Intervju: Nejc Lisjak: »Vneto čakamo, da nas obišče gospod župan«

0
1928

Mladi in nadarjeni Nejc Lisjak uspešno združuje tri umetnosti; izraža se skozi glasbo, igro in ples. S kultnim muzikalom Moje pesmi, moje sanje je 22-letnik požel izjemen uspeh, v predstavi Pepelka pa trenutno na lastni koži okuša tegobe nežnejšega spola. Veseli ga, da s svojo ljubeznijo do petja in igre prispeva tudi k promociji lokalnega okolja, čeprav bi ga v prihodnosti utegnilo odnesti v meko ljubiteljev glasbeno-plesnih predstav, v London.
Poleg navala domačega občinstva, so Nejčeve muzikale nedavno obiskali celo gostje iz Španije, z ekipo pa še vedno potrpežljivo čakajo, da jih preseneti domžalski župan.

Vas glasba privlači že od otroških let?
Z glasbo sem bil povezan celo prej kot z gledališčem. Še preden sem dobro govoril sem sredi dnevne sobe prepeval. V osnovi šoli sem obiskoval glasbeno šolo, posnel zgoščenko z otroškimi pesmicami in imel kar nekaj pevskih nastopov širom Slovenije.

Kako je ljubezen do glasbe prerasla v željo po (so)ustvarjanju muzikalov?
Muzikale sem odkril po naključju, ko sem dobil vlogo v muzikalu Čarovnik iz Oza v Trzinu. Takrat sem se zaljubil vanje, saj združujejo tri umetnosti, s katerimi se rad izražam – igro, petje in ples. Veliko stvari o njih sem se moral naučiti sam. K sreči je bil takrat internet že v porastu in s tem tudi spletne strani s posnetki. Pregledal sem številne posnetke muzikalov, o njih bral različne informacije, kasneje tudi knjige in vse bolj ugotavljal, da je to tista prava zvrst zame.

Raje režirate ali igrate?
Raje sicer igram, a tudi režiram z velikim veseljem. Je pa res, da je celostna režija zame veliko bolj zahtevna.

Kakšne pa so vaše plesne sposobnosti?
Glede na to, da se nisem nikoli izpopolnjeval v plesu, se mi zdi, da so moje plesne sposobnosti presenetljivo zadovoljive. (smeh) V muzikalu Annie sem imel karakterno plesno vlogo in upam reči, da sem se kar dobro odrezal.

Lahko opišete postopek režiranja? Kako se lotite režije, kje in s čim pravzaprav začnete?
Zame se postopek režiranja začne z izbiro igralcev, kar je po mojem mnenju ključnega pomena za dobro predstavo. V glavi si ustvarim sliko, kakšne ljudi potrebujem za določeno vlogo in težko se sprijaznim, če nekdo, ki sem si ga zamislil za lik, ni na voljo. A k sreči smo še vedno do zdaj našli primerne, če ne celo boljše zamenjave. Po prvih skupnih bralnih vajah se rad nekaj časa dobivam s posamezniki ali z manjšimi skupinami igralcev, da dodobra razčistimo karakterizacijo in medsebojne odnose. Rad vidim, da se čim bolj držijo izvirnega besedila in da ga temu primerno tudi razumejo. Ko je to ogrodje postavljeno, pričnemo z odrskimi vajami. V svojem scenariju imam vedno narisane skice premikov za posamezen prizor – nekakšno režijsko knjigo, ki je tako meni kot ostalim sodelujočim v veliko pomoč, da dobijo celostno vizijo prizora. Ker običajno v svojih predstavah tudi nastopam, najprej usmerim svoje soigralce, nato pa se jim tudi sam pridružim na odru. Igralcem dovoljujem kar nekaj svobode, vendar jih usmerjam, da vedno izhajajo iz lika, ki smo ga postavili.

Kaj pa prevajanje? Predstavljam si, da je prevajanje pesmi še posebej zahtevno in terja kar nekaj znanja in izkušenj …
Prevajanje mi v celotnem procesu nastajanja muzikala vzame največ časa. Ampak ne zaradi dialogov. Izziv je prevesti pesmi, saj se mi zdi nujno, da ostanem kar se da zvest sporočilnosti izvirnika, obenem pa v čim večji meri vztrajam pri tem, da najdem besede, ki ustrezajo stopici pesmi. Nisem pristaš dodajanja ali odvzemanja zlogov, je pa z vsakim prevodom lažje najti elegantne rešitve.

Se še spominjate trenutkov, ko ste prvič stali na odru?
Na gledališkem odru sem prvič stal leta 2004 v predstavi Pika Nogavička, ki je služila kot uvod v Miklavževanje. Igral sem angelčka. Še danes se spomnim, da smo morali od doma prinesti belo majico za pod kostum, pa nisem imel nobene, zato mi je mami v zadnjem hipu kupila bel puli … Bil je dekliški in je imel bleščice razporejene v obliko velikega metulja, nad čimer sem se precej zgražal. Stali smo na visokih praktikablih, pokritih z belim pregrinjalom in ker nisem ravno ljubitelj višine, je bila to zame kar zanimiva izkušnja.

Je danes pred predstavami še prisotna trema ali ta z izkušnjami popolnoma izveni?
K sreči lahko rečem, da me danes le redko preseneti trema. Na odru se počutim zelo domače. Drugače je pri avdicijah. Tam je vedno prisotno vsaj malo nervoznosti.

Kateri je vaš najljubši muzikal?
Od znanih je to verjetno Lepotica in zver, še vedno pa je, če moram izbirati, moj najljubši Company.

V muzikalu Pepelka, ki si ga naši bralci lahko ogledajo tudi v aprilu, se preizkušate v ženski vlogi. In to zlobni ženski vlogi Pepelkine mačehe. Za kakšno izkušnjo gre?
Ko odmislim nošenje nedrčka in čevljev s peto, gre za nadvse zabavno izkušnjo. Lahko bi celo rekel, da mi je vloga pisana na kožo. Zajema moj celoten pevski razpon, od nižin do višin, poleg tega pa neizmerno uživam v markantnosti, okrutnosti in humorju lika. Dovoli ti, da sprostiš vse svoje frustracije. Najbolj pa se zabavam ob tem, da nekateri gledalci ne ugotovijo, da vlogo igra moški.

Izjemen uspeh je doživel muzikal Moje pesmi, moje sanje. Nekje sem zasledila, da ste med ustvarjanjem tako sebi kot ekipi prepovedali ogled istoimenskega filma. Zakaj?
Res je. Pri poustvarjanju tako kultnega muzikala že tako hitro pride do nenamernega posnemanja vsem znanih nastopov. Želel sem, da gledalcem predstavimo svojo interpretacijo muzikala, ki je nastala na podlagi naših izkušenj in čustvovanj, ne po vzoru tistega, kar smo vsi videli na televiziji. Julie Andrews je resda nepozabna, a se mi zdi, da smo z igralci uspeli izoblikovati like, ki so ravno tako večplastni in edinstveni.

Koliko ljudi si ga je ogledalo?
V Radomljah si je muzikal ogledalo preko 5.500 ljudi, kasneje pa si je verjetno profesionalno produkcijo, ki sem jo prav tako režiral jaz, ogledalo še dobrih 12.000 gledalcev.

Predstavljam si, da je to tudi lepa promocija za Radomlje …
Eden izmed razlogov, zakaj ustvarjamo te muzikale, je definitivno tudi promocija lokalne skupnosti in domžalske občine. Upamo, da bomo s tradicionalnimi letnimi premierami v Radomlje privabljali čedalje več ljudi iz vse Slovenije. No, ravno nazadnje so nas na predstavi obiskali tudi gostje iz Španije, pa ni bilo prvič, da so k nam prišli tujci.

Kakšno občinstvo smo Radomljani, Domžalčani in ostali okoličani? Je v naših krajih dovolj posluha za glasbeno gledališče?
V naših krajih imamo lepo število kulturnih prireditev, čedalje več je tudi gledaliških del, ki vključujejo glasbo, zato smo zelo veseli, da si lokalni gledalci izberejo, da obiščejo prav nas, vendar jih iskreno težko razločimo od ostalih obiskovalcev. Zdi se nam, da iz dvorane odhajajo zadovoljni, poleg tega pa presenečeni nad kvaliteto, ki jim jo nudimo. Še vedno pa nestrpno čakamo, da nas obišče gospod župan. (občine Domžale, op. a.)

Kaj pa kultura muziklov v Sloveniji? Zdi se, da kljub uspešnim produkcijam nekako ne najdemo pravega mesta za to zvrst. Zakaj naši muzikali večinoma potekajo v športnih dvoranah in lokalnih objektih?
Kljub temu, da se mogoče zdi, da dandanes muzikal srečujemo na vsakem koraku, je ta žanr pri nas še precej v povojih. Dvorane, ki so primerne za take produkcije so maloštevilne, najem pa je drag. Stroški pri nastajanju kvalitetnega muzikala so visoki in za pokritje le-teh potrebuješ veliko sedežev, kar pri nas za dostopnejšo ceno ponujajo le športne dvorane, ali pa vsaj veliko število ponovitev.

Kakšna je vaša napoved? Se bomo kdaj lahko kosali z Broadwayem ali West Endom?
Težko rečem. V tujini je to dobro razvita industrija, ki zaposluje veliko število ljudi, ista predstava pa se odvija kar osemkrat na teden, tudi po več let, pa ne zmanjka interesa. Pri nas imamo zaenkrat primanjkljaj usposobljenih ljudi za tovrstno delo, predvsem pa sredstev, ki bi vse to omogočala. Zametki so dobri, a pot je še izredno dolga.

Kaj pa vaši načrti za prihodnost? Boste z umetniškim ustvarjanjem nadaljevali doma, ali razmišljate o odhodu v tujino?
Zaenkrat se mi doma ponuja toliko priložnosti, da je težko vse pustiti in oditi. Imam pa že nekaj časa željo, da bi se preselil v London in tam nadaljeval s svojim izobraževanjem in ustvarjanjem.

Tjaša Banko