Prejeli smo komentar bralca, ga v celoti objavljamo:
To se mi ne zdi najbolj posrečen primer. Poleg tega je zato tukaj lokalna samouprava, konkretno krajevne skupnosti, ki rešujejo take zadeve neposredno iz “svojega” žepa ali pa pritisnejo na, za to pristojne, občinske organe. Jaz tale participativni (mimogrede, ne vem, zakaj je uporabljena tujka, ki je ni niti v SSJK) proračun razumem tako, da bi bil en košček pogače, oz. denarci rezervirani direktno za pobude občanov. Te bi se zbirale in se nato realizirale le tiste, ki bi jih podprlo največ občanov. To bi bila potem res nekakšna neposredna demokracija. V tem, kar je mladenič napisal, je pa bolj čutiti proti propagando Rezinemu programu. Zadevo je tako posplošil, da je tako rekoč neizvedljiva. Lahko si predstavljamo, koliko različnih želja imamo občani, od klopi, košev za pasje iztrebke, cestnih ogledal, stop znakov, brvi itd. In to na raznoraznih lokacijah. Le kdo naj bi to selekcioniral in realiziral? Najbrž bi morali zaposliti še enega uradnika za to področje.
Naslov pošiljatelje hranimo v uredništvu.
Kolumna:
https://www.domzalske-novice.si/2018/11/08/kolumna-novice-16-2018-participativni-proracun-sila-enostavna-resitev-tezav-za-vse/
______________________________________________________________________
Spoštovani,
žalosti me, da se z mojo kolumno niste povezali. Toda: kakor pravi rek, da imajo vsake oči svojega malarja, verjamem, da ima tudi miselnost vsakogar svojega pisatelja. Ali kolumnista. Hkrati me pa vaše razmišljanje jezi, ker menim, da je večina zadev uresničljivih. In tudi participativni proračun v obliki, ki sem jo ponazoril, je uresničljiv. Ne vem niti, ali je vaše poveličevanje krajevnih skupnosti upravičeno. Slednje so namreč v zadnjem desetletju popolnoma izgubile kompas in postale same sebi namen. S strani občine so financirane ravno v tolikšnem razponu, da pokrijejo materialne stroške, ki jih povzročajo. Če baziram na lastni krajevni skupnosti, se ne spomnim, da bi kadarkoli kjerkoli postavila bodisi kak koš ali klopco ali nasploh, da bi težavo, ki je vsem na očeh ali pa jim je bila nemara predočena, razrešili.
Ob zapisanem bi dodal, da namen participativnega proračuna niti ni v tem, da bi se iz tega financirale velike investicije, ki za seboj potegnejo veliko finančno breme. Niti ni poanta v tem, da bi se morali občani ukvarjati s kupom birokracije in hudimi razpisnimi pogoji, ki pritičejo večjim investicijam. Pomen participativnega proračuna je ravno to, da lahko vsakdo kot del skupnosti tudi s svojo idejo prispeva k dobrobiti te skupnosti.
Praksa je, da izbira projekte, ki bodo realizirani iz sredstev participativnega proračuna, komisija, neodvisna od občinske uprave. Projekte se izbira po finančnih zmogljivostih in smotrnosti predloga.
Sicer pa se moram strinjati z vami v besedah, da bi bilo dobro imeti razpis, na katerem bi občani izbrali najprimernejšo veliko investicijo. Toda to ne more biti v sklopu participativnega proračuna, tak razpis mora biti ločen od slednjega, saj so smernice drugačne.
Naj povem, da sem pri pisanju kolumn popolnoma neodvisen. Teme izbiram sam oziroma v dogovoru z uredništvom časopisa. To, ali je posameznemu občanu ali občanki moje pisanje všeč, je popolnoma avtonomna pravica vsakogar posebej. Enako velja za gospo Alenko Resinovič Rezo, predsednico stranke Lista Reza, vodjo svetniške skupine Lista Reza in kandidatko za županjo in občinsko svetnico. Moje mnenje ni nujno tudi mnenje stranke Lista Reza in obratno.
Za konec bi dodal: pridevnik participativen je zapisan v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Preden kritizirate, svetujem, da se o problematiki natanko podučite.
Vse dobro,
Rok Grašič
