Glasba. Ena najbolj učinkovitih načinov relaksacije, uživanja in, če potegnem črto, verjetno edini antidepresiv, ki je brezplačen, zdravju neškodljiv – prej nasprotno –, in brez stranskih učinkov, če že, so pa prej v pozitivnem kot negativnem pomenu besede. Glasba, ki združuje, glasba, ki sporoča, in glasba, ki navdihuje. Pa tudi tista, brez kakega pretiranega pomena – beri: a la letošnji hit Despacito –, ki jo imaš enostavno rad.
No in na zadnje pride na vrsto tista, ki smo jo lahko prejšnji mesec poslušali preko televizijskih sprejemnikov. Ta žal ni imela nobenega od atributov; v najboljšem primeru enega. Želim si, da bi lahko rekel, da smo naših, davkoplačevalskih, 120 tisočakov ustrezno (u)porabili, a naposled ugotavljam, da temu ni tako. Festival EMA, ki se ga dobro spominjam še iz otroških dni, je postal zgolj zelo neokusna šala nacionalne televizije, ki, ker ima denarja v izobilju, ne ve, kaj bi z njim počela. Pa vseeno ne bom tako zelo udrihal po pesmih – moram priznati, par je bilo kar solidnih, toda za moje pojmovanje med njimi ni pesmi Hvala, ne! – kot bom po RTV Slovenija. Letošnja EMA je bila po mojem in, upam trditi, tudi po mnenju večine najslabša v zgodovini Slovenije.
Če je Vid Valič v prvih sezonah šova Slovenija ima talent s Petrom Polesom natresal eno za drugo zabavno in šalo na mestu, je tokrat v voditeljski vlogi popolnoma zatajil. Skozi večera smo se počasi in boleče prebijali od mile punčke, ob kateri je televizor ječal zaradi previsoke glasnosti, do evrovizijskih zgodb, zaradi katerih naj bi slovenski predstavnik zmagal, Hrvatice, ki naj bi bila bojda komičarka, in do vseh trenutkov, ki bi jih prej kot za smešne označil za duhamorne in precej neizvirne. Četudi sem v vsem našel vsaj nek pomen, če sploh smem v tem kontekstu uporabiti to besedo, pa nečemu res ne pridem do dna … Zakaj le smo v finalu EME potrebovali Raiven? Skratka: naša nacionalka je tokrat mešala jabolka s hruškami kar po tekočem traku. Glasbenica se je prelevila v voditeljico, natrpan televizijski studio v odmevno prizorišče veledogodka, spektakel, ki bi ga po lanski EMI pričakovali, pa v en slabo zasnovan pomp brez glave in repa!
Sicer pa Slovenci, predvsem pa naša veleumna strokovna žirija, ves čas delujemo po enem in istem, že 100-krat prežvečenem, vzorcu. Kakor da se iz preteklih let ne bi ničesar naučili. Letos je bilo, kot sem že zapisal, na EMI govora o tem, da mora imeti pesem neko zgodbo. Zakaj naj bi bilo temu tako? Ker je lanski predstavnik, Portugalec Salvador Sobral, bolj kot s pesmijo ljudi prevzel s svojo izpovedjo in načinom petja. Nikoli prej nismo pri slovenskih predstavnikih iskali zgodbe – dobro, če jo je pesem imela, se je nismo branili –, zdaj, ko je nekdo na tako izviren način zmagal, se pa podimo za enako plus-točko. Tako smo na primer leta 2013 na Izbor za pesem evrovizije poslali nam neznano Hannah Mancinni, ki je sicer v predizboru zasedla zadnje mesto. Zakaj smo poslali ravno njo? Izjemen vokal, zelo prodorna pesem. Vas to na kaj spominja? Seveda, zmagovalka leta 2012 je bila Loreen z evforično Euphoria. Ja, kaj pa se je zgodilo lani, da je žirija na vsak način želela Omarja Naberja? Ah, leta 2015 je zmagal Måns Zelmerlöw s pesmijo Heroes. Zopet smo iskali povezavo z bivšimi zmagovalci. No, za nameček pa se je naš lanski predstavnik v polfinalu uvrstil na predzadnje mesto. Čudno, ne?
Pri vsem pa se mi zdi največja utopija ravno to, kako Slovenci ali pa vsaj zaposleni na RTV-ju razmišljajo o glasbi na EMI … Na vse skupaj gledajo z neko hudo previdnostjo; občutek imam, da bi radi sporočili: »Živijo, Evropa, saj bomo sicer nastopili, pa vendar vemo, da ne moremo zmagati. No, morda bi celo šlo, ampak smo raje bolj nevidni, neopazni, da ne bi izstopali, ker to že ne bi bilo dobro.« Je pa tudi izrazito humorno, kako, če se predvsem obregnem ob scenarista in verjetno tudi RTV-jevsko smetano, gledajo na možnosti za zmago. Kot da jih nimamo. Saj, roko na srce, res jih nimamo dosti, a zakaj potem tekmujemo? Zakaj? Zakaj se, če izvzamem kakšno izjemo, blamiramo iz leta v leto? Vedemo se kot 7-letni otroci pri pouku likovne umetnosti. Vsi narišejo svojo sliko, toda bo vsakdo rekel, da mu njegova risba ni všeč, ker bi se sicer izkazal kot samovšečen. Raje bo pohvalil umetnino koga drugega, globoko v sebi pa si bo zelo, zelo želel pohvale. Vsaj majcene. Morda ne razmišljajo na ta način, toda gre za princip in, vidite, to nesigurnost v nas, v naše delo imamo Slovenci že v krvi! Otroci to delajo popolnoma podzavestno, ker jim je to očitno že prirojeno.
Ne bom več dolgovezil. Mnogo je še zadev, ki ne funkcionirajo. Ne vem niti, zakaj bi žirija imela enako točk kot ljudje, če pa vse skupaj plačamo izključno gledalci? Ko bo polovico plačal Mario, takrat pa lahko tudi mirne volje odloča. Mu gotovo ne bo nihče oporekal, pa čeprav bi že v tretje poskusili z Omarjem. Pravijo, da gre osel samo enkrat na led. Naši RTV-jevci pa v najboljšem primeru zgolj trikrat.
Pa mi povejte, dragi bralci, se tovrstnemu režimu lahko reče demokracija?
Rok Grašič