Na pobudo in v organizaciji domžalske izpostave JAVNEGA SKLADA ZA KULTURNE DEJAVNOSTI RS so se in se bodo letos in naslednje leto postopno, po eno na mesec, predstavila v Knjižnici Domžale vsa kulturna društva s svojimi dejavnostmi, ki delujejo in ustvarjajo na območju Občine, oz. JSKD Domžale.
Slučaj je nanesel, da je bilo naše društvo, Foto kino in video klub MAVRICA, prvo na vrsti in sicer v sredo, 18. oktobra ob 19.uri. Člani Foto sekcije so se predstavili z razstavo fotografij, ki so jih posneli na letošnjem dogodku v Češminovem parku in ji dali naslov » Ples domžalskih maskot, vrtičkarjev in fotografov« ter s priložnostno improvizirano dokumentarno razstavo o mavriških klubskih dejavnostih »skozi čas«, o katerih je novinar nekoč zapisal, da mavrica v tem primeru pomeni »mavrico« številnih aktivnosti in dejavnosti«.
V filmskem sporedu predstavitve so člani VIDEO sekcije številnim gledalcem zavrteli še niz igranih in dokumentarnih filmov iz arhivov prejšnje filmske in sedanje video sekcije kluba Mavrica.
Nekaj zanimivih podatkov o MAVRICI, ter njenem nastanku in delovanju je prisotnim nanizal član Igor Lipovšek, izvajalce predstavitve in številne gledalce pa je v imenu organizatorja, območne izpostave JSKD, pozdravil vodja Matej Primožič.
Člani kluba Mavrica smo se v petdesetlenem delovanju neštetokrat predstavili kulturni javnosti doma, pa tudi po svetu, saj so naše fotografije bile sprejete in so visele na razstavah po svetu, tudi na Kitajskem, sodelovali smo s fotografi Tokijskega društva ARC EN CIEL (Mavrica), v okviru kulturnega sodelovanja mesta Kamnik z mestom Ennigerloh, mesta ob Renu v Severni Nemčiji, smo postavili in odprli tri razstave in na njih predstavili naše kraje in ljudi ( Med pastirji na Veliki planini, razstavo o Kamniku in okolici, itd. ), ter jim zavrteli nekaj filmov o zanimivostih naših krajev ( Sveti Primož in pomlad ), itd. Doma pa smo v razstaviščih v Radomljah, Domžalah, Kamniku, Radovljici, itd. v 50 letih postavili vsaj 200 razstav.
Poglejmo še »bero« letošnjega leta:
9. januarja smo v Knjžnici Domžale odprli razstavo z naslovom »SPOZNAJMO SE, PRAZNUJMO SKUPAJ (utrinki s praznovanja občinskega praznika v Češminovem parku)
30. januarja v kulturnem domu v Radomljah samostojna razstava člana, dipl- ing. Milana Jazbeca GRADNJA (o gradnji plinovoda od Trojan do Vodic)
15. maja v Kulturnem domu v Radomljah samostojna razstava člana PETRA ROJCA z naslovom VRT, KI POČIVA ( pred tem je bila ista razstava odprta v razstavnih prostorih ARBORETUMA v Volčjem potoku.
11. aprila smo z razstavo BOGASTVO DEDIŠČINE gostovali v razstavišču – rojstni hiši Jakoba Aljaža v Zavrhu pod Šmarno Goro. Razstava je bila odprta do konca meseca aprila.
25. septembra smo v Kulturnem domu v Radomljah odprli razstavo z naslovom VRTIJO,VRTIJO SE MLINSKA KOLESA . . . Na razstavi je s svojimi deli sodelovalo 22 članov in mladih članov Počitniškega Foto krožka Mavrice.
Zanimivo je pogledati, kaj je o razstavi o mlinih zapisala članica žirije, kulturna publicistka, prof. DUŠICA KUNAVER:
»Foto kino in video klub MAVRICA bo čez nekaj mesecev slavil 50- letnico svojega obstoja in tudi 50-letnico predsednikovanja predsednika Janeza Kosmača. V tem času je klub ustvaril množico filmov, številne foto razstave, filmske in foto festivale in pobiral priznanja in nagrade v domovini in tujini. Koliko dragocenega dokumentarnega gradiva je ustvaril ta klub in kaj delo tega kluba pomeni za ohranjanje dediščine naše dežele, bodo lahko ocenili šele zanamci. Na začrtani poti svojega ustvarjanja- » Rešiti, kar se rešiti da« – je klub za osrednjo vsebino letošnje foto razstave izbral mline. Avtorji fotografij, ki jih vidimo na razstavi, so ob rekah in potokih in odmaknjenih grapah našli stare, zapuščene, osamljene mline, razpadla, napol strohnela mlinska kolesa in obraščene mlinske kamne, ki jih je že davno ustavil čas. Čas jih je prehitel, a ostali so kot neme zadnje priče neverjetnih sposobnosti naših dedov, ki niso znali ne pisati, ne brati,ne računati, pa so vendar ustvarjali neverjetne tehnične stvaritve, zapletene mehanizme, ki jih danes lahko z vso iskrenostjo občudujemo.
Mlinarstvo je v naših krajih ena najstarejših obrti. Opisi mlinov izvirajo že iz 13. stoletja. Valvazor je marsikaj zanimivega napisal o njih, saj je izbor mlinov v naših krajih zelo pester: vodni mlini, plavajoči mlini na Muri, ter mlini na veter v Prlekiji. Iz mlina ni prihajala samo moka iz žita, ampak tudi kaša iz prosa ter ješprenj iz ječmena.
Mlinar je bil poleg kovača in kolarja eden redkih poklicev, ki jih je naša vas poznala v preteklih stoletjih. Domačija, ki si je sama pridelovala hrano in izdelovala obleko, obutev in orodje, ni potrebovala obrtnikov, bila je gospodarsko neodvisno »kraljestvo«, četudi mnogokrat zelo revno.
Zrnje, ki so ga hranili doma v kašči, so kmetje postopoma nosili ali vozili v mlin, tako, da so moko imeli za sproti. Za svoje delo si je mlinar odmeril »mlinsko merico« moke od prinesenega zrnja. Večinoma je veljalo, da je šestnajstina mernika moke mlinarjevo plačilo, pa vendar so bile te mere, njihova velikost in število, vedno sporne in mlinarji so bili od nekdaj izpostavljeni dvomom o svoji poštenosti. Ljudstvo je znalo te dvome povedati v obliki pregovorov:
Več mlinarjev – manj moke.
Vsak mlinar vodi vodo na svoj mlin.
Nekateri premožnejši mlinarji so imeli moko na zalogi in so kmetu, ki je prišel v mlin, lahko takoj zamenjali zrnje za moko. Večinoma pa je bilo treba v mlinu počakati, da je mlinar zmlel prinešeno zrnje. Prinašalci zrnja so zato v mlinu potrpežljivo čakali na vrsto – »kdor prej pride- prej melje«. Mlinar je imel ob mlinu poseben prostor, nekakšno »čakalnico«.Tam so si prinašalci zrnja imeli marsikaj povedati, tako so si izmenjavali novice. V mlinu se je zato dalo marsikaj izvedeti. »V mlinu in od otrok se vse izve«. V mlinu je vsakdo želel slišati, kaj so se pogovarjali pred njegovim prihodom, zato je bilo treba včasih tudi trikrat isto povedati – » v mlinu se trikrat pove » glasi še danes uporaben rek.
Najbolj je bilo pomembno, da je mlin deloval in da so se ljudje pogovarjali, saj- » Koristi ni, če mlin stoji in jezik molči«.
Mlinarstvo je bilo naporen poklic, saj je bil mlinar v večni bitki z vodo, ki jo je bilo poleti običajno premalo, jeseni preveč, najteže pa je bilo pozimi, ko se je mlinar moral bojevati z ledenimi svečami, ki so poskušale vkleniti kolesa njegovega mlina v svoj mrzli oklep. V času poplav je voda marsikdaj zalila mlin ob vodi. Marsikdaj je zato mlinar moral biti pogumen in iznajdljiv, a kljub vsem težavam je tudi mlinarjevo delo spremljala vesela pesem, enako kot pri vsakem drugem delu. Vse slovenske ljudske pesmi so ob delu vedre in poskočne. Tudi mlinarjevo pesem je spremljal živahen ritem mlinskih stop in melodija vode, ki se pretaka med mlinskimi kolesi. kolesi.
» Ob bistrem potoku je mlin, a jaz sem pa mlinarjev sin…« prepeva pesem, ki se jo naši otroci še danes učijo – in to že v vrtcu. Ponekod otroci tudi še danes izdelujejo mlinčke na vodi. Tudi tak otroški mlinček smo videli na foto razstavi v Radomljah.
Vsaka slika na razstavi v Radomljah je bila dragocen zapis nekega časa, ki se nikdar več ne vrne. Z vsakim dnem bolj razpadajo stari mlini, stare vodne žage, stari kozolci, stari toplarji- dragoceni spomeniki genialnih tehničnih sposobnosti naših dedov. Edino kar jih lahko reši pred pozabo, je – fotografija.
Za razstavo v Radomljah je pripelo veliko število prekrasnih fotografij in žirija je imela težko delo, saj je bilo prostora za razstavo manj, kot je bilo število fotografij. Enako spoštovanje in priznanje zato tudi tistim slikam, ki niso mogle priti na razstavo, a so enako dragocen dokument bogastva naše ljudske dediščine.
Mlini ob rekah in potokih so v preteklosti dajali svojevrsten pečat naši pokrajini. Naj v prihodnosti, tedaj, ko tudi njihovih razpadajočih koles ne bo več – ko bodo ostali samo še na slikah- vzbujajo v našem narodu tiho spoštovanje do skromnosti, iznajdljivosti, trdoživosti in izjemnih sposobnosti naših dedov.«
Člani kluba MAVRICA smo gospe Dušici nadvse hvaležni za izjemno zanimive podatke o mlinih, mlinarjih in mlinarstvu včerajšnjega dne, ki odlično dopolnjujejo slike na naši razstavi in ustvarjajo pravo predstavo o življenju naših prednikov. Hvala gospa Dušica.
Janez Kosmač
