Že od nekdaj je bil pes človekov prijatelj, zaveznik, lahko bi rekli sopotnik skozi življenje. Pes in človek sta se skozi zgodovino družila, saj sta potrebovala drug drugega in se dopolnjevala; tako je nastala kinologija, veda, ki nam pomaga razumeti psa in njegove potrebe. V današnjem času jo poznamo kot vedo, ki se ukvarja z vzrejo, vzgojo in izobraževanjem najboljšega človekovega prijatelja.
Domžalsko Kinološko društvo je bilo ustanovljeno 8. 5. 1978, od vsega začetka je njegov predsednik in duša vsega dogajanja na tem področju Janez Hribar. Sam pravi, da je celih 40 let zdržal kot predsednik zato, ker nihče od mladih za take stvari nima časa oziroma zaradi prezaposlenosti na poklicnih področjih niso pripravljeni prevzeti predsedovanja društva, ki ne prinaša denarja niti posebnih časti, pač pa obilico vsakdanjega drobnega dela in terja veliko ljubezni do pasjih prijateljev.
Namen ustanovitve društva pred 40 leti je bil, povezati posameznike in nuditi strokovno okolje za vse, ki bi želeli izpopolniti svoje kinološko znanje; drugi cilj pa je bil ustvariti strokovni kader za potrebe kinologije v športne in tudi sicer koristne namene. Društvo želi doseči strokovnost svojih članov in jih vzgojiti v dobre kinologe. Da je kinološko društvo s svojim širokim spektrom delovanja izjemnega pomena tudi za občino, ni potrebno posebej poudarjati.
Do leta 1977 je obstajalo samo Kinološko društvo Ljubljana, leta 1978 je prišla pobuda, da se ustanovi kinološki društvo za območje Domžale-Kamnik, sklicana je bila skupščina in ustanovljeno je bilo društvo z 54 člani. Pripravili so statut, izvolili vse potrebne organe in pričeli z delom društva, ki danes šteje okoli 140 članov.
Vadbišče, ki so ga odkupili s pomočjo občine, obsega 5600 kv. m je v celoti osvetljeno in primerno za nočno delo in v smeri avtoceste ograjeno. Tečaje organizirajo tudi v kasnejših urah vse tja do 21.ure zvečer in se tako prilagajajo lastnikom psov, da lahko obiskujejo tečaje tudi v večernih urah.
Katero od dejavnosti znotraj delovanja društva bi izpostavili kot tisto, ki je najbolj družbeno pomembna?
Z enoto reševalnih psov delujemo v okviru civilne zaščite in to se mi zdi ena najbolj pomembnih dejavnosti. Pri tem finančno sodeluje tudi občina, ki na osnovi naših predloženih dejavnosti redno prispeva sredstva, da ta enota lahko deluje.
Bi kaj več povedali o tej enoti reševalnih psov?
To je enota, v kateri se vodniki in njihovi psi usposabljajo za reševanje ljudi izpod ruševin, za reševanje v naravi izgubljenih ljudi in pa za reševanje izpod snežnih plazov. Po vsakih takih opravljenih tečajih so določeni izpiti; tisti, ki pozitivno opravi vse zahtevane izpite, je potem vključen v državno reševalno mobilno enoto, ki jo vpokličejo takrat, ko se zgodi kakšna večja nesreča ali potres, da gredo na iskalno akcijo. Gre za zelo zahtevno šolanje tako za vodnike kot za pse, tako rekoč celoletno šolanje brez prekinitve. Skozi vse leto je potrebno psa držati v kondiciji, saj morata v primeru akcije tako vodnik kot pes biti absolutno pripravljena.
So samo določene pasme primerne za delo reševalnih psov? Med katerimi pasmami izbirate?
Reševalni psi morajo biti miroljubni tako do ljudi, kot do ostalih psov. Predvsem so zaželene tiste pasme, ki jih odlikuje vztrajnost pri iskanju; to zlasti labradorci, zlati prinašalci, lovski psi, tudi koker španjeli in seveda nemški ovčarji.
Je potrebno, da so to rodovniški psi ali pridejo v poštev tudi mešančki?
Ni potrebno, da so to rodovniški psi, važno je, da so vztrajni in miroljubni; izjemno pomembno je, da niso napadalni, saj se lahko zgodi, da je v taki akciji več različnih psov in če se ne prenašajo med seboj, je delo onemogočeno, zato je nujno, da so psi popolnoma tolerantni do ljudi in do drugih psov.
Ali je potrebno pripravljati pse za reševanje že od njihovega najzgodnejšega obdobja?
Da, zagotovo. Vsi tisti vodniki, ki imajo veselje do tovrstnih akcij, morajo kužka pripravljati in šolati v tej smeri že od osmih tednov starosti psička in ga pripravljati na njegovo kasnejše delo, mu spodbujati njegov naravni nagon po iskanju in ga učiti umirjanja odnosa do ostalih psov in do ljudi. Po vsaki nalogi, ki jo kuža opravi, mora biti nagrajen in pohvaljen. Če vodnik ta cilj sto odstotno vedno izpolnjuje, gre pes v primeru akcije z veseljem na ruševine oziroma v druge iskalne naloge saj ve, da v kolikor bo nalogo dobro izvedel, sledi nagrada.
Kakšen je interes med prebivalstvom za šolanje psov?
Interesa za šolanje je veliko, celo čedalje več. Po tri razpise objavimo spomladi in dva jeseni in sicer za malo šolo, ter osnovni tečaj za A in BBH program. Za vsak razpis je približno po 30 zainteresiranih tečajnikov, največje zanimanje pa je za malo šolo.
Priporočate ‘malo šolo’ za vse kužke in kdaj?
Prav za vsakega psa priporočamo obiskovanje male šole; pa ne samo zaradi psa, ampak tudi zaradi ljudi, pasjih lastnikov. 6 ur predavanja je vsak tečajnik deležen o vzgoji, negi in prehrani psa. Prav tako opozarjamo na odnose z okolico. Številni iz različnih razlogov ne marajo psov, zato veliko pozornost polagamo in opozarjamo na čistočo in pobiranje pasjih iztrebkov za svojim kužkom; poučimo jih, kako psa prilagajati življenju v naravi, v mestu, v sobivanju z drugimi ljudmi, saj vemo, da se nekateri psov bojijo, drugi jih ne prenesejo, zato moramo biti pozorni na sobivanje v okolici. Prepričan sem, da se ta kultura sobivanja popravlja, da se lastniki psov želijo podučiti o vzgoji in potrebah pasjih prijateljev. Če se spominjam mnoga leta nazaj, je lastnik psa kupil in to je bilo vse, kar ga je zanimalo. Danes pa se stvari le spreminjajo na bolje. Očitno je naša šola priznana, saj nas obiskujejo lastniki psov iz Zagorja, Litije, Velenja itd.
Koliko inštruktorjev za pasjo malo šolo imate?
Trenutno imamo 5 ali 6 inštruktoric, ki so opravile licenco. V sodobnem pasjem šolanju ni nobene prisile; vse temelji izključno na dobrem odnosu in nagrajevanju. Nezaželeno vedenje pri psih skušamo preprečevati, ne pa kaznovati potem, ko je dejanje že storjeno. Nagrada je lahko igra, lahko je žogica; potrebno je psu pokazati, da smo zadovoljni in veseli, če je storil nekaj dobrega, nekaj, kar je v redu. Pomembno je vedeti, da ima pes človeka zelo rad, le razumeti ga je potrebno. Pes zelo veliko pove in pokaže na svoj način, vendar ljudje običajno nismo dovolj pozorni, smo preveč zaverovani vase in ne opazujemo dobro, kaj nam pes govori s svojo mimiko, pogledom in tako naprej. Pes je sposoben razumeti človekovo počutje, ve, kdaj je gospodar razburjen, žalosten, jezen, vesel, potrt…gospodarjevo počutje vpliva na psa in zato je recimo bolje, da v takem primeru ne pride na uro šolanja; res bo zamudil uro pouka, vendar bo pes naslednjič lahko dobro delal; mnogo bolje, kot če nerazpoloženi in jezni priganjamo psa k delu, ki ga zaradi naše nejevolje ne bo mogel dobro opraviti. Zato je treba psa šolati za sprostitev in razvedrilo, tako naše kot njegovo. Tako poznam primere, ko pes ne gre rad na vadbišče, ker vodnik ne ravna pravilno z njim in obratno – pes od veselja kar ponori že doma, ko ve, kam bo šel in kje se bo imel lepo.
Koliko imate inštruktorjev?
Imamo šest inštruktorjev in enega zelo dobrega markerja z mednarodno licenco, ki vodi tečaje višje stopnje in obrambo. Imamo tudi izjemno dobrega inštruktorja za agility. Za agility imamo kakšnih osem tekmovalcev, ki se udeležujejo raznih mednarodnih tekem tudi v tujini. Pred časom smo to prakticirali precej bolj, sedaj pa je interes nekoliko usahnil, najbrž zaradi ponavljajočih se tekem in precejšnjega truda in časa, ki ga je potrebno v to vlagati. Povezano pa je tudi z visokimi stroški za predpisano opremo, ki jo predpiše mednarodna komisija. Mi smo recimo morali pred dvema letoma vso opremo za vadbišče zamenjati zaradi spremembe standardov.
Se agility razlikuje po stopnjah? Je to večstopenjska veščina?
To ne, pač pa je več kategorij glede na velikost psa; od najmanjših psičkov do zelo velikih psov.
Katera institucija pa je tu zadolžena za nadzor nad izvajanjem?
Nadzor vrši Kinološka zveza Slovenije, to je obenem tudi naša krovna organizacija.
Koliko kinoloških društev deluje v Sloveniji?
Pri nas deluje od 110 do 120 kinoloških društev, ne bi pa vedel števila pasemskih klubov, zdi se mi, da okoli 40. Pred dobrimi 15 leti so se pričeli ustanavljati pasemski klubi, ki povezujejo lastnike psov posamezne pasme. Mnogi nimajo svojih vadbišč niti pisarniških prostorov, zato se zelo veliko obračajo na nas, da tu izvajajo svoje prireditve. Smo kar ponosni, da se mnogi obračajo na nas, kar dokazuje, da imamo urejene tako prostore kot vadbišče, čeprav imamo s tem veliko dela in vnašanja sprememb v prireditve.
Kako pa je s strokovnim izobraževanjem kadra?
To organizira Kinološka zveza Slovenija, komisija za izobraževanje. Vsako drugo leto je izobraževanje za vodenje tečajev; inštruktor mora opraviti strokovni seminar, položiti izpit in na podlagi tega potem pridobi licenco, sicer v društvu ne more poučevati, ker Kinološka zveza ne prizna strokovnega dela takega inštruktorja, ki nima veljavne licence.
Če se povrneva nazaj k pasemskim klubom – ali je druženje v takih klubih smiselno in potrebno zaradi izmenjave izkušenj za posamezno pasmo? So recimo razlike med klubom rotweilerjev, klubom zlatih prinašalcev ali recimo kraških ovčarjev?
Da, seveda, predvsem zaradi vzreje in izmenjave izkušenj lastnikov. Tak klub ima recimo svojo vzrejno knjigo na Kinološki zvezi, evidenco o plemenjakih imajo pa tudi pasemski klubi in vodijo evidenco paritev, razna ocenjevanja, vzrejne preglede in vzrejna dovoljenja. Tu dobijo tudi smernice za plemenske paritve, da ne pride do sorodstvenega parjenja.
Koliko je v resnici pomembno, da je pes čistokrven? Kakšne so prednosti čistokrvnega psička?
Če kupite rodovniškega psa, poznate njegove prednike za tri rodove nazaj. Na ta način imate točno sliko, kaj lahko pričakujete od psa, kakšne lastnosti in kakšen zdravstveni potencial ima kuža. Rodovniški psi so tudi namensko vzgojeni: tako imamo recimo pastirske pse, ki so kot rojeni za čuvanje črede. Tak pes ima čuvanje v genih in to počne brezhibno in natančno. Takega psa siliti v neko obrambo ali neko sledenje, je nesmiselno in neumno, ker tega nima v sebi. Tak pes ne more biti dober za recimo iskanje ljudi pod ruševinami, je pa idealen pastirski pes.
Ali drži prepričanje, da so čistokrvni psi bolj dovzetni za razne bolezni oziroma ali je res, da so mešani kužki bolj zdravi?
Temu bi lahko delno celo pritrdili, saj je v pasemske pse človek tako zelo posegel, da jih je deformiral; tako je precej degenerirana pasma nemški ovčar, kjer je človek s svojim posegom dosegel, da ima pasma namesto ravnega pobit hrbet in s tem degeneriran oz. zaprt kolčni sklep, kar vodi v razne zdravstvene težave.
Še nasvet vsem, ki se odločajo za nakup pasemskega psa: nikoli ne kupujte živali od prekupčevalcev, naj vas ne zavede ugodna cena, kajti običajno gre za bolne pse iz nekontroliranega legla. Domači rejci imajo urejeno dokumentacijo in overjene rodovne dokumente. Vsak vzreditelj bo poskrbel za to, da bo vzrejna dokumentacija urejena, kužki pa v primernem in čistem okolju.
Kolikšna pa je cena pasemskega psa? V kakšnih okvirih se lahko giblje?
To je različno, lahko tudi do 1000 €, odvisno od pasme.
Kakšen pa je nadzor nad rejci pasemskih psov? Če in kdo vrši nadzor?
Paritve čistokrvnih psov nadzira vzrejna komisija pri Kinološki zvezi . To je strogo nadzorovan proces, da ne pride do nepravilnih paritev znotraj sorodstvenih razmerij, ki lahko oslabijo leglo. Velja pa sedaj zakon, da so vsi živorojeni mladički čistokrvni, ne samo prvih šest. Sedaj vsi dobijo rodovnik.
Pa če se ustaviva še pri vprašanju, kakšna pasma psa je za posamezne ljudi primerna. Kaj recimo priporočate za družine z otroki?
Predvsem naj bodo to družni kužki, družinski psi, recimo zlati prinašalec, labradorec, nemški in kraški ovčar…to so dobrodušni kužki, vse je odvisno od vzgoje psa in ravnanja gospodarja.
Kaj pa je recimo primerno za starejše ljudi?
Tu so primerni manjši psi, mirni in primerno vzgojeni. Tudi manjši pes je lahko velika nadloga za starejšega človeka, če ga ne uboga…
Je potrebno kaj posebno izbirati psa za na primer kmetijo, kjer so tudi druge živali?
Če pripeljete na kmetijo mladega psa, ki se bo že zarana v svoji mladosti spoznal z drugimi živalmi in se jih privadil, ni nobenega problema, pes bo s tem živel. Je pa seveda drugače, če dobite odraslega psa, ki ni vajen drugih živali.
Kako pa gledate na dejstvo, da se zadnje čase veliko ljudi odloča, da vzame kužka iz zavetišča?
To je zelo pohvalno, vendar se večina ljudi premalo zaveda, da je prevzel psa z zelo slabimi izkušnjami. Kuža, ki se je znašel v zavetišču, gotovo ni imel lepega življenja in je pridobil slabe izkušnje; zato takšni kužki lahko postanejo kljub vsej negi napadalni, se težko socializirajo. V kinološkem društvu Krim imajo za take primere posebno pasjo psihologinjo, ki skuša take kužke socializirati in privaditi na novo življenje. V takih primerih je potrebno posebno delo, da se doseže določena stopnja poslušnosti. Svetujem pozornost pri teh kužkih. Je pa takega psa možno pripraviti za novo življenje.
Imate kakšne izkušnje s pretepenimi in mučenimi psi?
No, med našimi člani tega ni, mnogo primerov pa spoznavamo iz časopisov. Izkušenj te vrste kinologi v našem društvu nimamo. Smo pa že imeli primere, ko je nekdo na našem vadbišču skušal vežbati psa za pasje boje. Seveda gre v takih primerih za mučenje živali, zaznal je, da ga opazujemo in ni prišel več blizu. Poznamo tudi primere, ko si ljudje z nizko samopodobo in nesamozavestni, nabavijo močnega in težko vodljivega psa, s katerim potem ustrahujejo okolico. V tem primeru je treba zdraviti človeka, s psom ni nič narobe.
Naša zakonodaja v zadnjem času že pozna kazni za mučenje živali, vendar so te še zdaleč premile in ne dosežejo namena. Kaj vi menite?
Te kazni, ki so običajno denarne in še to ne ravno visoke, so daleč premile. Zakonodaja bi tu morala bolj temeljito poseči po takih, ki nimajo srca do živali, tu mislim tudi na zanemarjena goveda in konje, tu mislim na ovce in krave, ki so skoraj do smrti izstradane in zanemarjene, do kolen v blatu. Sam osebno imam izkušnjo, ko sem prijavil inšpekciji surovo ravnanje z živino, da so primer reševali zgolj od daleč, papirno in se zadovoljili z obljubo, da bo kmet napako odpravil. To ni reševanje problema, ampak mižanje pred resnico ali vsaj gledanje stran.
… zgodovina društva
Tekst: Danica Šraj
Fotografije: arhiv društva
