Pogovarjali smo se z biologom Petrom Firbasom, čigar največja strast so zagotovo vode. Pojasnil nam je, da je večino biologov – tako kot njega – za preučevanje narave navdušila vaška mlaka. V svoji karieri je opravil že lepo število zanimivih raziskav, med njmi je ugotovil tudi, da so Bohinjci pili slabšo vodo, kot je tista v jezeru, v kateri se kopajo. Ugotovil je, kako jabolčni sok in mineralna voda vplivata na razvoj rakavih celic ter nam zaupal, kakšno vodo pijemo v Domžalah in okolici …
Po izobrazbi ste univerzitetni diplomirani biolog. Zdi se, da je najljubši element vašega preučevanja voda?
Vodna telesa so najbolj privabljajoči deli človekovega okolja, še posebej stoječa so za mladega človeka nekaj novega, kar vzbuja radovednost. Kot predšolski fantič sem nekoč v poznih pomladanskih mesecih iz okna v Radencih opazoval manjšo stoječo vodo, ki je iz dneva v dan postajala vedno bolj zelena. V mraku se je začel oglašati žabji zbor, regljanje je v vsej svoji glasnosti trajalo dolgo v noč. Čez nekaj dni je zelena prevleka v celoti pokrila vodno površino. Takrat nisem vedel za kaj je šlo, danes mi je ta proces znan.
Pozneje so mojo pozornost privabljale vaške mlake, v rojstnem kraju so bile kar štiri, različne po velikosti in izgledu, tri bliže v vasi, četrta pa bolj oddaljena in precej različna od ostalih. Večkrat smo jih obiskovali, najpogosteje na poti iz šole. Zanimive do bile poleti, pozimi pa nas je prevzela poledenela drsalna površina, zavedajoč se, da mlaka ni globoka. Spomladi je mlaka ponujala spremembo v rastlinski in živalski sestavi, opazno že v enem tednu. Največjo pozornost so tedaj vzbujali žabji paglavci in pozneje njihovo spreminjanje v male žabe, moleče iz vode med plavajočimi listi lokvanja. Zanimalo nas je tudi, kaj je šušljalo med trstičjem in včasih prav sunkovito švigalo med dolge steblike. Trstičje pa je bilo sploh zanimivo za izdelavo izvrstnih lokostrelskih puščic.
Že dolgo kroži zgodba z nekega velikega svetovnega kongresa biologov (naslov je pozabljen); dogodek omenja tudi znani slovenski biolog in limnolog Marjan Rejic. Na kongresu so med udeleženci opravili anketo z enim samim vprašanjem: »Kaj vas je spodbudilo k opazovanju narave in zakaj ste se odločili za študij biologije?« Velika večina anketirancev je odgovorila, da je bila to vaška mlaka. No, vsak ljubitelj vodnih motivov še ni biolog, vendar nas prav ti vodijo do spoznanj, ki od človeka zahtevajo odgovorno ravnanje do narave in čudeža življenja.
Ste tudi avtor knjige z naslovom Kako zdrava je voda? Torej, kako zdrava je?
Kako zdrava je voda, je vprašanje, ki ne pušča ravnodušnosti. Njeno sporočilo zamotano v biološko znanost, nam odpira svet, da lahko z danes znanim biološkim opazovanjem razlik v dolžini rasti korenin testne rastline mlade čebule in poškodbah kromosomov v njihovih celicah v odvisnosti od okolja določamo kakovost vode.
Ni le dovolj ugotoviti, kaj nas ogroža (koncentracije določenih onesnaženih snovi v okolju), temveč, kako resno je, ter ali in kako prihaja do škodljivih učinkov v bioloških sistemih. S tem nesporno pokažemo, da so mejne dovoljene koncentracije sporazum podrejen praktični uporabi. Z biološkimi testi dokazujemo ali ugotovljene koncentracije snovi v okoljskih vzorcih povzročajo strupene učinke v bioloških sistemih ali ne, oz. dokazujemo neko stopnjo ocene tveganja na organizme vključno s človekom. Samo fizikalno-kemične analize ne podajo dovolj zanesljivega odgovora na vprašanje kako zdrava je voda, kajti težko je identificirati na tisoče kemičnih snovi v vodi. Biološka metoda ALLIUM razkriva celosten vpliv na rast in razvoj živih celic ali organizmov ter zaznava prisotnost škodljivih snovi v koncentracijah, nižjih od 0,1 ppb (0,1 µg/l – kar predstavlja zrno peska v olimpijskem bazenu).
Kje se nahajamo v primerjavi z ostalimi evropskimi državami? Pogosto nas namreč omenjajo kot eno izmed bolj čistih držav. Se to odraža tudi na stanju voda?
Na ozemlju Slovenije, ki je le nekoliko večje kot Ontarijsko jezero v Kanadi, se stikajo vse štiri Evropske regije Alpe, Dinaridi, Mediteranska kotlina in Panonska nižina. Omenjena področja ustvarjajo izrazito bogato jezersko vodovje, ki poleg dveh največjih stalnih ledeniških jezer – Bohinjskega in Blejskega, presihajočega Cerkniškega in polslanega jezera Fiesa ter rečnih mrtvic, ponujajo tudi več kot 1.300 bajerjev, ribnikov, kalm in lokvanov. K tej jezerski podobi je potrebno dodati še okrog 7.500 izvirov in 250 slapov s skupno dolžino 26.0000 km vodotokov in okrog 7.000 km občasno delujočih hudournikov. V Sloveniji imate možnost piti vodo tako na vsaj 8.000 izvirskih krajih in jo tudi zajeti vsaj na 10 000 km skupne dolžine rečnih in potočnih strug. Najdete kaj podobnega v širni Evropi?
Lahko bi upravičeno rekli, da je voda naš usodni dejavnik. In to vodno harmonijo bi lahko predstavili z naslednjo značilnostjo: padavine se najprej dotaknejo slovenskih Alp, ki zastanejo v visokogorskih ledeniških jezerih. Prek slapov in hudourniških sotesk odtekajo v objem zelenih panonskih rečnih jezerskih mrtvic. Na sredozemski strani pa slovi bogat svet kraških jam z jezeri v podzemlju in presihajočimi jezeri na površini, vse do umiritve ob srečanju sladke in morske vode na gladini Jadranskega morja.
V kakšnem stanju pa je naša Kamniška Bistrica?
Ko se leto za letom vračam iz objema Kamniško-Savinjskih Alp in prispem v ledeniško dolino istoimenske Kamniške Bistrice, se najprej odžejam s pol litra izvirske vode. To počenjam večkrat, vse do mesta Kamnik. Dovolj prepričljivo dejanje, ki nakazuje današnjo kakovost rečne vode, in vedite, zelo dobra je, brez dvoma mi lahko sledite.
Se njeno stanje slabša, ali popravlja? Če jo primerjava na primer s stanjem pred 30 leti …
Če jo primerjamo s stanjem izpred 30 let, bi jo takrat lahko imenovali Kemijska Bistrica, ne Kamniška Bistrica. Sploh pa je bilo okolje v drugi polovici 20. stoletja izrazito kemizirano, vendar ne povsod. Tu bi se osredotočil na Kamniško Bistrico, ki je prejemala kemijski udar vse od Mekinj dolvodno. Tudi izviru reke ni bilo vedno prizanešeno. Na Mengeškem polju pa je delovala izrazita agrokemizacija. Stanje se neprestano popravlja in izboljšuje.
Koliko k temu pripomore čistilna naprava?
Različne človekove dejavnosti so lahko resen problem za vodne ekosisteme in lahko kvarno vplivajo na njihovo kakovost. Najpogosteje se soočamo z odpadnimi vodami, ki nastajajo v različnih tehnoloških procesih in urbanih okoljih. Vendar je problem rešljiv v učinkovitih čistilnih napravah. Te so danes samoumevni objekti. Centralna čistilna naprava (CČN) Domžale-Kamnik je z nadgradnjo v letu 2016 pridobila še terciarno čiščenje, ki vključuje nov sistem sekvenčnih bioloških reaktorjev in proces deamonifikacije, kar pomeni dodatno izboljšano kakovost čiščenih iztočnih vod.
V dveh rečnih sektorjih pred in za čistilno napravo smo s testom na avtohtonih ribah dokazovali kakovost reke Kamniške Bistrice, pri čemer smo končno destinacijo iztoka iz čistilne naprave primerjali s sektorjem Drinov rob kot kontrolo oziroma lokacijo, ki kaže odsotnost kakršne koli morebitne onesnaženosti.
Iztok iz čistilne naprave ne poslabša kakovosti sprejemnega vodotoka in ne vpliva kvarno na populacijo avtohtonih rib. Biološki testi na avtohtonih ribah so dokazali, da je reka Kamniška Bistrica v sektorju Študa pred iztokom čistilne naprave nekoliko bolj onesnažena kot v sektorju Bišče za iztokom naprave. Iz rezultatov teh testov lahko zaključimo, da iztok iz CČN ne poslabša kakovosti vodotoka Kamniške Bistrice in da je ta že nad iztokom (lokacija Študa) delno onesnažena, saj so izmerjene vrednosti višje kot v sektorju Drinov rob oziroma zgornji tok Kamniške Bistrice. Iztok iz CČN ne ogroža ribje favne v Kamniški Bistrici.
Bi se v njej lahko kopali, kot so se nekoč?
Primerjava »nekoč in danes« je dandanes pač odveč. Kopalne navade smo preprosto preusmerili v bazene in podobna vodna središča ter tako popolnoma opustili naravna kopališča. Iz leta v leto Kamniška Bistrica pridobiva na rečni kopalni dolžini, seda že krepko presega lokacijo Šmarca, kar potrjujejo mikrobiološke analize, ki jih naroča Čistilna naprava Domžale-Kamnik. V obdobju naravnih kopališč so bili izdelani dostopi do rečnih in/ali jezerskih brežin. Ostanki naravnih kopališč so danes širom po Sloveniji res že zelo zabrisani.
Kaj pa voda, ki jo pijemo?
Kakovost vode, ki jo pijemo, je odvisna od treh faktorjev. Prvi je kakovost na zajetju ali črpališču, drugi je vodovodni sistem od črpališča naprej in tretji je sama hišna vodovodna napeljava. Če se tu opredelim le na črpališča na mengeškem polju, ki oskrbujejo predvsem Domžale, je znano, da se je črpana voda v zadnjem desetletju v kakovosti zelo izboljšala. Videz Mengeškega polja je bil pred 15 in več leti bolj ali manj monokulturna koruzna pokrajina. Vedite, da so koruza in pesticidi kar »poročeni«. Pesticidi so pronicali v vodonosnik in kontaminirali vir pitne vode. Danes pa je podoba polja precej drugačna, kar vpliva tudi na izboljšano kakovost pitne vode.
Kaj lahko sami storimo za boljše stanje voda?
Prvo in zelo pomembno je, da imamo osnovna in ustrezna znanja o okolju in vodnih ekosistemih. Treba je imeti osnovno znanje o vodi in planetarnem kroženju le-te. Pomembno je, da veste, kaj se z vodo v tem kroženju dogaja. Ponavadi sicer vemo, kje v naravi voda izvira, dostikrat pa ne razumemo, od kod voda do izvira vse priteče. Izraza, kot sta okoljska toksikologija in ekotoksikologija, nista prav nič prezahtevna, da ju nebi z znanjem osvojili ter se naučili, kje vse so izvori strupov (toksinov), kako potujejo skozi ekosistem in nazadnje tudi skozi organizme. Pomembna so spoznanja o kakršnem koli tveganju za zdravje. Nič ni odveč, če takšne razprave naslavljamo na širšo javnost. Le tako boste kmalu spoznali, kaj lahko sami storimo za boljše stanje voda.
Katera izmed raziskav, ki ste jih doslej opravili, je postregla z najzanimivejšimi rezultati?
Prav gotovo je bila to raziskava namenjena kakovosti pitne vode v Bohinjski Bistrici in okoliških krajih. Vzorec vode je bil vzorčen v zajetju Voje (planinska planota in planina Voje nad Bohinjem) po letu 2000. Ker je bilo blizu tudi Bohinjsko jezero, sem tudi zase vzorčil na dveh mestih v jezeru. Rezultati raziskav so pokazali, da so Bohinjci iz vodovodnih pip pili slabšo kakovost vode, kot jo imajo v Bohinjskem jezeru. Skupno smo iskali vzrok za takšno kakovost vode. Opozoril sem na izrazito gost avtomobilski promet, ki je bremenil ozko gorsko cesto na Voje. Že naslednjo leto so prepovedali promet na Voje in pripravili parkirišče že v Stari Fužini. Izcedna olja in drugo iz motorjev kaplja v občutljiv in prevotlen gorski kraški svet ter naposled pristane v vodonosniku. Prepoved prometa na Voje je kontaminacijo prav gotova zmanjšala, vendar do ponovne raziskave v zajetju niso bile več opravljene.
Lotili ste se tudi raziskave, kako jabolčni sok in mineralna voda vplivata na razvoj rakavih celic. Kaj ste ugotovili?
Jabolčni sok in mineralna voda imata blagodejni, ugodni učinek in predstavljata potencialno dopolnilo možnosti krepitve imunskega obrambnega sistema (imuniziranje telesa) pri morebitnem pojavljanju rakastih celic v našem telesu. Učinkovit imunski odziv, v katerem vzajemno sodelujejo številne krvne celice, neprestano odkriva abnormalne celice, ki bi utegnile biti rakave in jih tako uniči. Imunski odziv na tumor je zgodnji pojav, da se razkroji večina tumorjev preden nastanejo klinično ugotovljivi. Sodobne laboratorijske raziskave so jabolku oziroma jabolčnemu soku dale povsem novo vsebino, saj vzpodbudni rezultati dajejo prvo oceno antitumorske aktivnosti.
Usmeritev raziskav na celične kulture so s pomočjo znane metode opazovanja rasti testne rastline (navadne mlade čebule) še posebej na celice v koreninskih vršičkih dokazale, da jabolčni sok nanje deluje kot izrazit citostatik. V celičnih kulturah smo uporabili dve vrsti celic in sicer človeške rakave celice debelega črevesa in človeške normalne embrionalne celice izolirane iz nosečnične tekočine. Na celičnih kulturah človeških rakavih celicah debelega črevesa se pokaže, da jabolčni sok do razredčitve 1:64 zmanjša rast rakavih celic za 66,77 odstotkov glede na izhodno število celic. Vzporedno pa se zmanjša pomnoževanje celične populacije in sicer za 61,33 odstotkov. Tudi mineralna voda zmanjša rast rakavih celic za 12,76 odstotkov in pomnoževanja celične populacije za 7,70 odstotkov. Lahko povzamemo, da jabolčni sok in mineralna voda zavirata rast in pomnoževanje rakavih celic. Na zdravih celičnih kulturah človeških embrionalnih celic pa se pokaže, da pride celo do rahlega povečanja rasti.
Kakšne načrte imate v bodoče? Morda že delate na kakšnem novem zanimivem projektu?
Na projektu ne, so pa v programu raziskave voda z dvema biološkima testoma na čebuli in diagnoza krvi avtohtonih rib v Moravški dolini. Zelo zanimivo bo.
Tjaša Banko
