Vzporedno s propadanjem slamnikarskih podjetij so v Domžalah med obema vojnama nastajali tovarniški obrati novih industrijskih panog, največ v kemični, tekstilni, papirnati in usnjeno-galanterijski industriji. Nekatera podjetja so imela predvojno tradicijo, marsikatera so nastala celo v zapuščenih obratih slamnikarskih tovarn, vsi pa so se modernizirali z novo strojno opremo, izboljševali so energetske vire, povečevali proizvodnjo in število zaposlenih delavcev. Eno samo panogo, ki je začela industrializacijo kraja, je tako nadaljevala paleta različnih industrijskih panog in obrtnih dejavnosti.
Odločilna prelomnica v industrializaciji širšega domžalskega območja je bila prva polovica dvajsetih let z začetkom obratovanju tovarne Papirnica Količevo, tovarne sanitetnega materiala Tosama na Viru ter tovarne platnenih izdelkov Induplati v Jaršah, ki so postopoma zaposlovale veliko število delavcev in delavk ter bistveno vplivale na spremembo socialne in urbanistične podobe okolice Domžal. V razvoju kemične industrije na domžalskem območju pa je bila bistvena združitev obratov za proizvodnjo lakov, barv in škroba iz Domžal in Količevega ter oljarno na Viru v podjetje Helios, danes največje v Občini Domžale. Za razliko od predvojnega centriranja slamnikarskih tovarn v Domžalah, so novi tovarniški obrati začeli nastajati izven mesta ob Kamniški Bistrici, ki je zagotavljala pogonsko moč. Nova podjetja so nastala po temeljiti preučitvi potreb slovenskega in tedanjega jugoslovanskega trga ter so se na njem uspešno uveljavila.
V centru Domžal pa so se nadaljevale industrijske zgodbe, povezane z nekdanjim slovesom slamnikarske industrije. Kljub propadu največjih slamnikarskih tovarn v Domžalah je bila njena posredna nadaljevalka tovarna Univerzale, ki pa je poleg šivanja slamnikov v proizvodni proces uvedla še uspešno športno konfekcijo. Največje spremembe pa so nastale v usnjarsko predelovalni industriji. Vodilno vlogo je imela Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Toko, največja te stroke v Jugoslaviji. Pridruženi Usnjarski tehnikum je s pedagoškim in raziskovalnim delom pomembno prispeval k napredku jugoslovanske usnjeno-galanterijske industrije.
Podoba Domžal se je v zadnjih 150 letih popolnoma spremenila. Pospešena industrializacija v obdobju med vojnama, tudi po zaslugi razglasitve Domžal za trg leta 1925, je bil poglavitni dejavnik za pridobitev mestnega statusa domžalske občine leta 1952. Z upravnimi spremembami leta 1961 so Domžale postale občinsko središče in s tem še več pridobile na gospodarskem pomenu, saj se je občina zlasti zaradi razvite obrti uvrščala med najrazvitejše v Jugoslaviji. Sčasoma so namesto industrije v ospredje začele stopati obrti in storitve. Zasebni sektor je od sedemdesetih let dalje rastel skoraj trikrat hitreje od družbenega.
Proces deindustrializacije v samostojni Sloveniji, ki je bil povezan z družbenimi in gospodarskimi spremembami po razpadu skupnega jugoslovanskega trga ter z odpiranjem globalizacijskim procesom, prav tako kot druga slovenska mesta ni obšel Domžal. S posebno hudimi težavami so se srečale paradne panoge – tekstilna, usnjarska in kovinska industrija. V zadnjih nekaj letih se zaradi poslovnih težav tovarn in prilagajanja podjetij sodobnim izzivom gospodarjenja funkcija in zunanji videz proizvodnih območij intenzivno spreminjata. Del industrije se je preselil zunaj mesta, del industrije pa tranzicijskih časov ni preživel. Tako na nekdanjih industrijskih zemljiščih nastajajo nove poslovno-stanovanjske soseske ali se na njih razvijajo storitvene dejavnosti.
Današnje generacije doživljajo industrijska območja v Domžalah predvsem kot objekte industrije, ki je delovala po 2. svetovni vojni, saj so bili mnogi prebivalci mesta v tovarnah zaposleni. Nekdanja priznana tekstilna tovarna Univerzale Domžale se je izgubila v zapuščenem, danes edino ohranjenem tovarniškem kompleksu v centru Domžal. Tovarne Toko Domžale ni več, čeprav je spomin na nekdanjo najpomembnejšo slovensko tovarno usnjene galanterije še vedno živ.
(se nadaljuje)
K. R. K.
Lit: Kušar, Simon (2005). Ko se staro umika novemu. Geografski obzornik, letnik 52, številka 2, str. 4–13; Roškar, Saša (2015). Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah: vodnik. Občina Domžale, Domžale; Stiplovšek, Miroslav (1993). Propad slamnikarske industrije in razvoj novih industrijskih panog na domžalskem območju 1918-1941. Zgodovinski časopis, letnik 47, št. 3, str. 425–437.
Izhod iz tovarne TOKO Domžale v centru Domžal. Tovarna torbic in kovčkov je bila nastanjena v nekdanji Ladstätterjevi slamnikarski tovarni – nekdaj največji domžalski slamnikarski tovarni. Danes o obsegu tovarne v mestu ni več sledu, na njenem mestu se nahaja stanovanjska soseska Krizant. (Fotografija iz tovarniškega časopisa Indikator, marec 1979, hrani Knjižnica Kranj)
