INTERVJU: Tina Heferle: »Imam željo, sposobnost in pogum«

6169

Tako pravi naša sogovornica, ki že v začetku pogovora opozori, da je tudi po selitvi v Mengeš po srcu še vedno Domžalčanka. In ta Domžalčanka je od nekdaj vedela, kaj hoče. Po očetovih stopinjah je študirala pravo in ga končala z odliko. Kljub temu, da ji v odvetništvu ne manjka izzivov, se je po treznem premisleku odločila še za vstop v politiko. Na državnozborskih volitvah 2018 je bila 3. junija izvoljena za poslanko Državnega zbora RS.
V poslanskem mandatu si bo med drugim prizadevala, da bi v slovenski politični prostor vnesli novo politično kulturo. V prostem času pa odvetniško togo rada zamenja za športna oblačila in se s političnega parketa preseli na nogometne zelenice …

Po poklicu ste odvetnica, pravnik pa je tudi vaš oče, Branko Heferle, ki ga mnogi poznamo kot dolgoletnega načelnika Upravne enote Domžale. Je torej ljubezen do prava v družini?
Tako je, moj oče je magister pravnih znanosti in lahko bi rekla, da mi je bila ljubezen do prava tudi malce privzgojena. Značajsko sva si z očetom zelo podobna, zato tudi ni nič čudnega, da mi je bil študij prava karakterno pisan na kožo. Spomnim se, ko sem v najstniških letih razmišljala o študiju, mi resnično ni nič drugega padlo na pamet kot pravo. In izkazalo se je, da sem se odločila pravilno.

S katerimi izzivi se pri svojem delu najpogosteje srečujete? Kakšne težave imajo ljudje, ki iščejo vašo pomoč?
Izzivi odvetniškega poklica so zelo barviti, od družinskih ločitvenih zgodb, do sosedskih sporov in podobno. Na eni strani moramo biti odvetniki strokovnjaki in poiskati najboljšo rešitev za svojo stranko, po drugi strani pa smo nemalokrat tudi osebni zavezniki stranke in je naša naloga tudi ta, da znamo prisluhniti tudi nekoliko širše od dejanskega pravnega problema. Ljudje, ki pridejo k odvetniku po pomoč, poleg strokovnega nasveta skoraj vedno potrebujejo tudi preprostega sogovorca, ki bo prisluhnil njegovim težavam in jim nudil tudi človeško oziroma čustveno oporo.

Znate potegniti ločnico med poslovnim in zasebnim življenjem? Ali primere strank kdaj nosite domov?
Po naravi sem takšna, da karkoli počnem, se tej stvari predam 100-odstotno in vanjo vložim ves trud, ki ga premorem. Tudi pri delu je tako. Zdi se mi, da če človek počne nekaj, kar ga resnično veseli, težko potegne strogo in popolno ločnico med svojim poslovnim in zasebnim življenjem. Seveda so nekateri primeri »šli z mano popoldan na sprehod«, ampak v tem nisem čutila bremena, prej priložnost, da morda v trenutkih, ko je glava nekoliko manj obremenjena, najdem rešitev. In kar nekajkrat sem jo. Resnično verjamem v to, da če želiš uspešno opravljati svoje delo, stroge ločnice med zasebnim in poslovnim niti ne more biti. S svojim delom mora človek dihati in šele takrat se lahko dvigne iz povprečja.

Ali po vašem mnenju v Sloveniji deluje pravna država? Imate z našim pravosodnim sistemom pozitivne izkušnje?
Slovenija vsekakor je pravna država, saj je njeno delovanje, delovanje državnih organov in lokalnih skupnosti, urejeno s pravnimi pravili, ki v naprej določajo posamezna pravila igre. Vsebina in način odločanja so torej v naprej določena in v naprej znana, kar je bistvo pravne države. Drugo vprašanje pa je, ali so ta pravila, torej posamezni zakoni, ki veljajo v našem pravnem sistemu, napisani življenjsko, praktično in nenazadnje pravično. Pravosodni sistem bi moral delovati za vse državljane enako. V vladavini prava se mora enake obravnavati enako, in različne različno, pri tem pa dosledno spoštovati zakone in pravna načela, da ne pride do diskriminacij in neenakega obravnavanja pred zakonom. Pravosodni sistem je v preteklosti na tem področju na trenutke nekoliko zatajil, kar seveda ni dopustno. Moje izkušnje s sodstvom so načeloma dobre, čeprav sem v praksi že bila priča posameznim situacijam, ki so vrgle slabo luč na sodstvo in takšne prakse opazijo tudi mediji, državljani, zato je zaupanje v sodstvo in v pravno državo na žalost slabo.

Letos ste se odločili, da se aktivno podate v politiko. Kako to? Ste politično stanje v državi že prej budno spremljali?
Odločitev za vstop v politiko ni bila lahka, bila pa je vsekakor premišljena. Sem mnenja, da se marsikaj v naši državi lahko postori bolje in predvsem, da je tudi v politiki mogoče delovati brez parcialnih in osebnih interesov. Politično stanje v državi spremljam že praktično od malih nog, ko sem skupaj z očetom vsak večer z zanimanjem spremljala dnevnik na televiziji. Ko sem se odločala o tem, da bi se tudi sama aktivno vključila v politiko, sem ugotovila, da imam željo, sposobnost in pogum. To troje, skupaj z izobrazbo in splošno razgledanostjo, je po mojem mnenju zadosten kapital, da skupaj z ostalimi predstavniki t.i. nove generacije pokažemo in dokažemo, da se tudi v politiki da delati strokovno, pošteno in vestno.

Kako so to vašo odločitev sprejeli domači in prijatelji?
Preden sem sprejela odločitev o vstopu v politiko, sem se o tem pogovorila z očetom in s svojo tesno prijateljico. Oba sta me odločno podprla in kasneje, ko sem o tem govorila še z ostalimi domačimi, s sestro in svakom, sem dobila še dodatno podporo, ki me je vzpodbudila k odločitvi. Resnično mi veliko pomeni, da me moji bližnji podpirajo pri tem kar počnem in mi stojijo ob strani, kajti njihovo mnenje šteje največ. Vse ostale pa verjamem da bom, če jih do sedaj še nisem, prepričala s svojim nadaljnjim delom v prihodnjem mandatu.

Kako komentirate volilni izid?
Izid volitev je bil za našo stranko LMŠ zelo uspešen in z njim smo zadovoljni. Res je relativni zmagovalec volitev prejel nekoliko višji odstotek glasov, a za razliko od njihove stranke, so bile za nas to prve državnozborske volitve, zato je za nas uspeh še toliko večjega pomena.

Volivke in volivce ste nagovarjali tudi z besedami, da je čas za novo generacijo. Je res?
Vsekakor. Čas je za novo generacijo ljudi, ki ne bodo vpeti v stare mreže in ki ne bodo obremenjeni s takšno in drugačno politično zgodovino in preživetimi ideologijami. Predvsem pa je čas za novo generacijo ljudi, ki bodo s svojimi svežimi, konstruktivnimi in državotvornimi idejami v slovenski politični prostor vnesli novo politično kulturo, tako delovno kot tudi moralno.

Predstavljali ste se z geslom Vse se da, če se hoče. Je to tudi vaš življenjski moto?
Lahko bi rekla, da je eden izmed mojih življenjskih rekov, ja. Verjamem, da lahko vsakdo marsikaj doseže, če se le dovolj potrudi in ga pri tem ženejo pravi motivi. Ta moto se vsakodnevno izkaže za dobro vodilo pri različnih stvareh, ki jih počnem, in zato sem ga uporabila tudi kot rdečo nit pri svoji predstavitvi v volilni kampanji. Kdor nečesa ne želi storiti, bo našel izgovor, zakaj tega ne bo storil in obratno, kdor si nekaj želi storiti, bo poiskal vse možne načine, da bo to tudi naredil. Ta stavek v prenesenem pomenu opisuje mojo voljo, zagnanost in željo, nenazadnje pa tudi iskrenost in poštenost.

Kakšne bodo vaše prioritete v poslanskem mandatu?
Moje prioriteta bo v prvi vrsti delati v dobro vseh državljank in državljanov, saj se kot predstavnica ljudstva, kar poslanci smo, zavedam, da je potrebno zastopati in zagovarjati vse tiste interese in podpreti vse tiste projekte, ki se bodo izkazali kot dobri za našo državo. Ne bi želela izpostavljati posameznih projektov, je pa res, da smo v stranki LMŠ že v predvolilnih soočanjih poudarjali nekatera ključna področja, kjer bo potrebno delovati z visoko vnemo in odločnostjo. Vsekakor sta v prvi vrsti zdravstvena reforma, čakalne dobe so velik problem, in pa pokojninska reforma. Prav tako bo denimo potrebno spremeniti volilni sistem, Sloveniji vrniti ugled na mednarodnem področju, uskladiti in jasno definirati našo zunanjo politiko, urediti bo potrebno vzvode in inštrumente za preprečitev gospodarskega in finančnega kriminala, poskrbeti da bo Slovenija izkoristila svoj zeleni potencial v turizmu in vzpostavila stabilno in predvidljivo poslovno okolje in še bi lahko naštevala. Pri vseh projektih, ki bodo dobri za državo, bom delala z največjo vnemo, seveda pa se je potrebno zavedati, da bodo za velike spremembe, poleg trdega dela, potrebna tudi vztrajnost, potrpežljivost in čas.

Kako so po vašem mnenju v slovenski politiki zastopane ženske? Je politika še vedno bolj domena moških?
Glede na letošnji volilni izid, po katerem nas je le 22 poslank, lahko rečem, da bi si želela več ženskih kolegic v poslanskih klopeh. Čeprav imamo zakonsko predpisane spolne kvote, ki naj bi zagotavljale bolj enako zastopanje obeh spolov v državnem zboru, je po mojem mnenju politika – roko na srce – še vedno bolj v domeni moških. Razlogov za to ne bi iskala v t. i. spolnih kvotah, ker nenazadnje je to le minimum, ki je določen, kljub temu pa bi še vedno lahko bilo več žensk na posameznih kandidatnih listah, a jih žal ni. Liste se še vedno po večini sestavljajo tako, da se zapolni le minimalna »ženska kvota«. Razlog za nizko zastopanje žensk v politiki tiči verjetno kje drugje.

Kje, na primer?
Po mojem mnenju je politika za ženske še vedno »preveč kruta«, veliko je ostrih besed, metanja polen pod noge in za delo v politiki je potrebno imeti trdo kožo. Ker smo ženske že po naravi bolj čustvene in mile, se verjetno marsikatera, ki jo politika sicer zanima, zavestno odloči, da si ne želi tovrstnega izpostavljanja. Pa vendar verjamem, da je v politiki prostor tudi za nas ženske, ki smo delovne, kooperativne, zagnane in sposobne ter morda nam ravno lastnosti, ki sem jih omenila kot tiste, ki ženske načeloma odvračajo od politike, dajejo sposobnost soustvarjati drugačno politiko.

Ali ste na tekočem tudi z lokalno politiko?
Z lokalno politiko sem bila v stiku preko vas medijev, aktivneje pa vanjo nisem bila vpletena. Seveda me zanima, kaj se dogaja v naši lokalni skupnosti in če bi morala izpostaviti pozitivno področje našega širšega lokalnega območja, je to zagotovo skrb za starejše in področje medgeneracijske solidarnosti. Tako v Domžalah, kot v Mengšu je za starejše občane relativno dobro poskrbljeno. Imamo nov medgeneracijski center MGC Bistrica, kjer imajo na voljo oskrbovana stanovanja, kot tudi nov Dom starejših občanov, kjer so čakalne vrste relativno kratke. Podobno uspešno namestitev in oskrbo starostnikom zagotavljajo v Domu počitka Mengeš, kjer imajo tudi oddelek za dementne ter dislocirano enoto doma v Trzinu. Na splošno menim, da je življenje v naših občinah dobro, občani imamo recimo na voljo veliko rekreativnih površin, tudi na kulturnem področju si vse občine uspešno prizadevajo za razvoj in dostopnost kulturnih vsebin občanom, tako da si takšnega razvoja lahko želimo tudi v prihodnje.

Kadar se ne ukvarjate z zakoni in politiko, počnete nekaj, kar je ravno tako še vedno bolj »moška zadeva« – igrate nogomet! Kako se obnesete na zelenicah?
Ja, res je, nogomet je moja nedavno odkrita strast. Pred približno dvema letoma sem se pridružila amaterski ženski ekipi in moram priznati, da je to šport, v katerem znamo tudi ženske zelo uživati. Nivo igre, vsaj v naši ekipi, res ni primerljiv z nivojem igre moških ekip, ampak na nogometni zelenici se ženske vseeno znajdemo veliko bolje, kot bi si kdo mislil. Šport je tudi sicer ena izmed stvari, s katero sem odraščala in brez katere si ne predstavljam svojega vsakdana. Če ne drugega, grem vsak dan vsaj na pet kilometrski sprehod s svojim psom. Verjetno pa bo časa za nogomet z nastopom poslanske funkcije nekoliko manj. Morda premalo, da bi lahko še naprej tako aktivno sodelovala v naši ženski ekipi, bom pa kljub temu ohranila ljubezen do tega športa in če ne drugega, bom navijaška in moralna podpora našim puncam v ekipi.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo