Podobar – izgubljeni poklic

0
259

V Menačenkovi domačiji v Domžalah kulturni februar vsebinsko posvečamo podobarskim delavnicam in pomenu podobarskega poklica na Slovenskem. V sodelovanju z Zavodom Poljanska dolina – Šubičeva hiša, Loškim muzejem Škofja Loka in ga. Ivo Podlipnik iz Domžal smo pripravili razstavo slik, risb, študij, orodij in pripomočkov nekdanje podobarske delavnice družine Šubic. Namreč v drugi polovici 19. stoletja je pod vodstvom Štefana Šubica v Poljanah nad Škofjo Loko delovala ena pomembnejših podobarskih delavnic na Slovenskem. Družinsko likovno tradicijo je nadaljevalo vseh pet sinov, ki so se vsi šolali v domači delavnici. Med njimi sinova Jurij in Janez danes sodita med prve slovenske realistične slikarje. Obema bratoma je bila usojena prekratka življenjska pot, da bi lahko slovenski umetnosti podala dokončno besedo in vendar sta bila med prvimi, ki sta naše slikarstvo povzdignila do evropske kvalitete. Sicer pa je bilo doslej v družini Šubic kar šestnajst umetnikov. Umetnostno-zgodovinska razstava Štefan Šubic in njegova podobarska delavnica je na ogled do 26. februarja.

Cerkveno podobarstvo 19. stoletja je v podeželskih in mestnih delavnicah združevalo vse umetnostne vrste od arhitekturnega komponiranja do rezbarstva, oltarnih slik in pozlatarstva. Vodja delavnice je bil lahko slikar in projektant ali slikar in rezbar, pomagalo pa mu je več  pomočnikov. Na alpski prostor na nekdanjem Kranjskem je bila tisti čas oprta določena konservativnost, a je hkrati ohranjevala tradicijo in domačnostni značaj. Druga polovica 19. stoletja pa je skupaj s porastom naročil prinesla tudi večjo kvaliteto rezljanih in slikanih izdelkov. Številne podobarske delavnice niso več ustvarjale v baročni tradiciji, temveč so sledile klasicističnim slogom, z obujanjem predvsem renesančne umetnosti.

V podobarskih delavnicah je imel glavno besedo mojster, sledili so mu pomočniki po kvaliteti, vrsto pa so zaključili vajenci. Ker je bila to obrt, ki je izpolnjevala predvsem cerkvena naročila, je od nekdaj veljala za ugledno in izredno donosno. V rezbarsko delavnico so prišli fantje takoj po končani osnovni šoli, v starosti 14 ali 15 let. Po dogovoru z mojstrom je največkrat sledila poskusna doba enega ali dveh tednov. Sprva so mojstri vajencem zaupali le izdelavo manjših izdelkov. Po letu uka so večinoma vsi vajenci dobili v delo tudi zahtevnejše delo. Za mlade fante je bilo delo pogosto zelo naporno, dokončali so ga le najbolj vztrajni. Vajeniški uk je trajal štiri leta, sledili sta še dve leti pomočniške dobe, ki so ju izučeni večinoma opravljali v delavnici, kjer so se izučili. Nato je sledilo dodatno izpopolnjevanje v drugih delavnicah, ki je trajalo še nadaljnji dve ali tri leta, preden so dosegli takšno samostojnost, da so odprli svojo delavnico. Po odhodu iz delavnice so morali uspešno opraviti pomočniški izpit. Sprva ga je bilo mogoče opravljali le v Gradcu ali v Celovcu. Med najvidnejšimi podobarji iz naših koncev so bili Matija Tomec iz Šentvida pri Ljubljani, Šubičevi podobarji iz Poljan nad Škofjo Loko, Franc Ksaver Zajec in Andrej Rovšek iz Ljubljane, Andrej in Ivan Cesar iz Mozirja, Janez Vurnik st. v Radovljici in Franc Osole v Kamniku. V Domžalah je delovala Podobarska družina Hrovat in Janez (Ivan) Vrečar.

Velik mejnik v razvoju podobarskega poklica predstavljata prva in druga svetovna vojna zaradi močnega upada naročil. Podobarsko dediščino so po drugi svetovni vojni ohranjali redki posamezniki, saj se je ob zamenjavi sistema spremenil tudi odnos do te obrti. Delo posameznih podobarjev je bilo namreč povezano predvsem z restavriranjem in posameznimi naročili. In ker je bilo delo podobarjev največkrat podrejeno naročnikovim željam in modi posameznega obdobja, v mnogih podobarskih delavnicah sčasoma sledi upad kvalitetnega in neustrezno restavriranega dela. Pravzaprav je bila v preteklosti meja med umetniškim in obrtnim ustvarjanjem težko določljiva, kajti oba poklica sta bila združena v eni osebi. Šele doba specializacije v prvi polovici 19. stoletja na Obrtni šoli v Ljubljani ter povojna ustanovitev Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je izvedla ločitev obeh strok.

K.R.K.

Fotografija:
Pogled v podobarsko delavnico Hrovatovih iz Domžal, ki jim je v treh generacijah mojstrov uspelo prenašati svoje znanje celotno 20. stoletje. Tu sta se izučila priznana domžalska kiparja Peter Loboda in France Ahčin ter drugi vajenci. Sicer pa so Hrovatovi izpolnjevali predvsem rezbarska naročila v Domžalah in okolici, na Gorenjskem in tudi na Hrvaškem. (Fotografija je iz arhiva potomcev družine Hrovat).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Oglasno sporočilo