so vključeni srednješolci, meni pa so ponudili mesto koordinatorja izobraževanja. Tudi sicer sem zvest navijač in ne zamudim nobene tekme. Z veseljem redno spremljam tudi košarkarske tekme Košarkarskega kluba Helios, poleg tega pa sem član Kotalkarskega kluba Pirueta. Moja otroka sta namreč dolgo časa kotalkala in se tudi dobro uvrščala na državnem in evropskem nivoju, jaz pa še vedno pomagam pri organizaciji raznih prireditev, vodenju, ipd. Doma rad kaj postorim na vrtu, pomagam sinu, ki ima svoje podjetje, pa tudi hčerka me kdaj potrebuje. (smeh)
Se pravi, da ste dejansko eden tistih upokojencev, ki nikoli nimajo časa?
Ne. (smeh) Lahko rečem, da je res tako!
Glede na delo, ki ga opravljate, ste si verjetno izoblikovali vtis, kako je v Domžalah poskrbljeno za starejše občane?
Imamo dom upokojencev, društvo upokojencev in imamo univerzo za tretje življenjsko obdobje. Mislim, da je za starejše dobro poskrbljeno in bi bilo še bolj, če bi se zavedali njihovih finančnih zmožnosti, kar sem omenil že prej. Rad bi tudi videl, da bi se na naši univerzi uvedel nek enoten prispevek, ki bi slušateljem omogočil, da se udeležijo kateregakoli tečaja. Trenutno to žal še ni mogoče.
Morda je vprašanje malce smešno, pa vendarle … Imajo vaši »študentje« tudi ocene?
Ne, ne. (smeh) Nimajo ocen, obstaja pa preverjanje znanja pri tujih jezikih in pri splošnem izobraževanju. Preverjanje naj bi jim bilo predvsem v pomoč, tako da lahko vsak sam pri sebi vidi, koliko zna oziroma koliko se je naučil. Ampak domače naloge pa so!
Pa so pridni? Jih delajo?
Jih. (smeh) Veste, kako je … Mi smo malo starejši in bi nam bilo kar malo zoprno, da bi prišli »v šolo« brez naloge. Imamo več občutka za odgovornost.
Kako bi komentirali lokalno politiko? Tudi sami ste menda včlanjeni v eno izmed strank …
Veliko je narejenega, kot pa sem že omenil, se da še veliko dopolniti. Predvsem na področju turizma, športnega turizma in na področju prometne varnosti. Moje izhodišče je preventiva, seveda tudi zdravstvena varnost, kultura, ureditev športnih površin … Prepričan sem, da tudi če bi imeli še dve novi športni dvorani v Domžalah, bi bilo to še vedno premalo. Interesa za šport v Domžalah je ogromno.
Ste pa aktivni tudi v krajevni skupnosti?
Res je, od letošnjega januarja sem tudi predsednik Krajevne skupnosti Slavko Šlander. Znano je, da so se finančni prispevki krajevnim skupnostim znižali. Ne vem, kaj je bil razlog, nikoli nismo dobili odgovora od župana ali koga drugega. Mislim, da so krajevne skupnosti filter županu. Vsak občan se s svojim problemom namreč najprej obrne na krajevno skupnost, ki se z zadevo prva seznani. Nato ga ta posreduje občini in z njeno pomočjo skuša poiskati ustrezno rešitev.
Slišala sem, da na naslednjih volitvah nameravate kandidirati za župana. Drži?Nikoli ne reci nikoli. Če bi se odločil za kandidaturo, bi v tem gotovo videl dodaten izziv za delo v občini.
Kako pa ste, kot avtohton Domžalčan, zadovoljni s kvaliteto življenja v našem mestu?
Po srcu in duši sem Domžalčan. Pogrešam pa center Domžal in življenje, ki bi se tam lahko odvijalo. Vemo, da je SPB popolnoma mrtev, kar se tega tiče, na drugi strani pa je trgovina Tuš, s katero tudi ne vemo, kaj se bo dogajalo. Tržnica je lepo zaživela, dalo pa bi se storiti še ogromno. Pogrešam tudi prostore, kjer bi se zbirala mladina. Pozdravljam pa, da je novi direktor zavoda za šport pričel z urejanjem športnih površin in zelo mi je všeč os Kamniške Bistrice, kljub temu, da bi jo sam še dopolnil, tako da bi segala vse od Ljubljane do Kamnika. Mislim, da je to v prihodnosti tudi predvideno … Tudi sam živim ob strugi Kamniške Bistrice in prav z užitkom opazujem, kako se ljudje tam sprehajajo, tečejo, rekreirajo. Moti me le, da nekateri lastniki psov kljub tablam še vedno ne poskrbijo za iztrebke svojih ljubljenčkov, mislim, da za sprehajalce tudi konji, ki se tam sprehajajo, niso prijetni. Moteči so motoristi, kakor vem, je pot za motorna vozila prepovedana. Treba bi se bilo vprašati, kako bi lahko to uredili.
Tjaša Banko
