Praznični december je pred nami. Redko kdo ve, da je bila nekdaj v Domžalah prisotna posebne vrste domača hišna obrt – izdelovanje papirnatih prtov za jaslice.
Jaslice imajo dolgo tradicijo, čeprav naj bi se njihovo množično postavljanje začelo šele malo pred 19. stoletjem. Sprva je bila postavitev hišnih jaslic v domeni plemstva in bogatih družin, nato pa so zaživele tudi v kmečkih domovih. T.i. alpske jaslice so k nam prišle iz Tirolske, medtem ko kotne jaslice še danes veljajo za slovenske jaslice, njihovo ime pa izvira iz postavljanja jaslic v »bogkov« kot. Niko Kuret omenja v knjigi Jaslice na Slovenskem nekatere spremembe, ki jih je prinesla nekdaj nova ureditev bivanjskih prostorov – prehod iz enoceličnega bivališča v vsaj dvocelično (kuhinja oz. veža in »hiša«) – in kako se je v povezavi z njimi razvil »bogkov kot« in kasneje kotne jaslice. Stale so na kotni polici, pritrjeni v »kotu« navadno v višini moške glave. Polica je ostajala vse leto ali pa so jo namestili samo za jaslice in jo potem spet odstranili. V tem primeru so predstavljale »oltarček« samo razpelo in »table« na vsaki strani, tu ali tam tudi razpeti prtiček od stene do stene čez kot.
V Domžalah je bilo izdelovanje prtov za jaslice posebne vrste domača hišna obrt. Domžalski župnik Franc Bernik je v knjigi Z nekdanje Goričice zapisal, da so se v začetku 20. stoletja z njo ukvarjale Bizenkova in Kajženkova hiša v Stobu ter Ceganova in Jurčkova hiša v Zgornjih Domžalah. Z začetkom jeseni do Božiča so izdelali po več sto prtov, ki so jih pred praznikom prodajali na sejmih doma in drugod. Z obrtjo je pričel Martin Flis iz Stoba, ki je izdelal posebne klišeje za ročno tiskanje svetih podob na tanek bel papir, te pa nato še pobarval. Različne motive je izrezljal v posebno izbran rumen kamen, ki ga je dobil iz zidu starega tabora in zvonika na Goričici.
V knjigi Domžalčana Matjaža Brojana Domžalci in njihov čas lahko preberemo, da je Flisova družina (po domače »Kajžni«) spadala med tiste nenavadne domžalske družine, ki so s svojo prisotnostjo ter mnogimi dejavnostmi in delom zaznamovali svoj čas. Martin Flis st. je bil tisti, ki se je kot prvi, že v 18. stoletju, zapisal med izjemne ljudske ustvarjalce božičnih in velikonočnih motivov. Njegovo delo je nadaljeval Martin Flis ml. (1859 – 1925). Nikoli se ni poročil in kot domžalski cerkovnik se je dolga leta posvečal tej izvirni ljudski umetnosti. Pred Božičem, v adventnem času, pa so se izdelavi in prodaji prtičev posvetili vsi v Flisovi družini. Po Martinovi smrti je delo prevzela njegova sestra Marija Juvan, ki je klišeje predala domžalskemu zbiratelju Tonetu Ravnikarju, saj je ta dejavnost po drugi svetovni vojni zamrla. Kasneje so se klišeji uvrstili v zbirko Menačenkove domačije, ki jo danes upravlja Kulturni dom Franca Bernika Domžale. V domačiji smo pred nekaj leti prvič izvedli delavnico tiskanja prtičkov, ko je bila podrobno predstavljena ta nekdanja dekorativna dejavnost, udeleženci pa so tudi odtiskovali in barvali božične prtiče. Danes se predstavitev te posebne domžalske kulturne dediščine izvaja v okviru pedagoških programov Menačenkove domačije.
K. R. K.
