Nastanek nove tovarne: Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov TOKO Domžale

371
Oblika t.i. partijskega sistema dela v oddelku drobne galanterije je bilo prilagojeno delu pretežno v sedečem položaju. Delovne mize so bile strjene in na obeh straneh so bili razporejeni delavci. (Vir: Fanika Pance … in arhiv SŠ Domžale)

Novo obdobje v industrijskem razvoju usnjene galanterije v Domžalah se je pričelo s povojno združitvijo Zornovega in Okršlarjevega obrata. Ustanovljena je bila nova državna tovarna, ki je dobila ime Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov TOKO Domžale.

Za nadaljnji razvoj tovarne so bili pomembni dejavniki:
– rast števila zaposlenih
– večanje proizvodnje
– spreminjane strukture zaposlenih, ki je bila v ženski večini
– posodobljena tehnologija
– strokovno izobraževanje kadra
– stremljenje h kakovosti blagovne znamke ter njene uveljavitve na domačem
in tujem trgu.
V zvezi z velikimi potrebami domačega trga po usnjeno-galanterijskih izdelkih se je TOKO podjetje množinsko in kakovostno zelo razvilo. Sprva je bil del proizvodnje usmerjen za potrebe jugoslovanske vojske, nato pa je podjetje delalo za naraščajočo širšo potrošnjo na jugoslovanskem trgu, na katerem je postalo vodilno v svoji panogi.

.
Tovarna TOKO je bila ena izmed prvih podjetij, ki so je s svojimi izdelki uveljavila tudi v zahodnem svetu. Že leta 1948 je pričelo z izvažanjem izdelkov. Leta 1952 so kar 40 % vseh izdelkov izvozili v Italijo, Francijo, Nemčijo in tudi Ameriko, kasneje pa tudi v Rusijo.
Ker je bila namera podjetja tudi usmeritev izdelkov za izvoz, se je pokazala potreba po temeljiti razširitvi v tehnični smeri, kakor tudi izpopolnitvi strokovnih kadrov. Galanterijska proizvodnja je sodila v delovno intenzivno, tehnološko pa manj zahtevno proizvodnjo. Stopnja razvoja tehnologije ni bila v obeh obratih enaka. Najvišji tehnološki nivo je bilo v obratu potovalnih izdelkov – pri izdelavi kovčkov, kjer je bilo 70 % mehanizirane in 30 % ročne proizvodnje. V ostalih obratih pa je bila proizvodnja pretežno ročna.

TOKO Domžale med ostalimi predstavniki slovenske usnjarske predelovalne industrije na prvem mednarodnem sejmu v Zagrebu leta 1947. (Vir: arhiv Srednje šole Domžale)

Sčasoma sta v upravljanju tovarne nastopili dve pomembni prelomnici. Prva leta 1950, saj je slovenski prostor v istem času določala jugoslovanska različica samoupravnega socializma, takrat že zaznamovana z nujnostjo gospodarskih reform. Druga je nastopila v 70-tih letih, ko se je tudi usnjarsko predelovalna industrija morala prilagoditi svojo organizacijsko podobo načelom združenega dela s preoblikovanjem posameznih proizvodnih obratov v tozde.

KRK

Oglasno sporočilo