Začetki gledališča Studenec pravzaprav segajo naravnost pod kozolec, kjer so lokalni ljubitelji igre odigrali prvo predstavo. In to v časih, ki so bili v vseh pogledih popolnoma drugačni od današnjih. »Bolje, da se ne spominjam prevažanja scene za predstavo s konjsko vprego in kasneje s traktorjem v dežju in snegu«, pravi režiser Lojze Stražar, brez katerega si gledališča na Studencu, kjer se je ravno končal 17. poletni festival, nikakor ne moremo predstavljati …
Kako in kdaj se je razvila vaša ljubezen do gledališča?
Vas Škocjan pri Krtini ni velika. Po drugi svetovni vojni je bila še veliko manjša in je imela precej manj prebivalcev, zato ni bilo nič nenavadnega, da so bili takrat moji bratje vključeni v gasilsko društvo Studenec. Vsi, razen brata Jožeta, ki je bil še zelo mlad, in seveda mene. V tistem času je bila to edina ustanova oziroma društvo, kamor so se lahko bratje, seveda z dovoljenjem staršev, vpisali in delovali kot mladinci. Kot mladenič in najmlajši v naši družini, bilo nas je namreč osem fantov in ena sestra, sem bil dokaj dobro seznanjen s tem, kaj se dogaja in dela v gasilskem društvu. Ob večerih je večkrat tekel pogovor tudi o tem, da bi bilo smiselno ustanoviti kulturno društvo – predvsem zato, ker se v gasilskem društvu ni dogajalo nič zanimivega za take fante. Starejša brata Stane in Tone sta zato v okviru gasilskega društva ustanovila gledališko skupino, kamor so se vključili mladi iz vse okolice. Prav kmalu so odigrali prvo predstavo V Ljubljano jo dajmo, in sicer kar pod bližnjim kozolcem (toplarjem). Zato se je skupine prijelo ime Gledališče pod kozolcem. Mogoče moji začetki in kanček navdušenja za gledališče segajo prav v to obdobje. A najbrž nisem kazal kakšne posebne nadarjenosti, da bi me bratje vključili v predstavo, pa tudi kasneje ne, v osnovni šoli, saj so na proslavah vloge večinoma dobivali sošolci. Starejša brata sta pripravila še več predstav, ki pa jih niso igrali več pod kozolcem, ampak v krtinski šoli in gostovali po okoliških dvoranah. Tradicijo je kot režiser nadaljeval tretji brat France. Ker mu je primanjkovalo igralcev, je vključil tudi mene, petnajstletnega fanta. Prvič sem igral v predstavi Navaden človek. Ali se je ljubezen do gledališča začela takrat, res ne vem, vem pa, da se vse do danes zgodba z gledališčem ni končala in se nadaljuje.
Torej ste se tudi sami preizkusili na odru? Katera vloga je bila najtežja?
Seveda se je igralska pot nadaljevala z drugimi večjimi in številnimi vlogami, v katerih sem izražal del sebe in razkrival svojo dušo. Težko bi danes rekel, katera vloga je bila zame najtežja. Kajti ko osvojiš besedilo in prve mizanscenske korake, potem svoj igralski talent, če ga imaš, lahko le še brusiš in paziš, da pri igri ne pretiravaš. Ena večjih vlog je bila v Bevkovi drami Kaplan Martin Čedermac. Naslovne vloge ni bilo lahko odigrati, predvsem zaradi zahtevnega besedila, ki je nabito z emocijami. Že za poklicnega igralca je to težko, kaj šele za neizkušenega ljubiteljskega začetnika, ki se mu kaj hitro zatrese glas in bi tudi sam zajokal, ko je začutil, da si v dvorani brišejo solze. V Sloveniji je bil to čas neprijetnih političnih razmer, tudi zaradi zatiranja slovenske besede. To je bila zame najtežja preizkušnja na odru, če odmislim nekatere večje vloge z zelo dolgim besedilom, ki sem jih moral oživiti poleg režije. Seveda sem kaj kmalu ugotovil, da igranje in režija ne gresta skupaj, če želiš narediti dobro predstavo.
Že več kot pol stoletja ste zaščitni znak gledališča na Studencu. Kako je gledališče delovalo pred 50, 60 leti v primerjavi z današnjimi dnevi?
Ali sem zaščitni znak v našem gledališču ne vem, morda res do neke mere. Ampak o tem posebej ne razmišljam. Pri nas obstaja neka stalnica, da ko se konča poletni festival, se že začenja novi. Tako da ne razmišljamo o tem, kdo je zaščitni znak; pravzaprav nas je kar nekaj takih, in se večkrat pošalimo, da smo društveni inventar. In prav mi, starejši, se lahko spominjamo delovanja našega društva izpred pet in šest desetletij. Prve predstave so se odigrale pod kozolcem, kot sem že omenil, kasneje pa v krtinski šoli. Dvorana je sprejela od 80 do 100 obiskovalcev. V tem obdobju, ko je skupino vodil brat France, smo veliko gostovali po okoliških dvoranah. Bolje, da se ne spominjam prevažanja scene za predstavo s konjsko vprego in kasneje s traktorjem v dežju in snegu. Se je zgodilo, da smo zaradi zasnežene poti prevrnili zvrhano naložen voz scene, povrhu pa je še snežilo, tako da smo komaj videli pred seboj. Ampak predstava ni odpadla, vedno se je igralo, četudi je bilo nešteto preprek. To je bila odgovornost do obiskovalcev, do našega občinstva, da jih ne bi nikoli razočarali. To odgovornost imamo še danes, seveda v boljših in spremenjenih razmerah v poletnem gledališču. Tudi danes, vedno želimo dati obiskovalcem vsaj toliko, kolikor od nas pričakujejo, po možnosti pa še nekoliko več, kar je zagotovo ključ do dobrega, kaj dobrega, odličnega obiska prireditev. Poleg domačih predstav omogočamo gostovanja tudi drugim gledališkim društvom, predvsem pa profesionalnim gledališkim ali opernim hišam. Prvo operno gostovanje mariborske opere z Gorenjskim slavčkom sega v leto 1982, kasneje pa so se zvrstile številne operne predstave. V našem gledališču so gostovale domala vse profesionalne ali polprofesionalne ustanove s številnimi odličnimi predstavami. To je dokaz, da je za poletno izvajanje večjih predstav in oper Poletno gledališče Studenec eno najbolj primernih gledališč v Sloveniji (poleg ljubljanskih Križank), tudi zato, ker je pokrito s pomično streho, kar je neprecenljive vrednosti. Delovanje gledališča pred petimi desetletji in danes praktično ni primerljivo, saj smo s svojo lastno pridnostjo in prizadevnostjo, seveda s pomočjo Občine Domžale, postavili enega lepših in izjemno funkcionalnih poletnih gledališč v Sloveniji.
Režirali ste že ogromno število predstav. Se spominjate svoje prve?
Pravzaprav ne preštevam in ne merim svojega dela ali režij za nazaj, raje mi misli uhajajo v prihodnost v načrte in program, da bi bili za naš festival in gledališče kot tudi za občinstvo primerni, predvsem pa finančno dostopni. Predstav, ki sem jih režiral, skoraj nikoli ne premlevam sam, večkrat pa to počnemo s soigralci ali sodelavci, ki mi pomagajo pri postavitvi predstave na oder. Še največkrat predstave premlevam s kostumografinjo, ko se spominjava, katero obleko je posamezna igralka ali igralec nosil/-a, in seveda, v kateri predstavi – to so lepi spomini. Take spomine si želim prihraniti in poglobiti za čas, ko bo treba energijo brzdati in delo upočasniti. Svoje prve režije se seveda dobro spominjam, kot bi bilo včeraj, čeprav letos mineva že 51 let. To je bila francoska farsa s petimi igralci Kadar se ženski jezik ne suče. V tej predstavi sem igral vlogo z zelo veliko besedila. Takrat v našem društvu ni bilo igralcev, ki bi si upali prevzeti tako zahtevno vlogo. Nekdo jo je pač moral, če smo želeli predstavo postaviti na oder. Kako dobro mi je uspela režija, ne vem, bila pa je predstava zelo zabavna, povsod smo imeli polne dvorane. Tudi igralci smo se imeli odlično in k tej odličnosti sem gotovo prispeval tudi jaz kot igralec in režiser, pa čeprav brez izkušenj. Spomin na prvo režijo celovečerne predstave bo vedno prijeten in nepozaben. Prav zaradi te predstave sem spoznal ženo Marijano, za katero sem vse bolj prepričan, da je s svojo podporo in pomočjo na vseh področjih ogromno prispevala k preteklim in sedanjim uspehom društva.
Katere predstave so vam bile najbolj pri srcu? Bi lahko izpostavili najljubši žanr?
Da mi predstava, pa naj bo drama ali komedija, postane všeč kot režiserju, ni odvisno samo od mene, ampak tudi od dramskega besedila, igralcev, kostumov, scene, glasbe, načina petja in še mnogih drugih dejavnikov, ki tvorijo celoto. Šele ko se vse to sestavi, se vidi moje delo, čeprav sem prisoten in morda tudi odločilen pri vseh naštetih dejavnikih. Katera predstava mi je najbolj pri srcu? Pri tolikšnem številu predstav se res ne morem odločiti za eno samo. Zdi se mi, da so bili dobre Martin Krpan, Planinska roža, Miklova Zala, Cvetje v jeseni, opereti Planinska roža in Ptičar, muzikal Ženitna mešetarka, pa Kekec je pač Kekec ter Kralj gora in ljudomrznik, Švejk, V dolini tihi, Charleyjeva teta in letošnja Divji lovec. Tudi svojih staršev nisem nikoli slišal, da bi rekla, ta otrok mi je pa najljubši in ga imam najrajši. Tako se tudi jaz ne morem odločiti, katera predstava mi je najljubša. Kar zadeva žanr, imam zelo rad operete, čeprav so to dražji projekti in mnogim našim obiskovalcem ne toliko pri srcu kot gledališke predstave. Še najbolj jih zadovoljimo s predstavo s petjem, vendar pa slednje ne sme prevladovati.
Verjetno si marsikdo ne predstavlja, koliko vaj je potrebnih, preden predstava zaživi na odru?
Odgovor bi bil lahko kratek – veliko, seveda ne za vse igralce enako. Za velike vloge potrebujemo vsaj 50 vaj. Manjše vloge jih zahtevajo manj, kakor se pač kaže potreba. Pri nas so vsi termini za vaje v poletnem času razpisani že februarja. Prisoten sem prav na vseh vajah, poleg tega pa vsaj še na 25 lektorskih, plesnih in tistih, kjer se izbirajo kostumi, glasba in scene. Šele potem lahko predstava zaživi na odru.
Katere značilnosti so po vašem mnenju ključne za dobrega režiserja?
Vsestransko mora biti dober, veliko mora vedeti, pomembno je, da zna dobro komunicirati s soustvarjalci, še posebej z igralci. Zelo je pomembno, da si dobro zapomni, kaj je na zadnji vaji od igralca zahteval glede interpretacije besedila ali mizancsensko in da ne spreminja stališč iz vaje v vajo. Dober režiser mora biti tudi odločen, po potrebi mora priznati svoje napake, da se predstava pripelje do premiere. Vsekakor si mora režiser pridobiti avtoriteto, obenem pa biti z vsemi v dobrem in prijateljskem odnosu. Vse to pa ni lahko.
Jih je v Sloveniji veliko? Se po kom posebej zgledujete?
Odkrito povem, da o tem nisem nikoli razmišljal in tudi ne zasledoval tovrstne statistike. Sodeč po predstavah in če vključim še filmske režiserje, jih je v Sloveniji zelo veliko. Veliko mlajših eksperimentira in ustvarja velike ‘show’ predstave, ki so, se mi zdi, bolj na kratki rok in kratkega spomina, pogosto brez prave vsebine. Ko po taki predstavi stopiš iz dvorane, ne veš, kaj si iskal v hramu kulture, če ga še lahko tako imenujemo. Drugi sklop mlajših režiserjev in producentov vidi v tem priložnost zaslužka. Tako izberejo kakšen dober film, denimo muzikal z znanim naslovom, in si tako že vnaprej zagotovijo dober izkupiček. Zaradi tega trenda zagotovo slabi tako ljubiteljska kultura kot tudi profesionalna gledališča in tudi opera. Morda pa le nimam vsega prav in bo čas pokazal drugače, in sicer boljšo stran tovrstne hibridne kulture. Sam se nimam za kdo ve kako eksperimentalnega režiserja, ki bi v predstave vnašal sodobne prijeme in pretirano satiro, s katero se navidezno vrhunski režiserji tako radi predstavljajo, in kar jim seveda s pomočjo kvazi kritikov in medijev tudi sijajno uspeva. Seveda so režiserji, s katerimi bi se kazalo primerjati, ampak sam sem bolj kot ne samorastnik z nekaj tečaji ljubiteljske režije, in se tudi ne trudim primerjati, se mi zdi, da imam neki svoj način režije, po katerem hitreje pridem do željenega cilja. Naše premiere in predstave so v poletnem obdobju v času dopustov, zaključka šole in izpitov, tako da je časovna stiska za vsako vajo velika. Pa vendar skušam za nastopanje na odru usposobiti mnoge začetnike, željne igranja, in jih vklopiti v igro z nekaterimi profesionalnimi igralci. Tako amaterjev kot profesionalcev se je na našem odru zvrstilo izjemno veliko, težko bi jih prešteli. Nekateri pri nas še vedno nastopajo, drugi so zvesti obiskovalci.
Sklepam, da mora biti dober režiser tudi splošno razgledan, poznati književnost. Radi berete in kaj?
Razgledanosti pri vsakem človeku ni nikoli dovolj. Ko pa govorimo o režiserju, bi ta moral biti vsestransko načitan, še posebej o zgodovini, fonetiki, dramaturgiji in glasbi. Sam moram priznati, da berem premalo, izvzeta so seveda dramska besedila, ki jih moram neprestano prebirati, vse dokler ne izberem primerne nove predstave.
Za vami je še en poletni festival. Kako ste zadovoljni s potekom in obiskom?
Z letošnjim festivalom smo vsi zadovoljni, tako sam kot vsi drugi, ki so bili vključeni v poletno dogajanje na Studencu. Imeli smo velik obisk, vreme je bilo odlično, skratka ponovno je bilo čudovito lepo poletje. Tako je bilo mnenje vseh na koncu zadnje predstave. V zaodrju se je ponavljalo: »Škoda, da je konec«. Tudi meni je bilo žal, da se je kljub velikim naporom tako hitro vse končalo, čeprav smo v gledališču pustili 13 poletnih večerov in več svojega prostega dopustniškega časa.
Letos je v gledališču na Studencu gostovala ljubljanska opera s predstavo G. Verdija »Nabucco«. Kako jo je sprejelo občinstvo?
Kot sem že omenil, opera na Studencu ni nikakršna novost. Zvrstilo se je že veliko svetovno znanih opernih predstav in obiskovalci so vedno neverjetno navdušeni, kar nas še posebej veseli in nam daje moč ter voljo za vsak naslednji festival.
Koliko časa pa vam poleg udejstvovanja na odrskih deskah ostaja za družino in hobije?
Včasih, ko sem bil mlajši, sem imel kar nekaj hobijev, s katerimi sem se ukvarjal v prostem času. Zelo rad sem se meril v smučarskih skokih, s kolesom sem tekmoval na vaških prireditvah Polževe dirke, na podobnih prireditvah pa tudi s konjem na Konjskih dirkah. Tekmoval sem z motornim kolesom, igral nogomet. Kasneje pa sem največ prostega časa namenjal za vodenje društva ter v nove in nove predstave in prireditve. A kljub naštetim hobijem je bilo treba doma na kmetiji zelo trdo delati, pa ne samo jaz, tudi drugi bratje in sestra. Očeta smo izgubili že v moji rani mladosti, imel sem komaj devet let in mami tako številne družine ni bilo lahko preživljati s kmetijo. Danes nimam prav nobenega drugega hobija kot le gledališče. Nemoteno delovanje poletnega gledališča in priprave programa ter lastne predstave zahtevajo izjemne napore in hkrati prilagajanje družine na ta ritem.
Je kateri od vaših otrok ali vnukov podedoval ljubezen do igre in odra?
Ljubezen do gledališča so vsi podedovali, ampak Bog ne daj, da bi kateri od otrok stopil na mojo pot režiserja in organizatorja tako velikih in obsežnih predstav. Z ženo imava dve hčerki, Brigito in Anito, ter sina Tadeja. Vsi so radi sodelovali pri predstavah, tudi kot igralci. Otroci se s kulturo srečujejo posredno. Starejša hčerka se kot pedagoginja s kulturo srečuje z nastopi v vrtcih, druga hči Anita se ukvarja z oglaševanjem in organizacijo dogodkov in prireditev v okviru marketinga, sin pa se poklicno ukvarja z hortikulturo in ima dobre organizacijske sposobnosti v svojem poklicu. Opravil je tudi tečaj za režiserja, igral v številnih predstavah, ga pa ta smer kljub vsemu ne privlači toliko, da bi me posnemal. Kadar je potreba, se vedno lahko po pomoč obrnem na katerega od otrok. Z Marijano imava tudi dve vnukinji in dva vnuka, ki so že večkrat nastopili na Studencu. Samo najstarejši vnuk ne želi nastopati na odru. Že zelo mlad mi je razložil, da on ne bi igral, razen, če bi bila na programu res kakšna pametna igra. Kaže, da je do sedaj še ni bilo, saj se še ni odločil, da bi nastopil.
Kakšne načrte imate za prihajajočo sezono?
Program festivala, kot tudi vse druge dejavnosti, bo primerljiv z letošnjim programom. Vedno se trudimo, da je program prilagojen vsem starostnim skupinam in različnim žanrom. Zvrstilo se bo nekaj koncertov, dva v krtinski cerkvi v prekrasnem ambientu in odlični akustiki, morda še en koncert in en muzikal v poletnem gledališču. Predvidevamo eno gostovanje z gledališko predstavo profesionalnega gledališča in gostovanje operne hiše iz Ljubljane. In seveda premiero domače gledališke predstave z najmanj deset ponovitvami. Tak bo predvidoma program 18. festivala Studenec, v kolikor se ne bo umetniški odbor odločil drugače. Vsekakor se bomo tudi za prihodnje leto potrudili, da bo program všečen našim zvestim obiskovalcem.
Je kultura v Občini Domžale dovolj zastopana?
Na to vprašanje lahko odgovorim pritrdilno. Imamo Bernikov dom, ki je prava rešitev za Domžale, in JSKD (Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, op.a.), ki odlično deluje na vseh področjih kulture. V zadnjem času imamo tudi kulturno-informativni center, seveda pa so tudi druga društva, ki se trudijo s prireditvami vseh zvrsti umetnosti. Dokler bo tako, se nam za kulturo v Domžalah ni treba praskati za ušesi. Čeprav se včasih lahko sliši tudi: »Ja, saj se v Domžalah nič ne dogaja« in »A gledališče Studenec, kje pa je to?«.
Tjaša Banko
Fotografije: Uroš Zagožen
