Po pogovoru z njim vsaj še nekaj dni premlevaš vsako njegovo besedo. Nekatere si zapomniš za vse življenje. Je tisti psiholog, ki je pri slovitem dr. Ruglju napredoval vse od pacienta do najtesnejšega sodelavca. Andrej Perko je strokovnjak trdnih prepričanj. Povedal mi je, zakaj sam ne uporablja pametnega telefona, kaj ogroža slovensko družbo in kje so “pravi desci“, ki naj bi jo branili …
Delate na Centru za socialno delo Kamnik, dolga leta pa že vodite skupine za samopomoč. S kakšnimi težavami se soočajo ljudje, ki prihajajo k vam?
Ljudje imajo zelo različne motive za obisk skupin. 15 do 20 odstotkov je alkoholikov, zasvojencev. Narkomanov ne sprejemam, oziroma jih najprej pošljem v komuno, saj se z njimi ne da delati v odprtih sistemih. Če želijo k meni na zdravljenje, morajo prej preživeti kaka tri leta v komuni. In nekateri to res naredijo. Ostali ljudje, ki poiščejo mojo pomoč, so v glavnem partnerji pred razvezami oziroma tisti, ki konfliktov ne znajo ali ne zmorejo reševati sami in so tik pred tem, da se razidejo. Veliko je tudi “faliranih študentov”, ki se pri meni podredijo režimu, se naučijo discipline, da potem uspešno končajo šolanje. Profili ljudi so različni, ljudje poiščejo pomoč, ko sami svojih stisk ne morejo reševati.
K meni prihajajo tudi mladi ljudje, zasvojeni z marihuano. Večinoma se odločijo za terapijo, ker imajo težave s študijem, trava jim skuri možgane, veste. Organizem zelo različno odreagira na marihuano, to je odvisno od človeka, a ljudje se ne zavedajo, da gre za velik strup! Imel sem nekaj klientov, ki so bili zlati maturantje, na fakulteti pa niso zmogli narediti enega izpita več. Spremembe v možganih so lahko takšne, da človek ni sposoben več študirati, možgani počasi propadajo. Traja več let, da se regenerirajo in to ob intenzivnem intelektualnem delu ter radikalni spremembi življenjskega sloga.
Torej gre tudi pri uživanju marihuane za eno izmed hudih oblik odvisnosti, čeprav se o njej ne govori tako pogosto?
Seveda! Mladi so celo zmotno prepričani, da je nikotin bolj strupen od marihuane. Da se razumemo, nikotin je strupen, vendar je trava veliko bolj. Starši morajo biti pri svojih mladostnikih na to zelo pozorni, saj bo določen odstotek mladih, ki so začeli s travo, na koncu končal na heroinu. Tudi alkoholizem se začne s prvim kozarcem. Če so prisotne neke predispozicije, če okolje ni optimalno, ima človek velike možnosti, da postane odvisnik. Ko ni več kontrole, si ne bo mogel več sam pomagati, a problem je v tem, da vsak misli, da kontrolo ima. Po tem je ponavadi že prepozno. In vsaka odvisnost nato terja abstinenco do konca življenja.
Kako pa je z alkoholizmom?
Ko alkoholiki pridejo k meni, so visoko motivirani za zdravljenje, v nekem smislu so celo prisiljeni, saj jim grozi izguba družine, otrok … Samskih alkoholikov ne sprejemam.
Zakaj ne?
Ker preprosto nimajo nikogar, za katerega bi živeli, ki bi jim lahko osmislil življenje. Glejte, tisti, ki imajo družino, ali so v partnerskem odnosu, se morajo prej ali slej odločiti med alkoholom in svojimi najbližjimi. Če se jim zdi družina več vredna kot alkohol, imajo možnost, da se rešijo. A večina se jih žal odloči za alkohol.
Kaj pa če bi se kak posameznik želel potruditi zase, za to, da bi izboljšal lastno kakovost življenja?
To so izjeme. Tak posameznik mora potem pripeljati nekoga, ki bo sodeloval z njim in ga podpiral v skupnosti. Imel sem že tak primer, ko je alkoholik s seboj pripeljal svojega prijatelja. Ta je v programu polno sodeloval in vanj vključil še ženo. Mora biti nekdo, ki je pripravljen dati roko v ogenj za alkoholika. Potem sem jo tudi sam pripravljen dati. Če pa ni nikogar, jaz nimam moči, da bi mu lahko pomagal.
Torej je podpora bližnjega pri tem tako zelo pomembna?
Tako je. Govoriva o podpori sočloveka, partnerja, staršev. Zdravljenje alkoholikov, v katerem sodelujejo bližnji, se je izkazalo kot uspešno, medtem, ko je odstotek ozdravljenih samskih alkoholikov zanemarljiv. Sicer bi mirne duše rekel, da je alkoholizem neozdravljiva bolezen. Glede na to, koliko alkoholikov se odloči za zdravljenje, je le majhen odstotek tistih, ki uspejo. Pa še tu je vprašanje, koliko jih dejansko abstinira. Vsled prikazovanja uspešnosti zdravljenja se tudi prireja rezultate, ki niso realni.
Slovenci smo pri konzumiranju alkohola kar visoko na lestvici, pa se včasih zdi, da smo celo ponosni na to …
Zelo visoko. Mi smo mokra družba, do tega nimamo nobene kritične distance in odnosa. Pri nas je 200 tisoč alkoholikov. A treba je vedeti, da imajo ti alkoholiki tudi partnerje, starše, otroke … Tako je na koncu 700, 800 tisoč ljudi vključenih v krog norega uničevanja. To pomeni, da je kar tretjina naroda zaznamovana z alkoholizmom. Dr. Rugelj je vedno govoril, da je najmočnejša stranka v Sloveniji stranka alkoholikov. Noben pameten politik se ne bo boril proti njim. Na volitvah ne bi imel nobene možnosti, da bi bil izvoljen.
Delate po socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja. Kakšna je ta metoda?
To je ena najuspešnejših metod urejanja ljudi v stiski. Je pa tudi najbolj zahtevna. Psihoterapija je samo del sistema, ta metoda pa uporablja kup vzgojno-terapevtskih sredstev, zato se tudi imenuje socialno-andragoška metoda. Za njo je značilno avtoritativno vodenje.
Kaj to pomeni?
Da se ve, kdo je vodja. Terapevt je vodja. In v tem sistemu se nič ne priporoča ali svetuje, temveč so vsa terapevtska sredstva obvezna. Mnogo ljudi pride k meni na prvi pogovor, prebere literaturo in se seznani s to metodo, potem jih tri četrt ni več nazaj. Večina ljudi ni pripravljena radikalno spremeniti svojega načina življenja, ravno v tej spremembi pa je bistvo metode. Treba se je zavedati, da jih je do stiske pripeljal tudi določen življenjski slog in samo tisti, ki svoje navade spremenijo in dvignejo kvaliteto življenja na visok nivo, uspejo. Težave izginejo same od sebe.
Kakšen pa je po vašem mnenju visok nivo življenja? Kako živeti “kvalitetno“?
Dr. Rugelj je trdil, da mora biti človek zasidran na treh sidriščih: prvo je dober partnerski odnos oziroma družina, drugo sidrišče je participacija v širši družbi in tretje ustvarjalnost, delo. To so tri področja, na katerih mora biti človek stabilen. Če je zasidran na dveh, je še v redu, v kolikor pa stoji na enem samem, bo padel. Socialno-andragoška metoda posega na vsa tri področja in upošteva človekovo telesno, duševno in duhovno stanje. Od svojih ljudi zahtevam, da živijo zdravo in se izogibajo škodljivih navad in da se telesno okrepijo. Najboljši način za pridobivanje samodiscipline je tek, najprej zase, rekreativno, kasneje pa tudi z udeležbo na maratonih in super maratonih. Tako se človek jekleni in krepi svojo voljo. Samo discipliniran človek lahko v življenju naredi velike stvari. Na psihičnem področju se mora človek intelektualno prebuditi. Rugelj je denimo zahteval eno stopnjo višjo izobrazbo. Tudi sam zahtevam, da človek napreduje, in sicer tako, da na svojem področju doseže mojstrstvo. Če je na primer mizar, naj bo dober mizar, po možnosti najboljši. Potem pa so tu še stvari, ki presegajo psihično raven in so duhovne narave. Psihoterapija tega seveda ne prizna, sam sem to spoznal v letih intenzivnega dela z ljudmi v raznih težavah. V nekaterih primerih posameznike usmerim tudi k duhovnikom.
Tudi ateiste?
V moji skupnosti so ljudje zelo strpni drug do drugega in so odpre narave. Tako tudi nekateri ateisti hodijo k duhovnikom na posvete. Mislim, da se ne počutijo ogrožene zaradi religioznih in duhovnih vprašanj. Sam sem glede tega nevtralen in ne propagiram religije, čeprav vsi vedo, da sem veren človek. Moja izkušnja je takšna, da včasih ateisti, ali bolje rečeno gnostiki, celo sami poiščejo stik s kakšnim duhovnikom. Človek je vendarle tudi duhovno bitje in je osebno odgovoren za vsa svoja dejanja, naj bodo slaba ali dobra. Vest mu narekuje, kaj je prav in kaj ne.
Tudi sami ste bili sprva Rugljev pacient.
Tako je, bil sem alkoholik in posledično tudi “faliran študent”. Na srečo je bila moja žena dovolj pametna, da mi je še pravočasno postavila ultimat. Pri svojih tridesetih sem pristal pri Ruglju in potem sem brez težav tudi diplomiral. Dr. Rugelj je bil zelo korekten človek. Zahteven, a korekten. Sam pa sem bil brez vseh obrambnih mehanizmov. Vedel sem, da sem alkoholik in sem samo čakal, da me žena pošlje na zdravljenje. Ko mi je postavila ultimat, sem se brez pomisleka odločil zanj, tako da je okrevanje pri nama potem tudi hitro steklo. Poleg tega sem bil izredno discipliniran.
Po čem se dr. Ruglja danes najbolj spominjate?
Brez dvoma je bil provokativen, s svojimi izjavami je dražil ves slovenski prostor. Ljudje ga pogosto niso razumeli. Bil je zelo pokončen človek; delaven, garač, odgovoren in zahteven. Včasih ga tudi sam nisem razumel. A naj so se njegove odločitve in ravnanja zdela še tako nerazumna, celo nenormalna, se je na koncu vedno izkazalo, da je imel prav.
Je bil torej neke vrste genij?
Bil je vizionar, videl je določene stvari, ki jih drugi nismo. Prav tako je bil zelo izobražen in je imel ogromno izkušenj z ljudmi. Kot veste, določenega znanja človek ne more dobiti drugače kot z izkušnjami. Dober terapevt mora biti predvsem zrel, moder in mora imeti kilometrino. Zase lahko rečem, da sem se šele nekako pri 50-ih počutil kompetentnega za to, kar počnem. Pa ne morem reči, da imam kaj več znanja, imam le bistveno več izkušenj. Natančno vem, kaj človeka rešuje in kaj uničuje.
Govorila sva že o odvisnostih od alkohola, drog, marihuane … Kaj pa ostale sodobne odvisnosti? Interet, selfiji, všečki …
Živimo v nori družbi in vedno huje je. Gre za popolno zasvojenost mladih, ki se med seboj ne znajo niti pogovarjati več. Komunicirajo po telefonih in socialnih omrežjih, niso več v živem stiku. Gre za dekadenco družbe, zahodna družba je brez dvoma v zatonu. Z vzhoda prihajajo bolj “zdravi”, življenjsko veliko bolj potentni ljudje. Te družbe imajo otroke in nas bodo preplavile. Govorim o islamskem svetu, arabskem svetu in Azijcih. Gre za popolnoma drug svet in ta svet bo, kot kaže, prevladal. Proti temu se ne moremo boriti z orožjem in zapiranjem meja.
Glede zasvojenosti mladih lahko starši opravijo veliko dela znotraj lastne družine. S tem, da otroka ne postavijo pred televizijo, da bi imeli mir. S tem, da mu ne porinejo v roke pametnega telefona in tablice. Družine imajo moč, da urejajo svoje odnose in poskrbijo za to, da otroci ne postanejo zasvojenci teh modernih naprav. Odgovorni starši bodo postavljali meje, odgovorne pa bi morale biti tudi šole. Veste, ni nujno, da bo imel moj otrok kar takoj pametni telefon, tudi če ga imajo vsi drugi. Zakaj pa? Obstajajo še druge vrednote. Poznam kar nekaj družin, kjer otroci odraščajo brez televizije, tablic in brez pametnih telefonov, pa niso zato nič prikrajšani. Večina današnjih staršev svojih otrok ne zna več pripraviti na življenje.
Kakšni odrasli bodo potem “nastali” iz teh otrok?
Če bo šlo tako naprej, bomo imeli strokovnjaki veliko dela. (smeh) Mislim, da pameten narod vzgaja svojo elito brez pametnih telefonov in tako naprej. In ta elita bo vodila narode. Maso pa se vzgaja drugače, saj vladajoči eliti odgovarja, da ima maso, ki ne razmišlja s svojo glavo. Mladi nimajo niti svojega mnenja več in ne bodo sposobni preživeti, če bo prišlo do nekega izrednega stanja. V primeru katastrofe bodo vsi “pokrepali”, ker nimajo življenjske energije in moči, da bi preživeli v težkih razmerah. So popolnoma nesamostojni in za to je kriva tudi stroka. Otrok do ne vem katerega leta ne sme sam v šolo. Vse urejajo drugi namesto otrok in tako iz njih napravimo invalide. Ti otroci se ne morejo razviti v samostojna bitja. Ne morejo živeti v realnem svetu, ki je frustrirajoč. Kot piše Garibaldi, prihodnost za mlade predstavlja grožnjo in ne priložnost.
Pogosto ste kritični tudi do sodobnih moških.
Sodobni moški? Saj jih več ni!
Kam so šli?
Današnja feminizirana družba jih je kastrirala na vseh življenjskih področjih. Nove teorije govorijo o škodljivem učinku pesticidov, ko pride že do kemične kastracije, saj naj bi že pri zarodkih, tudi kasneje pri dečkih, ne prišlo do maskulinizacije možganov. Potem je tu še odsotnost moškega lika, ni več moških, ki bi vzgajali moške. Očetje so se umaknili in vertikalne avtoritete ni več.
Torej smo ženske na boljšem?
Veliko na boljšem, kar se tega tiče. Po drugi strani pa ste na slabšem, ker ni več pravih moških. Hrepenenje po pravem moškem ostaja, čeprav pravega moškega ni. Pametne ženske so do 25. leta izbrale najboljše fante, ampak moja izkušnja govori, da odgovorni in urejeni fantje za dekleta niso zanimivi. Morajo biti vsaj malo problematični in takšne izberejo. Takšni moški imajo težave, so neodgovorni, ženske pa bi jih rade reševale. Seveda nato končajo kot samohranilke. Psihološko zlorabijo svoje otroke, zlasti sinove, ker jih napravijo za svoje partnerje in z njimi rešujejo probleme, ki jih otroci nikdar ne bi smeli niti slišati. Takšni mladeniči nato odhajajo v svet z občutki krivde, dolžni svojim materam.
Kaj pa vse tiste, ki do tega leta niso našle svojih partnerjev?
So v zelo težkem položaju. Govorim iz izkušenj. Poznam ogromno luštnih, izobraženih in zelo uspešnih mladih deklet, ki ne morejo dobiti pravega “desca”. Je pa res, da so kriteriji, ki jih osvojijo ob delu v mojih skupinah, glede primernih moških zelo visoki.
Kakšen naj bi bil torej “taprav desc”?
“Taprav desc”? To je moški, ki bo svojo vlogo odigral tako, kot se spodobi. Moški, ki se zna odločati. Je pravičen, je odgovoren in skrben, zanesljiv. Svojo žensko nosi po rokah. Mora bit “desc”, torej tak, ki ni kastriran. S svojo primarno družino mora imeti razčiščene odnose, tako da svojo izvoljenko pelje v novo družino, nov svet. Takih skoraj ni več.
Kakšni partnerji pa so vsi ti, ki so ostali?
So bolj ali manj narcisi, ki v fitnes centrih skrbijo za svoje mišice in nič drugega. V teh časih lahko skoraj govorimo o epidemiji zunanjega izgleda. To so novi, moderni narcisi in s takšnimi si ženska nima kaj pomagati. V zvezi s tem ste ženske res na slabšem. Še enkrat poudarjam, da pametne ženske izberejo študiozne, delovne in urejene moške.
Kakšni pa so ti sodobni (ne)moški kot očetje?
Ne morejo biti očetje, ker ne zmorejo, ne znajo sprejeti odgovornosti. Razlogov je več. Prvi je zagotovo ta, da so sami prizadeti, so mamini sinčki. Skoraj vsak drug zakon razpade, otroci ostanejo pri materah, ki jih nato zlorabijo, nato se poročijo, dokler se žene ne ločijo od njih, ker ne prenesejo maminih sinov. To je začaran krog. Moški, ki imajo pogoje in sposobnosti, da odigrajo očetovsko vlogo, so pogosto izrinjeni ob rob družine. V tej feministični družbi ženska ne prizna več vloge očeta in moža, vsaj ne takšne, ki bi mu že po naravni poti pripadla. Vzgojo otrok v svoje roke prevzame ona, očeta in moža ne spusti zraven, češ, da on tega ne zna, je pregrob, nima občutka, ne razume otroka itd. V zdravi, urejeni družini bi morala žena možu pri vzgoji asistirati in mu prepustiti, da on postavlja meje, izreka zapovedi in prepovedi. Ko ga iz procesa vzgoje izrine, se moški umakne, noče se soočati s posesivno ženo. Modra žena subtilno porine moža v očetovsko vlogo, saj konec koncev je žena tista, ki “naredi” družino, je srce družine. Moški oziroma oče pa naj bi predstavljal družino navzven. To pomeni, da mora v zunanjem svetu postati nekdo. Samo na takšnega moškega je lahko ženska ponosna.
Koliko odgovornosti pri tem nosi družba?
Poudaril sem že, da je naša družba povsem feminizirana, feminizirano je šolstvo, pravo medicina … Zadeve obvladujete samo še ženske, še policistke ste! Od mladih fantov se že v šoli pričakuje, da so pridni kot punčke, v nasprotnem primeru so takoj označeni za problematične. Kastrirajo jih že v šolskem sistemu! In ko nek fant kaj ušpiči, ga na cesti ustavi policistka, na sodišču pa kaznuje sodnica. Kako naj se moški v družbi potem razvija?! Morda sem zaradi tega, kar govorim, politično nekorekten. A nič hudega. Kratko vlečete ve, ženske. Ste nepotešene v vseh pogledih, človeško in posledično tudi spolno. Mlade ljudi se pa tako ali tako že v šoli uči, da si lahko sami izberejo spol. Tako otroci že v zgodnjem otroštvu stojijo na trhlih identitetnih temeljih. Vse je normalno, ni več patologije. Zato konec koncev našo družbo vodijo motene osebnosti. Motenci, ki so navzven sicer karizmatični in šarmantni, a so za svoje cilje pripravljeni tudi ubijati. Včasih so bili na takih položajih sposobni ljudje.
Za konec mi povejte še, ali tudi sami živite, vse, kar učite?
Seveda, sicer ne bi mogel učiti, sistem bi v trenutku razpadel. Moram biti vodja in se držati tega, kar učim druge. Otroke imam že odrasle; hči živi na Tajskem, tam predava na akademiji, mlajši sin je v Avstriji in je profesor na gimnaziji, starejši in edini, ki je ostal v Sloveniji, ravno dela doktorat. Z ženo, ki je zelo uspešna arheologinja in muzeologinja, se med tednom ne vidiva veliko, saj oba delava. A znava si vzeti čas drug za drugega, obiskati kakšno italijansko mesto, hčer in vnuke na Tajskem, ali konec tedna skočiti v hribe. Sam tudi redno tečem, čeprav zadnje čase malo manj. Ogromno berem in tudi v naši skupnosti morajo ljudje prebrati dve knjigi na mesec. Veste, ljudje, ki pridejo k meni, so po enem letu drugi ljudje. In za noben denar več ne bi bili pripravljeni živeti tako kot prej. Imam moralno moč, da od njih zahtevam, da izpolnjujejo zahteve programa, ker tudi sam tako živim.
Tjaša Banko