Prišel, videl, zmagal. Tokrat pač ne

0
760

Verjetno mi, drage bralke in bralci, ni treba posebej pisati, da sem zaveden Domžalčan. Če ste brali mojo prejšnjo kolumno in kako drugo, objavljeno v domžalskem občinskem glasilu, že veste, da mi za občino, predvsem pa za občane še zdaleč ni vseeno. Ljudje smo družabna bitja in drug brez drugega ne moremo živeti. Pika. To je dejstvo in prav je, da se tega dobro zavedamo. Je pa dejstvo, da imamo na svet drugačne poglede ali pa samo gledamo z drugačne perspektive. Kakorkoli že! Naša mnenja se pogosto razlikujejo,  zato pa je prejšnja seja domžalskega občinskega sveta še toliko pomembnejša. Predstavlja sinonim temu, da se združeno daleč pride.

Sprva bi vam želel povedati, da me na seji ni bilo – zakaj bi pa bil, če nisem svetnik? Prevečkrat bi se moral ugrizniti v jezik, to mi pa, ker mazohist pač nisem, ne ustreza najbolj. Šalo na stran! Ne, nisem bil priča burni razpravi, o kateri so zapele celo ptice na vaških vejah, sem pa prebral predlog, ki ga je župan občine Domžale, Toni Dragar, posredoval občinskemu svetu v obravnavo. Ker nam dupliški in virski ne zadostujeta, po županovem predlogu nujno, pravzaprav bi bila tu bolj na mestu beseda »urgentno«, potrebujemo novo središče za opravljanje malovrednih vsakdanjih nakupov. Lahko verjamete? Pri vseh trgovinah, ki smo jim priča v našem okolju? Ste obnemeli? Jaz sem. Po branju prostorskega načrta za Zaboršt se resno vprašaš, ali je danes vse, kar šteje, denar in nakupovanje? Je naša družba res tako strmo padla, da nam kopica brezdušnih in malo pomembnih trgovin, ki jih mimogrede najdeš na vsakem ovinku, pomeni več od urejenega okolja, od naravnega habitata neverjetnemu številu organizmov in predvsem okolice, v kateri živimo?

Med drugim bi bilo v tej posebni coni prostora tudi za avtomehanično delavnico, ki jih v domžalski okolici res primanjkuje, in po županovem predlogu neko lekarnico, o kateri ni v naši okolici ne duha ne sluh – od mojega doma je najbližja oddaljena cela dva kilometra, kar predstavlja razdaljo, ki je še zdrav, kaj šele bolan ne more premagati! Šalo na stran. Sicer je v predlogu govora tudi o ureditvi pešpoti, toda je to, kakor sem zasledil, bolj sekundarnega kot primarnega pomena.

Vedite, da je običajna praksa, da župan z občinsko upravo na čelu, ki bolj ali manj redno zaznava pomanjkljivosti pri posameznih odlokih in pravilnikih, za vsako sejo navrže več predlogov, ki so v večini eden za drugim sprejeti. Le redko se zgodi izjema, kakršna se je tokrat … Na srečo se je župan konec koncev po uporu skoraj vseh svetnikov vdal usodi in sam, brez da bi o njegovem predlogu glasovali, kakršna je praksa, pošteno izstopil iz igre in diplomatsko umaknil svoj nedodelan predlog. Dobro, da ga je srečala pamet … Ali pa zgolj preblisk, da v tej vojni pač ne bo šlo po načelu »prišel, videl, zmagal«.

Da ne bom samo udrihal – tokrat bi rad pohvalil svetnike iz več svetniških skupin, ki so se vztrajno in pogumno postavili županu in somišljenikom, ki so očitno v manjšini, po robu in na našo srečo uspeli. Vidite, take potrebujemo! Ne bom jih posebej omenjal, a v zapisniku 26. seje, ki je objavljen na občinskem spletišču, lahko izveste več. No, če ne zaradi drugega, že zato, da boste vedeli, koga obkrožiti na glasovnici na letošnjih lokalnih volitvah.

Naša družba se, verjeli ali ne, spušča na raven, ko ljudje res ne bomo nič več od davčne številke, mašine, ki dela, kakor ji narekujejo in ob tem ne misli na posledice, ali – če želite – robotov, ki so se poslužili mnenja, da v resnici šteje zgolj debelost denarnice.

Ampak veste, dragi moji, še je nekaj upanja na zalogi. Vsaj pri meni je tako. Tudi zato pišem svoje kolumne, saj me to, da morda koga nasmejim in ob enem še malce poučim, izpopolnjuje, ker vem, da vsaj poskušam nekaj spremeniti. In tudi vi, če le zmorete, ravnajte enako. Ne, ne mislim, da mi morate s svojim pisanjem skakati v zelje, temveč bolj na to, da poskusite spremeniti svet na bolje. Verjetno pa zgolj s poskušanjem naredili več kot povprečen državljan. In tako bo jutri morda že bolje … No, resnica je drugačna – jutri že ne bo dosti drugače od danes, bo pa morda čez eno leto. Dve. Ali pa tri. Enkrat že.

Rok Grašič

Iz tiskane izdaje časopisa NOV!CE 5 2018