Domžalska industrijska dediščina: TOKO Domžale

0
216

Srečanje delavcev pred Okršlarjevo tovarno leta 1946. Brata Anton in Vinko Okršlar sta novo tovarniško zgradbo na južnem delu Domžal zgradila štiri leta prej. (Fotografija iz arhiva Knjižnice Domžale)

Danes mineva skoraj dvajset let odkar tovarne TOKO v Domžalah ni več. V Slamnikarskem muzeju v Domžalah smo se odločili, da pobliže predstavimo nekdaj izredno pomembno domžalsko tovarno usnjene galanterije. Razstava z naslovom TOKO Domžale – Tovarna TO(rbic) in KO(včkov) je zasnovana kot vsebinska nadgradnja razstave Naše tovarne, naš ponos iz leta 2016 na temo gorenjske industrijske dediščine. Takrat se je porodila ideja, da pripravimo javno povabilo za zbiranje gradiva in izdelkov tovarne TOKO Domžale, kateremu se je odzvalo več posameznikov, društev in drugih javnih organizacij. V dveh letih se je zbralo presenetljivo veliko gradiva – preko tristo različnih izdelkov, fotografij in zgodb, s katerimi smo sestavili skupen spomin na nekdanjo domžalsko tovarno.

Začetki usnjarsko-galanterijske dejavnosti v Domžalah so povezani z zatonom slamnikarske industrije. Vzporedno s propadanjem slamnikarskih podjetij so med obema vojnama nastajali tovarniški obrati novih industrijskih panog, največ v kemični, tekstilni in usnjeno-galanterijski industriji. Nekatera podjetja so imela predvojno tradicijo, marsikatera so nastala celo v zapuščenih obratih slamnikarskih tovarn, vsa pa so se modernizirala z novo strojno opremo, izboljševala so energetske vire, povečevala proizvodnjo in število zaposlenih delavcev. Eno samo panogo, ki je začela industrializacijo kraja, je tako nadaljevala paleta različnih industrijskih panog in obrtnih dejavnosti.

Podjetje Nemca Franca Zorna, ustanovljeno leta 1923 v Ljubljani, je leta 1937 kupilo nekdanjo največjo domžalsko slamnikarsko tovarno ter jo spremenilo v obrat usnjene galanterije. Naslednje leto se je ljubljanski obrat preselil v Domžale ter proizvodnjo drobnega galanterijskega blaga razširilo tudi na izdelovanje kovčkov. V sezoni, ko so izdelovali šolske torbe, se je število zaposlenih tudi podvojilo. Leta 1939 je Zornovo podjetje s 85 zaposlenimi izdelovalo kovčke, torbice, aktovke, nahrbtnike in druge drobne izdelke.

Iz Zornove tovarne so leta 1939 izstopili trije bratje Okršlar in odprli samostojne obrtne delavnice drobne usnjene galanterije. Brata Anton in Vinko Okršlar sta v pritličju nekdanje slamnikarske tovarne Mellitzer, Kleinlercher uredila proizvodnjo drobne galanterije z do 50 zaposlenimi, starejši brat Matevž pa je svoj obrat odprl v Ljubljani. Leta 1942 sta brata Okršlar zgradila nov tovarniški objekt na južnem delu Domžal. Leta 1945 je bilo tu zaposlenih že 121 delavcev, izdelovali so usnjene kovčke, aktovke, ženske torbice in denarnice.

Novo obdobje v industrijskem razvoju usnjene galanterije v Domžalah se je pričelo s povojno združitvijo Zornovega in Okršlarjevega obrata v Obrat 1 in 2. Ustanovljena je bila nova državna tovarna, ki je dobila ime Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Domžale, TOKO Domžale. Za nadaljnji razvoj so bili pomembni dejavniki kot rast števila zaposlenih, večanje proizvodnje ter spreminjane strukture zaposlenih, saj so bile zaposlene v glavnem ženske, posodobljena tehnologija, strokovno izobraževanje kadra, sledenje aktualnim modnim trendom, stremljenje h kakovosti blagovne znamke ter njene uveljavitve na domačem in tujem trgu. Dejstvo je, da je bila tovarna TOKO ena izmed prvih, ki se je s svojimi izdelki uveljavila v zahodnem svetu že po drugi svetovni vojni.

(se nadaljuje)
K. R. K.

Lit in viri: Roškar, Saša (2015). Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah: vodnik. Občina Domžale, Domžale; Stiplovšek, Miroslav (1993). Propad slamnikarske industrije in razvoj novih industrijskih panog na domžalskem območju 1918-1941. Zgodovinski časopis, letnik 47, št. 3, str. 425–437. Stražar, Stane (1999). Domžale, mesto pod Goričico. Kulturno društvo “Miran Jarc”, Škocjan pri Domžalah. Informator: Vinko Okršlar.

 

Oglasno sporočilo