V ravnateljičini pisarni Osnovne šole Preserje pri Radomljah je bilo sredi devetdesetih živahno kot na železniški postaji. Na pogovorih pri ravnateljici Ani Nuši Kern so se redno vrstili »problematični otroci«, na govorilnih urah pri učiteljih pa »problematični starši«. Razmere so klicale po korenitih spremembah, rešitev pa je Kernova našla v Glasserjevi teoriji izbire, s pomočjo katere šolo danes uspešno krmari že enajsto leto. Pri tem se kot vzgojno-izobraževalna ustanova sicer soočajo z enakimi izzivi kot druge javne šole, a jih v Preserjah premagujejo na drugačen način …
OŠ Preserje pri Radomljah se ponaša z nazivom Glasserjeva kakovostna šola. Kot taka naj bi slonela na teoriji izbire, po kateri učenci lahko izbirajo svoje vedenje in misli, posredno pa tudi svoja čustva in počutje. Mi lahko poveste več o tem?Vedenje in mišljenje sta področji, na kateri imamo vpliv. In če imamo vpliv, pomeni, da lahko izbiramo, katera vedenja bomo v določenem trenutku prakticirali, da bi se bolje počutili. Po teoriji izbire namreč ves čas težimo k temu, da bi se dobro počutili. Če izbiramo povezovalna vedenja, se navadno razumemo z ljudmi, počutimo se povezane. Zato v prvih razredih naše šole otroke učimo predvsem sodelovanja in odgovornosti za svoja vedenja. Vsako vedenje ima svoje posledice, te so za nas lahko ugodne, ali ne, vedno pa imamo izbiro. Učimo jih tudi, kako se pogovarjati v konfliktnih situacijah in kako se poslušati, saj veliko konfliktov nastane ravno zato, ker se ne slišimo. Te metode naj bi s časom tudi ozavestili, težave se pojavijo pri otrocih, ki imajo probleme, ki ne izvirajo iz šolskega okolja.
Vaša šola je leta 2007 postala prva Glasserjeva šola v Evropi. Kje ste pridobili potrebna znanja in kako ste uresničili svojo idejo?
Do leta 1993 sem bila učiteljica na tej šoli, leta 1997 pa sem postala ravnateljica. V teh štirih letih je v slovenskem šolskem prostoru prišlo do velikih sprememb. Šole so nenadoma postale glavni krivec za vse težave, učitelji pa temu pritisku nismo bili kos, počutili smo se osebno napadene. Imeli smo veliko težav pri komunikaciji s starši, pa tudi z učenci. Prvo leto, ko sem bila ravnateljica, sem vse to le začudeno opazovala. V moji pisarni je bilo kot na železniški postaji, saj so učitelji k meni nenehno pošiljali otroke, češ da so »nekaj naredili«. Vedno smo se lepo pogovorili, saj sama s temi učenci nisem imela nobenih težav. Navadno sem ugotovila, da tako učenec kot učitelj nosita svoj del odgovornosti za nastalo situacijo in kmalu sem doumela, da ne znamo ustrezno reševati težav. Vedela sem, da potrebujemo spremembe, in preverila možnosti na tržišču, ki jih takrat ni bilo veliko. Našla sem teorijo izbire. V slovenščino so bile prevedene tri knjige Dobra šola, Učitelj v dobri šoli in Vsak učenec je lahko uspešen. Slednjo sem učiteljem predlagala za počitniško branje, jeseni pa smo že začeli z izobraževanjem. Kolektivu sem že v naprej povedala, da gre za dvoletno izobraževanje, kar pomeni tudi 16 sobot in šest celotnih vikendov, veliko pisanja ter poglabljanja v svoje vedenje. Ker smo se izobraževanja lotili postopoma, je vse skupaj trajalo več let. Leta 2007 smo tudi uradno postali Glasserjeva šola.
Vas je lokalno okolje, država pri tem podprla?
Lokalno okolje nas je podpiralo, takrat smo tudi dobili srebrno plaketo Občine Domžale. Tega smo bili zelo veseli, za nas je bila to pomembna potrditev. S strani države oziroma ministrstva pa nismo bili deležni kakega posebnega zanimanja.
Kaj pa starši?
Ti so sicer spremembe sprejeli bolj pozitivno kot ne, vedno pa so se – in se še vedno – najdejo dvomljivci. Vsem nikoli ne moreš ustreči. Kar me najbolj moti je to, da nas v laičnih (in celo v nekaterih strokovnih) krogih označujejo za permisivno šolo, kar absolutno ne drži. Mi otroke učimo odgovornosti tako za njihova vedenja kot za njihov napredek in uspeh. In to ni tako preprosto, kot se morda sliši. V ozadju je precej znanja in dela.
Glasserjeva šola se v mnogočem loči od »klasične« šole, med drugim si prizadevate, da bi tudi ocenjevanje uvedli čim kasneje. Zakaj?
Zato, ker vsaka ocena prekine proces učenja. Če dobiš enko, se počutiš kot zguba, neuspeh te demotivira, če pa dobiš petico, si hitro lahko misliš, da se ni treba več učiti in zaspiš na lovorikah. Ne eno ne drugo ni v redu. Želimo si, da bi se otroci učili toliko, kolikor imajo potencialov, oziroma še majčkeno več. Ker zmorejo.
Kakšen manevrski prostor vam pri tem dopušča zakonodaja?
Pravzaprav nobenega, saj smo javna šola in moramo v vsem upoštevati zakonodajo, ki velja za javno šolstvo. Pri tem smo zelo dosledni, saj so nas glede tega že večkrat preverjali. Pogosto se je dogajalo, da smo bili »naključno« izbrani za razne preglede in inšpekcijske nadzore. Pred leti smo dvakrat zapored skupaj s soglasji staršev in vsem, kar je bilo potrebno, na ministrstvo naslovili prošnjo, da učenci tretjih razredov devetletke še ne bi imeli ocen, kar se je do takrat nenehno spreminjalo. Pri teh prizadevanjih sem se počutila kot, da se borim z mlini na veter. Ne morem razumeti, kako lahko ljudje verjamejo, da je ocena motivacija! Tudi ko otroci od prvega do tretjega razreda niso imeli ocen, so se naučili vsega, kar je bilo treba. Še več! Ko smo med učenci izvedli anketo in jih med drugim spraševali, zakaj je dobra ocena dobra, so ti odgovarjali v smislu: » … ker za vsako dobro oceno dobim pet evrov … «, » … ker je mamica vesela … «, » … ker potem smem igrati igrice … «. V primeru slabe ocene pa » … sem tepen … «, » … ne smem ven … «, » … prepovedana mi je vožnja s kolesom … « ipd. Otrokom so včasih prepovedane tudi stvari, ki so za njih celo koristne! Starši se preveč osredotočajo na ocene in na podlagi le-teh začnejo presojati svoje otroke. To je res grozljivo, saj imajo otroci vendar različne sposobnosti in so na različnih področjih različno sposobni. Zakaj pričakujemo, da morajo imeti na vseh področjih petice?
Kakšen odnos imate v vaši šoli do t. i. kaznovanja? Pisnih opominov, vzgojnih ukrepov … ?
Imamo ene in druge, saj smo javna šola, tako da za nas velja enako kot za druge šole. Res pa je, da pri nas pred kakršnokoli »kaznijo« najprej izčrpamo vse možnosti, ki nam jih daje sodelovanje in povezovanje. Preden se odločimo za ukrep, se vsekakor pogovorimo, otroku pomagamo pri izbiri vedenja, se povežemo s socialnimi pedagoginjami, centrom za socialno delo in zunanjimi strokovnjaki. Prišlo je tudi do prešolanja, ki je najbolj drastičen ukrep. V praksi se izkaže, da kakšnim otrokom ukrep celo pomaga, ampak ti primeri so redki. Večinoma do ukrepa sploh ne pride, ker se, kot sem omenila, zatečemo k drugim alternativam.
Kaj pa ostale razlike? Predvidevam, da morda več časa namenjate vzgoji.
Na naši šoli imamo popolnoma enake težave kot na vseh drugih šolah. Le način reševanja teh težav je drugačen. Res namenjamo zelo veliko časa vzgoji in naši otroci staršem, sorodnikom in okolici sami sporočajo, da je njihovim učiteljem mar, da si za njih vzamejo čas tudi izven pouka tako za njihove osebne kot za učne težave. Pri nas imamo organiziranih veliko taborov in izletov. Devetošolce zadnji teden šole denimo vsako leto peljemo na tedenski izlet izven Slovenije, kar kaže tudi na visoko stopnjo zaupanja med učitelji in učenci. Pri tem nikoli doslej nismo imeli nikakršnih težav, ne z nasiljem, ne z alkoholom … Otroci nazaj prihajajo še bolj povezani, predvsem pa vkorakajo na srednjo šolo z lepo in pozitivno izkušnjo. Otroci pri nas v devetih letih zamenjajo le tri razrednike, saj res veliko delamo na medosebnem povezovanju. Ena od stvari, ki jo imajo naši otroci še posebej radi, je tudi ta, da prespijo v šoli. Znotraj prostorov se »utaborijo« skupaj z učiteljem, zvečer si pripravijo ali naročijo večerjo, imajo različne dejavnosti, igrajo družabne igre, zjutraj pa pozajtrkujejo in se pripravijo na pouk. Veliko se posvečamo tudi medvrstniškemu in medgeneracijskemu učenju ter učenju ob gibanju, saj je znanstveno dokazano, da si med gibanjem zapomnimo več informacij.
Glasserjeva metoda je metoda neprisilnega vodenja. Kako denimo ukrepate, ko učenec noče narediti naloge, pisati testa … ?
Seveda lahko to izbere, toda ob zavedanju, da je s tem izbral tudi posledice, ki morajo biti jasne, vnaprej znane. Z vsakim vedenjem namreč izbereš tudi posledice. Če učenec misli nasprotno, lahko to vedno preveri, se o tem prepriča. Konec koncev potrebuje izkušnjo. Pri vzgoji otrok velikokrat delamo napako, da jih oropamo za njihove lastne izkušnje. Otrok mora pasti, da se bo znal pobrati in s tem ni nič narobe.
Kako se vaši otroci kasneje znajdejo v srednji šoli? Sprememba je vsekakor velika …
Včasih nas naši učenci obiščejo kasneje, ko že obiskujejo srednjo šolo, in vedno pravijo, da tam najbolj pogrešajo pristen odnos. Pogrešajo povezanost z učitelji, ki so bili nekako tudi njihovi zaupniki, v srednjih šolah pa tega po navadi ni.
Kaj sicer menite o uvedbi devetletke? Ko sva midve obiskovali osnovno šolo, je še ni bilo.
Devetletka je bila sprva zastavljena drugače; v prvi triadi naj ne bi bilo ocen, učenje naj bi sprva temeljilo na igri … Po mojem mnenju bi moralo tako tudi ostati, a zadeve so se »sfižile« že, ko smo v učne načrte začeli dodajati nove vsebine in ocene v tretji razred. Poglejte, danes otrok obiskuje prvi razred eno leto mlajši, a se tam uči enakih vsebin, ki se jih je v času osemletke učil sedemletnik. Učna strategija za njihovo razvojno stopnjo ni primerna, šestletnik sodi v malo šolo. Seveda imamo tudi otroke, ki brez težav osvajajo ta znanja, vendar niso vsi taki. In zato šola postaja naporna. Pričakuje se, da bodo vsi učenci osvojili enako snov v enakem času, toda nemogoče je, da bi vsi dosegli cilj naenkrat. Otroci pridejo v šolo z različnimi predznanji; nekateri že dobro pišejo, drugi ne poznajo niti ene črke. Bolje bi bilo, da bi, glede na to oblikovali skupine, mi pa vso generacijo vržemo v isti kalup. Potem je tu zadnja triada. Učenci od sedmega do devetega razreda so navadno v šoli od pol osmih pa skoraj do treh. Ko pridejo domov, imajo eni že izvenšolske dejavnosti, glasbeno šolo, jezikovni tečaj … , drugi pa ves dan igrajo igrice. Ni neke zdrave sredine, ki bi vključevala nekaj športa, ostalih aktivnosti in seveda tudi dovolj prostega časa. Zdi se mi, da smo nagnjeni k pretiravanju, ves čas nihamo med eno in drugo skrajnostjo.
Kakšno pa je vaše mnenje o slovenskem šolskem sistemu?
Zelo obremenjeni smo z birokracijo. Žal se smatra, da smo nekaj naredili, če smo izpolnili poročilo o tem. Potem nikogar ne zanima, ali smo to res naredili ali ne. Imamo goro papirjev, ki se poveča vsakič, ko ministrstvo izda kakšno novo uredbo. Žalostno je, da moramo ves čas dokazovati, da delamo. Še bolj žalostno pa je, da moramo to dokazovati s papirji, ne z delom. Sama se rada zgledujem po finskem šolskem sistemu, kjer vlada visoko zaupanje v učitelje, ki niso obremenjeni z birokracijo. Izobraževanje je v državi vrednota številka ena, kar pomeni, da je poskrbljeno za ustrezna finančna sredstva, izobraževanje učiteljev, ki jih natančno izberejo na podlagi njihovih dosedanjih dosežkov in osebnostnih lastnosti. Seveda so učitelji potem tudi dobro plačani, so v istem rangu kot zdravniki. Od našega sistema bi si vsekakor želela več zaupanje države in ljudi v naše delo.
Sicer ste mama in babica. Kako vam pedagoške izkušnje in teorija izbire služita doma?
Seveda mi, čeprav se včasih zalotim, da še vedno ne vem dovolj. Mislim, da so današnji otroci drugačni. Za njih avtoriteta ni samoumevna, avtoriteto si moraš zaslužiti. Ta ne pride s kaznovanjem in ukazovanjem, ampak predvsem z doslednostjo. Tako je v šoli, pa tudi v družini. Lahko rečem, da imam osebno dobre odnose tako z otroki kot vnuki in sem, kar se tega tiče, zadovoljna.
Tjaša Banko