Ekologija je lepa beseda, ekologija je naša prihodnost, ekologija bi morala biti smisel našega bivanja na zelenem planetu. A vse lepe besede, ki se začnejo z EKO, hitro skopnijo, ko se zasliši žvenket kovancev. Valjar, imenovan Magna, ki je ob podpori vrha slovenske politike, predvsem pa raznoraznih interesnih podjetij, dobesedno zmlel vse pred sabo in obranil bodočo lakirnico, ki bo stala sredi dravskega polja, dokazuje moč denarja. Tako imenovane ekološke organizacije, ki bi v tujini najboljša kmetijska zemljišča branile s svojimi telesi, so počepnile takoj, ko se je nanje spravil oblastni valjar in lobisti, ki so jim pomahali z novci. Najhujša izjava je bila tista, ko je vodja ekološke organizacije pred kamero priznal, da »enostavno vedno počepnemo, ker smo preveč odvisni od vladnega denarja in financiranja za našo dejavnost…« Rekel in ostal živ, dragi moji. Skratka, ekolog sem samo toliko časa, dokler ne razjezim države, ki me plačuje. In to držanje civilne družbe na vrvici, ki se imenuje finančna pomoč, je dokončno uničilo iluzijo, da lahko ljudstvo, oziroma aktivni posamezniki, kaj spremenijo. Žal so lobiji in politika v tej državi tako močni, da hitro ugotovijo, koga ali kaj morajo hitro spraviti nazaj v okvire. In ker pravih neodvisnih civilnih organizacij ni, ampak gre na koncu le za strukture, ki se financirajo z našim denarjem, je vse skupaj zlahka pod kontrolo.
In po milijardo in pol vredni sramoti, imenovani TEŠ 6, bomo zdaj sredi polja zgradili še lakirnico. V posmeh vsem, ki si želimo, da bi rek, »zemlje nismo podedovali, dobili smo jo v posodo od svojih vnukov…«, kaj pomenil. No, pomembno je, da smo dobili industrijo, ki v 70 odstotkih zaposluje nizko kvalificirano delovno silo. Najbrž bo že držalo, da dobiš tisto, kar si zaslužiš.
Jakob
