Po zaslugi domžalskega kronista in župnika Franca Bernika (1870 – 1948), ki je v Domžalah služboval več kot štiri desetletja ter je v besedi, dejanjih in tudi ohranjenih stavbah zapustil bogato kulturno dediščino, lahko podrobno raziskujemo nekdanje življenje našega kraja. Zato se v tem članku vračamo v čas pred stotimi leti, točno v zimo let 1918/1919, ki je prinesla mir po mučni prvi svetovni vojni in tudi novo državo Jugoslavijo.
V obdobju prve svetovne vojne so Domžale odigrale pomembno vlogo vojnega zalednega mesta. Stacionirane ob železniški progi ter ob pomembni cesti, ki je povezovala osrčje Avstro-Ogrske z bojiščem na Primorskem, so se tu različni vojaški polki zbirali in ustavljali na poti na vojaško fronto, ustanavljali so se begunski centri in bolnišnice. Vsi Domžalčani so se trudili, da bi ranjencem in vojaškim bolnikom lajšali bolečine in samoto. In dejstvo je, da je vojna (tako kot ostala bližnja mesta v vojnem zaledju) Domžale za vedno spremenila. Poleg nešteto mrtvih vojakov, ranjenih in pogrešanih ter ogromne gospodarske škode, je bilo najbolj očitno pomanjkanje hrane in množica različnih bolezni, ki niso prizanašale ne vojakom ne domačinom.
Že v rednih razmerah so v Domžalah kot industrijskemu kraju veliko porabili za prehrano, mnogo več, kot se je doma pridelalo. V času vojne je bila redna trgovina ukinjena in nastopila je doba nakaznic. V župnijski kroniki iz 1918 – 1920, ki jo hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani, lahko preberemo, v kakšnem pomanjkanju osnovnih živil so domačini živeli v povojnem obdobju, v decembru 1918: »Sedaj je šele slabo za živila! Župnik je otroke v šoli vprašal, kje nimajo kruha. Pretresljiv prizor! Skoraj prav vsi so vzdignili roke in rekli, da že po več tednov nimajo prav nič kruha. Skoraj nikjer nimajo bele moke! Samo nekaj pokvarjene koruze se je pred tedni od Narodnega odbora dobilo! In to naj bo za bolnike, za stare ljudi! Petroleja se na nakaznice že tedaj ni dobilo! Prav tako tudi sladkorja ne! Za neznosne cene se pa vse javno prodaja…«
Januarja 1919 pa je zabeležena bolj spodbudna novica: »Vendar enkrat sladkor! 28. januarja se je vendar zopet enkrat v Domžalah, kakor tudi drugod, dobil sladkor po pol kg na osebo. Od oktobra 1918 se ga ni nič več dobilo! Ljudje so ga silno pogrešali!« Domžalčani so pogrešali tudi petrolej in Bernikov zapis v kroniki se glasi: »Celo zimo prav nič petroleja dobili! Od oktobra se v Domžalah ni dobilo prav nič petroleja na nakaznice! Torej celo zimo nič! Prav tako tudi nobene svečave. Ljudje si pomagajo s karbidom, kolikor morejo. Premnogi revnejši pa so bili kar brez razsvetljave… Pod roko pa je petroleja dovolj dobiti, a liter po 12, celo po 14 K!! Kdo naj to zmore! Vsled slabe razsvetljave silno trpe oči!«
Danes se skorajda nepredstavljivo zdi, kako so nekdaj živeli – v skrajno skromnih razmerah, tudi brez osnovnih živil in nujnih stvari za življenje. Zato so danes Bernikovi podrobni zapisi toliko bolj nepogrešljivi za oris takratnega prostora in časa. Za zaključek prispevka pa kot zanimivost nekaj statističnih podatkov o številu prebivalcev Domžal v letu 1918, ko je bilo v domžalski fari rojenih 38 otrok, 7 več kot leto poprej. Umrlo je 67 oseb, 10 več kot prejšnje leto, od njih 14 otrok in 53 odraslih. Med vojaki pa je bilo mrtvih 64, ujetih še 26 in pogrešanih 19. V Domžalah je takrat živelo okrog 2500 ljudi.
Naslovna fotografija: Domžale v začetku 20. stoletja.
(Fotografija iz arhiva Knjižnice Domžale)
K. R. K.