In nikoli ne kaznujemo političnih voluharjev z neizvolitvijo, je neomajna naša sogovornica. Danica Šraj je predsednica Likovnega društva Senožeti Radomlje. Je ljubiteljica umetnosti in močnih barv. Je dolgoletna sodelavka našega časopisa, ki je bralce s kritičnim peresom vestno opozarjala na nepravilnosti in pomanjkljivosti v družbi ter politiki. Pravi, da se od časov, ko je sama spremljala seje, zadeve niso premaknile na bolje; dandanes jo skrbita zlasti apatija in ubogljivost, ki ju zaznava v občinskem svetu. Po upokojitvi se Danica raje drži čopiča in posveča čas svoji pravi ljubezni – slikanju.
Ste predsednica Likovnega društva Senožeti Radomlje. Kako dolgo se že ukvarjate s slikanjem in kaj najraje upodabljate?
Res sem predsednica likovnega društva Senožeti že od ustanovitve dalje, 16 let bo tega. Umetnost me je vedno zanimala, pa se za umetniško poklicno pot iz različnih razlogov nisem odločila, ampak sem si obljubila, da se bom potem – po upokojitvi – popolnoma posvetila tej neizpolnjeni želji. Ampak ni šlo tako enostavno, kajti društva in skupine, ki so takrat delovale, so imele programe bolj za druženje in zabavo, kot pa za resno in poglobljeno spoznavanje umetnosti. Potem sem po nasvetu g. Pavleta Pevca, ki je takrat vodil JSKD Domžale, skupaj z nekaterimi somišljeniki ustanovila novo društvo, ki smo ga poimenovali Senožeti. Za strokovno mentorstvo smo se dogovorili z akad. slikarjem Janezom Zalaznikom, ki so mu ravno takrat v domžalski Lipi odpovedali sodelovanje, ker naj bi bilo predrago. No, dobro se spominjam, kako je pristal na moj predlog, da bi bil naš mentor, z rahlim nezaupanjem. Rekel je: »Poskusimo lahko, vendar pod pogojem, da bomo resno delali, ker ne nameravam voditi popoldanskega varstva za starejše gospe«. In smo poskusili in je šlo. V KS Radomlje so nam prisluhnili in dobili smo možnost koriščenja prostora, tudi na občini v Domžalah so nam dodelili nekaj sredstev, da smo lahko začeli. Takrat nas je bilo 10 entuziastov, vsak je primaknil nekaj lastnih sredstev in z mentorjem, ki še sedaj vodi naše društvo, smo pričeli spoznavati umetnost od začetka, od umetnostne zgodovine in likovne teorije naprej. Vsi smo se zavedali, da je brez teh znanj nemogoče doseči osnovno likovno pismenost.
A kaj najraje upodabljam? Nimam najljubše teme, bolj izbiram med načinom izražanja. Rada imam sodobnejši likovni izraz, med spoznavanjem likovnih smeri sem zelo vzljubila kubizem in fouvizem, smeri iz začetka 20. stoletja, ki sta obrnili svet na glavo. Pa seveda ekspresiven način slikanja in močne barve.
Kaj vam pomeni umetnost?
Te besede jemljem zelo resno in me kar stisne pri duši, ko poslušam razne samooklicane umetnike, kako tacajo po žlahtnem polju likovne, pa tudi besedne in glasbene umetnosti. Za vsako od zvrsti je potrebno določeno obrtno znanje, osnovna pismenost; za glasbeno ustvarjanje je potrebno dobro poznati vsaj note, za besedno umetnost je potrebna spretnost uporabe jezika in slovnice ter dober besedni zaklad, za likovno ustvarjanje pa je potrebno poznavanje delovanja in mešanja barv ter osnovne teorije o kompoziciji, perspektivi. Pa nekaj risarskega talenta tudi prav pride. Šele potem se lahko izražaš, sicer je vse skupaj diletantsko in nebogljeno, zgolj popoldanska občasna rekreacija in razgibavanje zapestja. Ko osvojiš nekaj teoretičnega znanja in to podkrepiš z lastnimi poizkusi, šele lahko uživaš ob raznih razstavah velikih imen, pa tudi ob domačih ustvarjalcih. Po mojem bi morali biti profesionalni umetniki zainteresirani, da se ljubiteljski ustvarjalci čim bolje izobrazijo na področju umetnosti, ker bodo na ta način pridobili publiko. Do takrat pa bodo galerije samevale, ljubiteljski likovniki pa bodo na raznih shodih in ex temporih večinoma prerisovali motive z razglednic, kopirali razne ‘fore’ drug od drugega, se postavljali pred fotoaparate in si delili všečke. To pa je tudi vse.
Koliko časa potrebujete za neko sliko, denimo portret?
Slikanja se je mogoče z veliko vaje tudi priučiti. Za vešče napravljeno sliko avtor ne potrebuje veliko časa niti razmisleka, ampak jo izdela tako, da je všeč ljudem, ki zanj predstavljajo ciljno publiko. To seveda ni umetnina, to je zgolj dekor ali največkrat tudi kič, čeprav v neukih očeh vzbuja občudovanje. Taka dela tudi najprej najdejo tržišče in so odličen način za ‘širjenje’ slabega in cenenega okusa ter posebej med ljubiteljskimi slikarji služijo za definicijo, kaj je ‘lepo’. Enako je s portreti. V vseh večjih mestih, zlasti ob morju, naletite na umetnike, ki vam izdelajo portret v pol ure in boste navdušeno vzklikali, kako da vas je ‘zadel’. Seveda vas je očarala lepa podoba (običajno lepša kot v resnici) in morda kakšen detajl (lasje ali obleka). Zaresen portret je pravzaprav študija oblik in razmerij, nad katerimi naročnik morda ne bo navdušen. Čas je pri vsem tem relativna stvar, ki jo je nemogoče definirati.
Za eno izmed svojih del, če se ne motim, gre za avtoportret, ste bili letos tudi nagrajeni …
Ja, to je res. Prav iz prej naštetih razlogov sem se ob razpisani temi ‘portret’ odločila za avtoportret, se vsaj nikomur ne morem zameriti, če podoba ni zadosti lepa. No, ne gre za zamere, gre za to, da me pri upodabljanju zelo zanima človek. Podoba človeka. Vedno znova me očarajo zanimivi obrazi, ki jih srečujem kjer koli, rada proučujem razmerja teh obrazov, zelo me fascinirajo oči, ki najbolj definirajo obraz. Nagrada predstavlja obveznost, da pripravim samostojno razstavo, to pa je zahtevno delo. No, s kustosinjo Katarino Rus Krušelj sva nekatere stvari že pregledali, nekatere pa še pripravljam.
Bili ste dolgoletna sodelavka našega časopisa. Ali kaj pogrešate novinarsko delo?
Saj občasno še kaj napišem, zlasti če me kaj močno razjezi. Sicer pa me je novinarsko delo vedno zanimalo, pred davnimi časi sem bila nekaj let sodelavka satiričnega časopisa Pavliha, kjer sem se naučila kritično gledati na stvari okoli sebe. S sodelavci smo bili najbolj navdušeni, kadar so nas ‘zaplenili’, to je pomenilo, da smo stopili oblasti na žulj. Novinarsko delo je poseben privilegij in sem ga imela rada.
Kaj pa prigode Tilke?
To je bil projekt, ki se je rodil na enem od uredniških sestankov Domžalskih novic, želela sem pisati o vsakdanjih problemih malih ljudi, ki so največkrat nevidni in spregledani. Tako se je rodil lik Tilke, snažilke v občinski stavbi (seveda izmišljeni), ki je vse slišala in videla, pa vendar morala ostati nema priča mnogih nepravilnosti. Bralci so njene prigode menda zelo radi prebirali, izdali smo jih celo v knjižni obliki z imenitnimi ilustracijami mojega prijatelja slikarja Jožeta Toniga. No, potem se je snažilka Tilka upokojila, tako kot jaz.
Kot lokalna novinarka ste se ukvarjali zlasti z občinsko politiko. Kaj menite o njej?
O politiki nasploh nimam prav dobrega mnenja, niti o lokalni, čeprav sem jo spoznala precej od blizu. Presenetili so me ljudje, za katere bi dala roko v ogenj, da so značajni, pokončni in neupogljivi, kako so spreminjali svoja stališča, prepričanja in vrednote; postali so naduti, vzvišeni, zaslepila sta jih položaj in denar. To se je dogajalo vsem na očeh; za napačne odločitve ni nikogar bolela glava, na naslednjih volitvah so se spet potegovali za politične funkcije. Spominjam se nekega svojega članka, kjer sem pisala o vseh obljubljenih projektih, pri katerih je bilo samo za načrte, ki so obležali v predalih, porabljenega ogromno občinskega denarja, pa ni nihče nikogar pocukal za rokav. Tu mislim na projekt ‘bolnica’, pa na projekt ‘Luksuzni dom starejših’ na Viru, pa na obrtno cono na Želodniku in ne nazadnje ureditev SPB kompleksa, kjer so bile izdelane in plačane številne ekspertize. Pa se razen dobrih zaslužkov vpletenih ni zgodilo nič. No, garažne hiše ne bi niti omenjala. O vsem tem v Slamniku gotovo ne morete prebrati prav ničesar. Hja, ljudje imamo res spomin zlate ribice in nikoli ne kaznujemo političnih voluharjev z neizvolitvijo.
Se je od dni, ko ste sami prisostvovali sejam, kaj bistveno spremenilo?
Če dobro premislim, se je spremenilo – mislim da na slabše. Ko prebiram oglašanja nekaterih občinskih svetnikov, ki skušajo biti kritični do oblasti, je sedaj samo še stvar formalnosti, da določene sklepe ‘spravijo pod streho’. Ko sem sama sedela na sejah v zadnji klopi včasih tudi do poznih nočnih ur, se je vsaj dogajala vsebina, so se kresala mnenja, tudi povzdignjeni glasovi niso bili redkost; sedaj pa berem, da so seje do potankosti vnaprej pripravljene, potrditve in stališča vnaprej dogovorjena, sklepi s preglasovanjem odločeni, med člani občinskega sveta pa vladata ubogljivost in apatija. To je zaskrbljujoče.
Kako pa ste zadovoljni s kakovostjo življenja v Domžalah z okolico? Kaj vam je všeč, kaj pogrešate?
Kvaliteta življenja je kljub vsem turbulentnim dogajanjem po mojem mnenju še vedno dobra, čeprav se za to večkrat lahko zahvalimo srečnemu naključju ali naklonjeni naravi. Ohranili smo delček narave, ker se ni ‘zgodila’ cona Želodnik, imamo še vedno dobro pitno vodo, ker imamo kristalno čisto zajetje Kolovec, ogrožajo nas sicer ‘zakopani zakladi’ Heliosa, rešitve za sanacijo še ne poznamo točno. So stvari, ki jih res nismo potrebovali, kot na primer pri vseh trgovinah še nova Qlandija (Arkadija). Za kvaliteto štejem tudi makadamsko parkirišče, čeprav je tako stališče absurdno. Všeč mi je to, da Domžale postajajo kraj, kjer gre človek lahko na tržnico, v gledališče ali kino, kjer je program podoben, kot v pravem mestu. Pogrešam pa avtobusno postajo, ki je seveda ni, in železniško postajo, ki sicer je, ampak taka, kot za časa Franca Jožefa.
Tjaša Banko
