Kolumna NOVICE 16 2018: Participativni proračun. Sila enostavna rešitev težav – za vse.

0
183

Ne, ne, to ni ena izmed novodobnih fraz nadvse izobraženih in vase zaverovanih ljudi, ki je ne razume nihče. To ni niti nekaj takega, česar ne bi razumelo niti tistih nekaj posameznikov, ki so iz tega napisali doktorsko dizertacijo. Zgrešili ste tudi, če ste bili mnenja, da tematika izvira iz neke, vsakdanjim smrtnikom, neznane oddaje na nacionalki, ki jo poleg ustvarjalcev gleda še ducat ljudi. Je čisto običajen termin, za katerega je prav, da ga poznamo vsi. Tudi vi, ki zaenkrat še niti približno ne veste, o čem govorim. Zadeva je sila enostavna.

Participativni proračun je demokracija. In obratno. Izraz namreč označuje neko nadvse dobro metodo, kako lahko državljani neposredno uveljavljamo svoje interese. Končno se je pri nas začelo govoriti o tem, da občani nismo dobri samo za volitve; da imamo tudi mi svoje želje, svoje potrebe. In občina lahko tem potrebam z uvedbo programa participativnega proračuna tudi najlažje in najelegantnejše ustreže. Bom ponazoril na primeru … Sem redni sprehajalec svoje psičke. Kadar grem na sprehod, najraje zavijem na pot vzdolž Kamniške Bistrice. Priznam, potka je razmeroma urejena, okolje pa umirjeno, tako da tak sprehod res predstavlja vir dobrega počutja. Kar prerojen se vrnem domov … Razen, kadar koga srečam. Takrat se z dotično osebo nadvse zaklepetava, psička se začne dolgočasiti, s svojo vrvico se navija okrog mene, jaz se prestopam, hkrati opazim, da tudi sogovorcu ni najljubše, da takole stoje izmenjujeva besede. Zato sem prej ali slej primoran osebo povabiti v kilometer oddaljeno gostilnico ali k sebi domov. Zgodba pa bi se povsem spremenila, če bi na vsakih 300 ali 400 metrov postavili klopco. Stroški? Zanemarljivi. Olajšanje težav? Znatno! In v primeru, da bi naša občina uvedla participativni proračun, bi kaj zlahka našli sredstva za tak mini projekt. Pri tem gre namreč za to, da lahko prebivalci predlagajo rešitve v sklopu manjših investicij, ki bi jih rešile nekega problema, težavice, ki jih ovira na dnevni ravni, jim greni življenje. Hkrati pa gre za investicije, ki za realizacijo ne potrebujejo gooore proračunskega denarja.

Vsak zase najbolje ve, kaj ga pesti, česa v svojem okolju ne mara in kaj je pot do razrešitve problema. Le zakaj bi občina reševala težave na svoj, pogostoma zgrešen način, če pa smo tu ljudje, ki se z dotično težavo dnevno srečujemo in dobro vemo, kako jo razrešiti? Morda zato, ker je tudi to pot do manj korupcije in nepotizma ter več transparentnosti. Le komu to ni po godu? Verjetno boste vedeli tudi brez mojega prigovarjanja.

Rok Grašič