O Francu Berniku in Domžalah v prvi polovici 19. stoletja

0
179
Pogled na Goričico ob Bernikovem prihodu v Domžale, leta 1903. Razglednica je iz arhiva Knjižnice Domžale.

Ob 70. obletnici smrti Franca Bernika (1870 – 1948), kronista in pisatelja, kulturnega zanesenjaka in vsestransko družbeno aktivnega domžalskega župnika, po katerem nosi ime domžalski kulturni dom, tokrat predstavljamo zgodbo njegovega delovanja. Našemu kraju, v katerem je služboval več desetletij, je v besedi, dejanjih in tudi ohranjenih stavbah zapustil bogato kulturno dediščino.
Rodil se je 28. septembra 1870 v Šentvidu nad Ljubljano staršema Matiju Berniku, učitelju ter organistu, in Marjani Potočnik. Zaradi očetove zgodnje smrti se je družina preselila k maminim sorodnikom v Trato na Gorenjskem. Leta 1883 je pričel obiskovati gimnazijo v Ljubljani, dve leti kasneje je bil sprejet v Alojzijevišče oz. malo semenišče. Maturiral je leta 1890, se vpisal v ljubljansko bogoslovje ter bil štiri leta kasneje posvečen v duhovnika. Prvo službeno mesto je nastopil v Borovnici, nato je bil kot kaplan premeščen na Vrhniko. V Domžale je prišel leta 1903 na mesto kuratnega beneficiata na Goričici. Uspešno si je prizadeval za ustanovitev župnije in leta 1908 postal prvi domžalski župnik. Kmalu po njegovem prihodu v Domžale se je okrepilo katoliško društveno in kulturno življenje ter v naslednjih desetletjih doživelo razcvet. S podporniki je zgradil Društveni dom. Med drugim je prenovil Katoliško izobraževalno in podporno društvo ter prenovil oz. ustanovil različne zadružne organizacije: od Hranilnice in posojilnice, Kitarskega društva v podporo domžalskemu slamnikarstvu do Konsumnega društva in Strojne zadruge, ki je med drugim oskrbela električno razsvetljavo v domžalski cerkvi in društvenem domu, kar je bila prva javna razsvetljava v Domžalah. Velik pečat je z ustanovitvijo mnogih društev z vključeno socialno noto zapustil tudi na socialnem področju. V nekdanji Cerarjevi slamnikarski tovarni v Stobu je ustanovil Dobrodelni in Otroški dom, ki sta postali vodilni socialni ustanovi v kraju.
Po letu 1945 zaradi spremenjenih družbenopolitičnih razmer in bolezni ni več aktivno sooblikoval dogajanja v Domžalah. V svoji knjižni zapuščini je zapustil tri za kraj izjemno pomembne knjige: Zgodovina fare Domžale (1923), Z nekdanje Goričice (1925), Zgodovina fare Domžale II. (1939), vse izdane v samozaložbi. Izdal je tudi 5 knjig z versko vsebino. Za svoje vsestransko delo je prejel več odlikovanj in častnih nazivov: častni član Gasilnega društva v Domžalah (1910), častni naziv duhovnega svetnika (1916), za vojne zasluge je prejel zlati križec s krono na traku hrabrostne svetinje (1918), odlikovanje z redom sv. Save petega reda (1930), častni občan občin Borovnica, Trata in Domžale. Umrl je 5. novembra 1948 v Domžalah, kjer je tudi pokopan. Po njem se danes imenuje Kulturni dom v Domžalah in Bernikova ulica.
K. R. K.