Razmišljam. Ura je 19.16 in poskušam se fokusirati zgolj nase in na nikogar drugega. No, saj bo, si rečem. Jaz, jaz, jaz in nihče drug, si pravim. Šola – stran, skrbi – stran, ljudje – stran. Ja, vem, da je 8. marec in moram še in mami in babici voščiti za dan žena … Ne! Ne bo šlo takole, si mislim in se zopet poskusim fokusirati na nič. Pa jutri imam zdravnika – sploh več ne vem, koga, ker sem jih v zadnjem času par zamenjal. Zopet sem krenil od zastavljene poti. Kmalu spoznam, da tega pač nisem zmožen! Ura je 19.20. Minile so torej 4 minute, zdi pa se mi, da je od prvega pogleda na uro pretekla že cela večnost.
Ne vem sicer, zakaj mi ni uspelo razmišljati zgolj o sebi, toda me daje občutek, da zato, ker enostavno nisem človek, ki zmore delovati brez soljudi. Ne morem, priznam. Sem družabno in socialno bitje, ki se rado pogovarja, izmenjuje mnenje z ostalimi, spoznava ljudi, se zaveda, kdaj dela prav in kdaj narobe, in … Ima dušo, srce in vest. Pa imajo slednje tudi vladajoči? Sodeč po spoznanjih, opisanih proti koncu kolumne, ne bi z gotovostjo trdil, kako dobro jim služi vest.
Za proračun Občine Domžale ena izmed zaposlenih v občinski upravi, ki je raje ne bom imenoval, pravi, da je to zanjo sveta knjiga, biblija, saj da šele z vpogledom vanjo izve, kaj in koliko oziroma česa ne sme. A ni to žalostno? Da se proračun, skupek številk in nekih besed, daje pred ljudi? Veste, kaj je sveta knjiga? Persona. Ni knjige, ki bi bila za zaposleno na občini pomembnejša od tega, da se zna sporazumevati z ljudmi, jim posvečati pozornost in poskuša občinsko politiko postaviti na raven, ki bo ljudem blizu, s katero se bodo lahko poistovetili. Če ne deluje v tej smeri, bi se bilo smiselno vprašati, ali res sodi na položaj, ki ga zaseda. Ni drugega za reči, toda občinarka bi morala pred proračunom skrbeti predvsem za to, da deluje pravično, je zvesta ljudem – in ne Občini Domžale, ker je to zgolj zavod, podprt s strani države, ki pa smo ljudje – in deluje v smeri, ki kaže na boljši jutri za slehernega občana.
Zakaj vse to pišem? Verjemite, da če bi imeli na pravih položajih prave ljudi, ne bi. Ker bi verjetno zadeve funkcionirale bolje. Bolj tekoče in v prid ljudem, kar pa – roko na srce – ne drži vode. Tako tudi naš proračun ni urejen do te mere, da bi se morale odločitve sprejemati na njegovi podlagi. V njem so postavke, ki si jih sam enostavno ne morem razložiti. Pa poskušam misliti v pozitivno smer, a v dotičnem primeru vedno zmaga tista, malce manj. Ena izmed obilice postavk je vredna 45 tisoč evrov, ki jih namenimo božično-novoletni okrasitvi Domžal. Brez zamere, zelo zavedni Domžalčani, toda Domžale pa res nimamo nikakršne velepomembne točke, kjer bi moralo biti tako zelo posebej okrašeno, da bi si to zaslužilo bajnih 45 tisočakov. Denar, ki ga res ni v nedogled, bi lahko porabili dosti koristneje. S tem bi lahko najmanj 90 družin, ki si težko privoščijo bodisi poletne počitnice, novoletno obdarovanje ali pričetek šolskega leta, razbremenili veliko skrbi. 90 družin, prejemnic po 500 evrov, bi lahko vsaj za nekaj dni pozabilo na vsakdanje skrbi … Mislim, da bi vsak človek, ki upravičeno nosi ta naziv, z veseljem zamenjal 100 in več otroških nasmehov za klavrno domžalsko okrasitev ob božično-novoletnih praznikih.
Tako se zopet vračam na prvotno temo – kaj več šteje: ljudje ali okrasitev? Odgovore poiščite sami.
Rok Grašič
Iz tiskane izdaje časopisa NOV!CE 4 2018
