Vsake štiri leta nas kdo opomni, kakšna je cena demokracije. V bistvu nas opomnijo vsako leto, vsak mesec, vsak dan, ko naši izvoljenci odločajo v našem imenu. Kakšna je cena demokracije, ki smo jo plačali za nov obraz, ki je huronsko zmagal na zadnjih parlamentarnih volitvah? Je to milijarda in pol, kolikor bomo odrinili za drugi tir, je to razsuto zdravstvo in trikrat dražje žilne opornice, na katere čakate v nemogočih čakalnih vrstah, ali je to pozidano polje tam na Štajerskem, kjer lakirajo avtomobile? Za nekatere je to uspeh, za druge katastrofa, za vse pa je to cena, ki smo jo državljani plačali, ker smo pač izvolili to, kar smo.
In enako je na lokalnem nivoju. Ste v Domžalah kje opazili kak drzen projekt nove oblasti, ste videli kakšen presežek, imate občutek, da živite v mestu, kjer se ves čas nekaj dogaja, v mestu, kjer vrvi od idej in energije? Odgovor na to prepuščam vsakemu posamezniku, vem pa, da jaz tega ne čutim. Kako tudi bi, če berem oz. mi znanci razlagajo, da so seje občinskega sveta (mestna vlada) dolge slabi dve uri, da naši izvoljeni svetniki sploh ne razpravljajo, ampak dvignejo roke in potrdijo usklajene točke dnevnega reda, pospravijo sejnino in gredo na pivo ali pa na sprehod po tem zaspanem mestu.
Bili so časi, ko so vsaj razpravljali o drznih načrtih, ko so se za naš denar izdelali vsaj idejni osnutki, ko so svetniki iskali rešitve…
Ja, to je tudi cena demokracije. Tudi 200 evrov sejnine, ki jo dobijo tile naši svetniki, je cena, ki smo jo plačali občani in je cena, ki jo bodo morali ti naši izvoljenci slej ko prej upravičiti. Saj veste, kako je, če greš v trgovino in kupiš nekaj za precej denarja, pa to prepozno ugotoviš, a to vseeno uporabljaš, dokler se ne pokvari. Ampak takšnega produkta zanesljivo ne boš več kupil.
Ceno demokracije torej plačujemo, vnovčimo jo pa tako, da vsake toliko časa premislimo, ali so bile naše naložbe v preteklosti prave ali bi bilo mogoče prav, da se kaj zamenja.
Jakob
