Najdražje komunalne storitve. Drobiž za domžalsko kulturno dediščino. Razsipavanje z denarjem za neuporabno parkirno hišo. Neekonomična poraba denarja pri božično-novoletni osvetljavi in okraševanju. Varčevanje na mladini, dijakih in študentih. Deset evrov za vsakega domžalskega novorojenca in novopečene starše. 35 tisoč evrov za renovacijo toaletnih prostorov na tržnici. Dva-krat preveč sredstev za obnovo fasade Kulturnega doma Franca Bernika. Skoraj ničen proračun za živali, malce manj, pa vendar skopuški za ljudi. Žal je to slika Občine Domžale.
In vse to plačamo seveda mi, občani in občanke. Kam torej pluje ves denar? Kam gre? Ne vem. Pa bi rad, ampak na žalost je pred menoj in vami, dragi Domžalci in Domžalke, uganka, ki jo bomo celo s skupnimi močmi težko rešili.
Marsikdo bi rekel, naj odprem proračun, za katerega slišimo celo, da se ga pojmuje kot biblija občine. Lahko ga, pa vendar v njem nikjer ne piše, kako pravilno, ekonomično in upravičeno je bil denar porabljen. Piše le znesek. Sleherna številka brez enega samega učinkovitega zagovora, zakaj smo ljudje na primer plačali več 50 tisoč evrov za božično-novoletno okraševanje. In ne, ne piše, zakaj dela tega denarja nismo raje namenili bodočim družinam ob rojstvu otroka. Samo poglejte si to dvoličnost: župan občine pravi, da povečanje sredstev v namene štipendiranja ni možno, ker občina (bojda) denarja nima, ob enem pa iz iste stavbe vodja enega izmed oddelkov zapiše, da je 28 tisočakov, ki jih v manj kot letu in pol namenimo za vzdrževanje parkirne hiše, več kot upravičen strošek. Češ, da verjamejo v uspeh parkirne hiše. A v uspeh mladine, perspektivnih in nadarjenih ljudi, potencialnih štipendistov, in novorojencev ter mladih staršev pa torej ne verjamete? Parkirni hiši damo lahko priložnost, domžalski mladini pa ne? Sprašujem se, ali se to sploh lahko dogaja … Ali res živimo na istem planetu, tlačimo isto zemljo in dihamo isti zrak kot ti ljudje?
Ali pri tako mačehovski občini sploh še potrebujemo tajkune in tatove?
