Intervju: Brane Golubović: »Politik je nekdo, ki deluje v dobro državljanov in narave!«

0
3662

Brane Golubović zagotovo sodi med tiste politike, ki ne le obljubljajo ampak tudi udejanjajo obljubljeno. Zaradi njegovih prizadevanj je v Ustavo vpisana neodtujljiva pravica do pitne vode. Je zagovornik zdrave hrane v vrtcih in šolah. Od desetega leta starosti tudi tabornik. Magister upravnih ved. Človek, ki zna sodelovati, saj je bil sprva nasprotnik Marjana Šarca, sedaj pa je poslanec njegove stranke.

Ne sodite med tiste, ki se površno in neobčutljivo zanimajo za pereče ekološke probleme ampak imate izrazito angažiran odnos do njih. Kako to?
Dobro se počutim v naravi, jo spoštujem in cenim. Vse pa izhaja iz mojega članstva pri tabornikih od desetega leta naprej.

Zaradi vaših prizadevanj je v Ustavo zapisana neodtujljiva pravica do pitne vode. Kaj vse ste morali napraviti, da ste dosegli ta cilj?
Vse skupaj se je začelo leta 2013, ko sem prvič začel s postopki za vpis pravice do pitne vode v Ustavo, a poskus ni uspel. Decembra 2015 smo dobili še eno priložnost in s civilno iniciativo začeli kampanjo za vpis pravice do pitne vode v Ustavo. Po enem letu prostovoljnega dela nam je uspelo. A zasluga ni samo naša, temveč širokega kroga ljudi, ki so pri tem projektu sodelovali. Od podpisnikov peticije, stroke, preko politike do vas, medijev, ki ste pozitivno sprejeli zahtevo, da se pravica do pitne vode zapiše v ustavo,

Kako bi po vaše naša generacija lahko ohranila kakovostno pitno vodo za naslednje rodove?
Predvsem se mora prav vsak od nas zavedati, da pitna voda ni nekaj samoumevnega in da moramo s svojimi dejanji skrbeti, da se bodo viri podzemne vode obnavljali, da jih ne bomo z našimi posegi ogrožali ali celo onesnaževali. Na žalost se še vedno dogaja, da gradimo tam, kjer ne bi smeli, odlagamo odpadke na vodovarstvenih območjih, na njih kmetujemo, ipd.

Na kakšen način vi osebno skrbite za ohranjanje tega naravnega vira čim bolj nedotaknjenega?
Predvsem z zavedanjem, da pitne vode ni na pretek in da moram z njo previdno ravnati.

Nekje sem prebrala, da se zna zgoditi, da se bomo čez nekaj desetletij za pitno vodo nemara celo morali vojskovati. Kaj pravite o tej predpostavki?
Če uporabim ekonomski jezik: Na svetu bo povpraševanje po pitni vodi večje od razpoložljivosti, če nismo do te točke že prišli. Ne gre samo za vodo. Pomembna so tudi kmetijska zemljišča za pridelavo hrane. Določene države in korporacije po svetu poleg območij, bogatih z vodo, kupujejo tudi kmetijska zemljišča. Če svet ne bo spremenil svojega odnosa do naravnih virov, začel z medsebojno delitvijo dobrin, potem bomo imeli še več konfliktov. Vsi poznamo vojne zaradi nafte. Podobno se lahko zgodi tudi zaradi vode in hrane. Migracije zaradi pomanjkanja vode in hrane pa so že dejstvo. Vse prevečkrat se mi zdi, da se ne zavedamo, kaj vse imamo v Sloveniji. Vse se nam zdi samoumevno. Pitna voda je vsekakor dobrina, za katero imamo občutek, da je nikoli ne more zmanjkati in temu primerno se nekateri, včasih tudi občine in država, obnašajo. Enako je s hrano, ki je ni dovolj, a na žalost za razliko od vode veliko hrane uvažamo in izgubljamo občutek za naša kmetijska zemljišča, s čimer postajamo prehransko ogrožena država.

Ali ste še vedno aktivni v humanitarnem društvu Lions klub Kamnik, katerega ustanovni član ste?
Na žalost ne več v takšnem obsegu kot sem bil aktiven 14 let. Zadnje leto enostavno ni več časa. Sem pa ponosen, da sem lahko skupaj s kolegicami in kolegi pomagal pomoči potrebnim. Veliko sodelujemo tudi z Lions klubom Domžale. Tako 1. junija v Arboretumu ponovno skupaj organiziramo dobrodelni tek »Tečem, da pomagam«.

Zavzemate se za trajnostno podjetništvo, kje smo v Sloveniji na tem področju?
Od leta 2009 naprej sem se posvečal socialnemu/družbenemu podjetništvu, ki ga razviti svet prepoznava kot podjetništvo prihodnosti. Gre za različne pravne oblike, ki niso dobrodelne organizacije, ampak podjetja, ki pod enakimi pogoji kot klasična podjetja, s svojimi produkti ali storitvami konkurirajo na trgu. V večini primerov preko svoje dejavnosti na inovativen način rešujejo ekonomske, socialne, okoljske in druge izzive. Njihov primarni cilj je družbena korist za svoje člane in lokalno okolje, v katerem delujejo, kar pa ne pomeni, da ne ustvarjajo dobička. Dobiček se vrača nazaj v podjetje ali okolje, v katerem delujejo. V Sloveniji je pravni okvir za razvoj tovrstnih podjetji dovolj dobro postavljen. Je pa dejstvo, da socialno podjetništvo raste od spodaj navzgor in je odvisno od inovativnosti posameznikov ali skupin, zmožnosti sodelovanja in povezovanja, čuta za solidarnost, a tudi odgovornost.

To je bila tudi tema vaše magistrske naloge. Zakaj ste se čutili nagovorjeni za takšno raziskovanje?
Verjamem, da je lahko podjetništvo resnično družbeno odgovorno in da lahko ljudje s povezovanjem znanj in izkušenj ter odgovornostjo do okolja, v katerem delujejo, uspešno poslujejo. Je pa potreben preskok v miselnost ljudi. Naj ponazorim na dveh primerih. V občini imamo javne vrtce, katerih prostori so v popoldanskih in večernih urah zaprti. Imamo vzgojiteljice, ki so zaposlene v javnih vrtcih. A velikokrat se soočamo s problemom občasnega večernega varstva otrok, ko si starši vzamejo čas zase. V nekaterih državah je omogočeno, da se vzgojiteljice povežejo, ustanovijo eno od pravnih oblik ter v javnih vrtcih nudijo storitev občasnega varovanja otrok. Na ta način vzgojiteljice nekaj dodatnega zaslužijo, javni prostor dobi še dodatno funkcijo, starši pa kakovostno varstvo, ki mu zaupajo. Ali pa primer, da se v zadrugi združijo čistilke in varnostniki ter svojo storitev ponudijo tako javnemu kot zasebnemu sektorju. Seveda bi takšno zadrugo morala voditi oseba, ki ima izkušnje na področju podjetništva, je upokojena, preskrbljena in tega ne dela zaradi plačila. Na ta način zaposleni zaslužijo več, saj cilj ni maksimiziranje dobička za vsako ceno, temveč pozitivno poslovanje. Doseženi dobiček vlaga v razvoj podjetja, zaposlene, rezervni sklad, skupnost, v kateri delujejo, ipd. Na podoben način se v svetu združujejo gradbeni delavci, različni kreativci, izvajalci socialnovarstvenih storitev, ipd. Marsikatera koncesija se podeli tem podjetjem, saj se občine zavedajo, da na ta način dajejo delo domačim ljudem in sredstva ostanejo v lokalnem okolju.

Nekoč ste za našo edicijo dejali, da slabe politike izvolijo dobri ljudje, ki ne gredo na volitve. Ste še vedno takšnega mnenja?
Če se ne motim, je bil ta moj stavek odziv na izredno slabo volilno udeležbo na evropskih volitvah pred petimi leti. Upam, da bo udeležba na letošnjih evropskih volitvah bistveno večja. Želim si povezano, inovativno in solidarno Evropo, ki poleg gospodarskega in finančnega povezovanja strmi tudi k socialnemu razvoju in varnosti ter ima enaka merila za vse članice. Vse skupaj pa mora krepiti evropsko identiteto. Evropska skupnost ni nekaj samoumevnega, temveč se moramo za njeno ohranitev vseskozi boriti. Prvi korak je ta, da se udeležimo volitev.

Katere slovenske politike bi v Sloveniji identificirali kot nekakovostne?
“Kakovost” posameznega politika je stvar presoje volivcev. Osebno cenim politike, ki se zavedajo svojega poslanstva in razumejo vlogo politika kot nekoga, ki deluje v dobro državljanov in narave, zna gledati celoto, ne samo posameznega dela, ter predvsem misli preko enega mandata.

Kakšni politični značaji vas fascinirajo?
Politike, ki znajo povezati različna znanja, izkušnje in karakterje v delujočo in učinkovito celoto ter so sposobni v dialogu reševati izzive. Pomembno se mi zdi, da znamo včasih stopiti korak nazaj, da lahko skupaj naredimo korake naprej.

Kdo pa vam je posebej pri srcu na političnem parketu?
Moji sodelavci. Tako poslanke in poslanci v skupini LMŠ kot tudi naši strokovni sodelavci ter seveda predsednik vlade s svojo ožjo ekipo. Njim zaupam in to je osnova, da lahko delujemo, se dopolnjujemo, učimo se eden od drugega in iščemo najboljše rešitve, ki se lahko v danem trenutku in na podlagi razmerja moči v parlamentu tudi izvedejo.

Prej ste bili poslanec v Državnem zboru v poslanski skupini Pozitivne Slovenije. Pravzaprav v isti politični opciji kot Marjan Šarec. Ste imeli tedaj stik z njim? Kakšno je bilo sodelovanje?
V letih 2013 in 2014 sem bil poslanec in takrat sva imela z g. Šarcem politične stike, saj je bil župan občine Kamnik. Na tem področju je bilo sodelovanje korektno, kot tudi z ostalimi župani iz tega območja.

Kasneje ste bili Šarčev hud nasprotnik…
Predsednika vlade sem osebno spoznal jeseni 2010, v času županskih volitev. Bila sva nasprotnika oziroma konkurenta in po nepotrebnem sva to vlekla šest let. Za mene je pomembno, da sva to s pogovorom znala preseči in ugotovila, da lahko delava skupaj. Od takrat sem ponosen, da sem del ekipe Marjana Šarca, s katero spreminjamo stare vzorce delovanja.

Zakaj je v Sloveniji navzoč fenomen, kot ste nekoč sami poudarili, ideološke razklanosti? Menite, da temu ni tako v drugih evropskih državah?
V vsaki družbi so politiki in stranke, ki funkcionirajo na podlagi nenehne želje po razkolu. Njihovo delovanje temelji na tem, da pri vsaki tematiki iščejo ideologijo in svojo energijo vlagajo v ustvarjanje razdorov. Ni jih veliko, a so na žalost bolj glasni od nas. Tudi tukaj volitve rešijo marsikaj. Moja želja je, da se posvetimo sedanjosti z jasnim pogledom v prihodnost. Generacijam, ki so gradile našo državo, smo dolžni izkazati spoštovanje, do tistih ki prihajajo za nami, pa imamo odgovornost.

V kolikšni meri slovensko politiko motivira egocentrizem?
Preživeta politika v vsaki stvari sebe poskusi postaviti v središče, si pripeti zasluge za nekaj, kar se je naredilo na podlagi sodelovanja različnih deležnikov. Egocentrizem postane močnejši pred volitvami, kar lahko vidimo tudi sedaj, ko se nam bližajo evropske volitve. Ti politiki enostavno svoje osebne interese postavijo pred interese ljudi in države. Spreminjati take ljudi nima smisla. Gre za stare vzorce delovanja, ki morajo dati prostor novi generaciji politikov, ki zna gledati celoto, verjame, da se lahko samo s povezovanjem različnih ljudi in skupin, spoštovanjem, odgovornostjo in trdim delom pride do dobrih rešitev ter da je solidarnost temelj vsake družbe.

So politiki osvojili lekcijo iz sodelovalnosti ali vsaka stran le trmasto vztraja pri svojem?
Predpogoj za sodelovanje je zaupanje. Nekaj tega zaupanja in s tem sodelovanja je prisotnega, a še vedno premalo. A verjamem, da bomo počasi prišli do točke, ko bo sodelovanja med različnimi politikami več. V bližnji prihodnosti nas čaka kar nekaj velikih izzivov – starajoča se družba, digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija – ki bodo od politike in strokovne ter tudi laične javnosti zahtevali konsenz. Neko novo družbeno pogodbo. A za to potrebujemo tudi močno in stabilno politiko. Me pa veseli, da včasih politika že zna stopiti skupaj. Ravno sedaj imamo v državnem zboru zakon, ki smo ga predlagali prav vsi poslanci, kar je redkost. Je pa res, da se vsebina zakona dotika gasilske dejavnosti. Gasilci pa povezujejo.

Se vam zdi, da je solidarnost danes ekonomsko nevzdržna kategorija?
Solidarnost je temelj vsake napredne družbe in bo vedno bolj pomembna v svetu. Spremembe, ki jih prinaša tehnološki razvoj, brez solidarnosti v obliki pravične porazdelitve novo ustvarjene vrednosti in prerazporejanja sredstev, zbranih z davki, ne morejo ustvariti blaginje za vse. V Sloveniji naš model temelji na solidarnosti. Aktivna generacija preko plačevanja davkov skrbi za otroke in mladino na eni strani ter na drugi za upokojence, ki so nam, ki smo danes aktivni, omogočili varno otroštvo, brezplačno izobraževanje in zdravstvo. Ko se bomo mi upokojili, bo za nas skrbela današnja mladina. V tem modelu ni vse optimalno, a alternativa temu modelu je manj davkov, kar ima za posledico manj javnih storitev, transferjev in infrastrukture.

Ste magister upravnih ved, kakšne ambicije ste imeli kot študent?
Vedno sem želel delati za ljudi, za skupnost. Ne nujno v politiki. Seveda je bilo veliko želja, ciljev, ki se niso uresničili v celoti, a življenje krene svojo pot in ko se mu znaš prepustiti, se stvari uredijo in cilji uresničijo.

Katere stvari so, po vaše, pomembne v življenju, katere pa najpomembnejše?Predvsem, da smo zadovoljni sami s seboj. Da pa to zadovoljstvo ohranjamo, moramo veliko delati na sebi, kar pa je težko. Včasih nas čas enostavno prehiti.

Nad čim ste razočarani v današnjem svetu, kaj vas žalosti?
To, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili. Ponovno je v porastu populizem, nacionalizem, nestrpnost do drugačnih, delitve med narodi, obujanje fašizma in nacizma, trgovinske vojne, lažne novice, destabilizacije določenih regij zaradi ozkih interesov, iskanje notranjih in zunanjih sovražnikov. To se ne more dobro končati. Evropa je že 70 let v miru zaradi povezovanja in sodelovanja držav v okviru Evropske skupnosti. Odklon od ideje Evropske skupnosti pelje v konflikte, ti pa slabijo Evropo. Težko si predstavljam, da bi lahko Nemčija, Italija ali Francija, da nas, majhnih držav, niti ne omenjam, same konkurirale globalnim igralcem kot so Kitajska, Indija, ZDA ali Rusija. Vsem tem je v interesu nepovezana Evropa.

V kakšnem svetu po vaše živimo? Kaj bi spremenili v njem?
Leta 2016 je veliki znanstvenik Stephen Hawking povedal, da smo ljudje v najbolj nevarnem trenutku razvoja človeštva. Države morajo po vsem svetu, bolj kot kadar koli v naši zgodovini, sodelovati in gledati celostno, če se želimo soočiti z izzivi, ki jih prinašajo podnebne spremembe, proizvodnja hrane, pomanjkanje pitne vode, demografija, uničevanje oceanov, izginjanje delovnih mest zaradi avtomatizacije, robotizacije, umetne inteligence. Rekel je, kar mi je ostalo močno v spominu, da smo ljudje ustvarili tehnologijo, s katero znamo uničiti planet, vendar pa še nismo razvili sposobnosti, da bi se temu izognili. Lahko bi rekli, da je danes svet v politični, okoljski in socialni ter tudi ekonomski krizi, saj delamo enake stvari in pričakujemo spremembe. Problem je v »starih« političnih in ekonomskih elitah, ki se še vedno odzivajo na star način. Nekaj podobnega imamo tudi v Sloveniji, ko se že 25 let soočamo z ideološkimi delitvami. V LMŠ želimo preseči te razprave o preteklosti.

Ste srečni?
V vsakem obdobju, v teh petih desetletjih svojega življenja, bi na to vprašanje odgovoril drugače. Danes lahko rečem, da sem srečen človek, saj se vedno bolj zavedam, da sreča izhaja iz nas samih, ni odvisna od zunanjih dejavnikov.

Saša Bešter

 

 

 

Oglasno sporočilo

ODDAJ KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here