Domžalčani bomo dobili nov, no, prenovljen bazen, ki bo, ne boste verjeli, imel zlate pipe! Ker bazen ne bo pokrit, pač pa bo še naprej samo poletno kopališče, na voljo približno 60 dni na leto, je to najbrž edina opcija, da bo bazen preživel in se na novi preobleki prepreči pojavljanje rje in podobno. Šalo na stran. Verjamem, da bazen v resnici ne bo imel zlatih pip, niti ne zlatih cevi in to kljub temu, da je v proračunu za prenovo namenjenih kar 4,2 milijona evrov.
Za primer smo vzeli prenovo radovljiškega bazena, ki bo ne le cenejši za skoraj milijon evrov (3,3 milijona evrov naj bi jih stala celovita rekonstrukcija kopališča v Radovljici), pač pa bo imel tudi dvoranski olimpijski bazen, katerega streho bodo poleti lahko umaknili, ob olimpijskem in otroškem bazenu bodo zgradili še nov učno-terapevtski bazen in zunanji tobogan ter prenovili spremljajoče prostore. Potegujejo se tudi za nepovratna sredstva, bazen pa bo zgrajen po etapah, saj gre za kompleksen projekt. Podoben primer je tudi prenova bazena Ilirija v Ljubljani.
A vrnimo se nazaj v Domžale. Po besedah dela strokovne javnosti, bi pri nas potrebovali pokrit bazen, seveda ne olimpijskega in niti ne v celoti pokrite površine domžalskega kopališča, saj bi bilo to finančno prezahtevno za vzdrževanje. Dovolj bi bil 20 – 25 metrski pokrit bazen, ki bi zadostil potrebam, hkrati pa bi bil tudi finančno vzdržni. A v Domžalah se, očitno, strokovne javnosti ne posluša najbolje, ne vem, ali pa se bojimo, da bi lahko nekaj naredili tudi zelo dobro in ne samo “za silo” in predvsem ugodneje, kot smo vajeni.
Je že res, da ima naša občina dovolj denarja na eni strani, a na drugi strani so tudi številne stvari, ki jih je treba urediti, področja, kjer bi občanom lahko pomagali, tako pri zmanjševanju stroškov, kot vzpostavljanju in prenovi druge potrebne infrastrukture.
Če recimo kdo nima ideje, kako porabiti denar, ki ga bomo očitno “vrgli” v bazen, bi se lahko zamislili že s tem, ko večina svetnikov žal ni podprla proračunskih amandmajev za povečanje sredstev na račun pomoči na domu za starejše (kar bi pomenilo, da bi namesto sedanjih subvencioniranih 9 evrov, starejši občani plačevali 3 evre na uro – verjemite, teh ur se čez mesec nabere kar nekaj). Prav tako bi se lahko del teh sredstev prenesel iz bremena staršev, ki se jim je na zadnji seji občinskega sveta povečal strošek plačila za vrtce. Seveda je prav, da se povišajo plače uslužbencem v vrtcih, vzgojitelji imajo zelo odgovorno delo pri skrbi za naše otroke, a to breme bi tokrat, iskreno, lahko prevzela občina, ne pa, da se prenese na starše.
Podobna zgodba se je zapeljala s povečanjem komunalnega prispevka – na zadnji seji, kjer je večina svetnikov potrdila povišanje komunalnega prispevka, spet na računa občanov, čeprav vemo, da bi si občina skupaj s Prodnikom lahko privoščila, da tega bremena ne prenese na občane. In to je šele začetek …
Predlogov podražitev seveda nisem podprla, saj menim, da je v občinskem proračunu Občine Domžale dovolj rezerve, da se tovrstna povišanja ne prevalijo na končne uporabnike, pač pa se jih, ko so upravičena (kot je povišanje cene vrtca na račun povišanja stroškov dela), pokrije iz javnih sredstev – občinskih sredstev. Tudi na račun racionalnejše izvedbe projektov, kot je bazen, ki bo sicer prenovljen, a še vedno nepokrit in v podobni vlogi, kot je danes. Za 4,2 milijona evrov. Žalostno.
Mateja Kegel, občinska svetnica Občine Domžale
