O Francu Berniku in Domžalah v prvi polovici 20. stoletja

0
132

Ob 70. obletnici smrti Franca Bernika (1870 – 1948), kronista in pisatelja, kulturnega zanesenjaka in vsestransko družbeno aktivnega domžalskega župnika, po katerem nosi ime domžalski kulturni dom, zaključujemo zgodbo njegovega delovanja. Našemu kraju, v katerem je služboval več desetletij, je v besedi, dejanjih in tudi ohranjenih stavbah zapustil bogato kulturno dediščino. Razstava z naslovom Franc Bernik in njegova kulturno-socialna vloga v Domžalah v prvi polovici 20. stoletja v Menačenkovi domačiji, se je poklonila tudi spominu na 110-letnico ustanovitve domžalske župnije. Po več kot stoletje dolgem prizadevanju so tudi Domžale dobile svojo župnijo kot znamenje samostojnosti ne le v duhovnem, temveč tudi v materialnem in kulturnem vidiku.

V predhodnih prispevkih smo podrobno predstavili Bernikove dosežke in prizadevanja predvsem na kulturnem in socialnem področju. V Domžale je prišel leta 1903 na mesto kuratnega beneficiata na Goričici. Uspešno si je prizadeval za ustanovitev župnije in leta 1908 postal prvi domžalski župnik. Kmalu po njegovem prihodu v Domžale se je okrepilo katoliško društveno in kulturno življenje ter v naslednjih desetletjih doživelo razcvet. Velik pečat je z ustanovitvijo mnogih društev z vključeno socialno noto zapustil tudi na socialnem področju. V svoji knjižni zapuščini je zapustil tri za kraj izjemno pomembne knjige o zgodovini Domžal ter pet knjig z versko vsebino. Za svoje vsestransko delo je prejel več odlikovanj in častnih nazivov.
Ob 2. svetovni vojni se je vsa bogata kulturna, društvena, socialna, gospodarska in verska dejavnost radikalno prekinila. Svoje delo je moral prekiniti tudi Franc Bernik, saj je bil leta 1941 aretiran in zaprt v Mengšu. Zaradi dobrih odnosov z nemško manjšino v Domžalah mu je uspelo izposlovati dovoljenje za odhod v Ljubljano, kjer je kot begunec prebival ves čas okupacije. V času begunstva je zbolel. V Domžale se je vrnil avgusta 1945. Zaradi spremenjenih družbenopolitičnih razmer in bolezni ni bil več aktiven v dogajanju v Domžalah.
V povojnem času tragedije trpljenja in žrtev še ni bilo konec. Zaradi številnih vojnih žrtev in povečanja prebivalstva je domžalska oblast sklenila zgraditi novo pokopališče. Bernik ga je slovesno blagoslovil ob koncu leta 1946. Zdravje mu ni več služilo in po hudi bolezni je Franc Bernik umrl 5. novembra 1948. Dva dni kasneje je potekal pogreb, na katerem so kljub nasprotovanju lokalnih oblasti igrala domžalska godba, s katero je vsa leta dobro sodeloval. V uniformah so se pogreba udeležili tudi domžalski gasilci, katerih častni član je bil. Slovesen pogreb je vodil škof Anton Vovk. Bernikovo delo je nato nadaljeval Matija Tomc.
Malokdo je v sebi nosil toliko vsestranskih nadarjenosti, kot jih je Franc Bernik. »Ta gospod je jako nadarjen, čvrst, goreč, za socialno življenje jako vnet in silno muzikaličen,« je zapisal že njegov predhodnik, beneficiat Jakob Strupi, ko je leta 1903 odhajal v drugo župnijo. Bil je kronist, pisatelj, skladatelj, pravi kulturni zanesenjak in vsestransko družbeno dejaven, hkrati pa komunikativen, razgledan, vpliven, iznajdljiv, pravno poučen, z močnim socialnim čutom. Prijateljeval je z mnogimi pomembnimi osebnostmi, bil spoštovan in odličen. Vsekakor ga lahko z njegovo karizmo in ambicioznimi javnimi dejanji umestimo med znamenita domžalska imena, ki se jih moramo spominjati tako danes kot jutri.

K. R. K.

Na fotografiji:

Franc Bernik med Domžalci in Domžalkami leta 1912 (spodnja vrsta, v sredini), pred nekdanjim Društvenim domom v Domžalah. Med ljudmi je bil priljubljen – živel je s krajem in za kraj. (Avtor fotografije: Peter Naglič, arhiv Matjaža Šporarja).