Ali veste, kdo je možakar, po katerem je domžalski kulturni dom dobil ime? Bi znali povedati, kje se nahaja Kofutnikova domačija? Ali pa koliko sedežev šteje »velika« Tomčeva dvorana? Koliko občani pravzaprav vemo o svoji kulturni tradiciji in dogajanju, smo se vprašali po pogovoru s ponovno izvoljeno direktorico Kulturnega doma Franca Bernika in nekdanjo županjo Domžal, Cveto Zalokar Oražem.
Vsi vemo, da imamo v Domžalah kulturni dom, ne poznamo pa vseh dejavnosti, ki se v njem izvajajo. Nam lahko na kratko predstavite delovanje javnega zavoda KD Franca Bernika?
Prepričana sem, da mnogi ne vedo, kako širok in raznolik je spekter našega dela. Temeljna je prireditvena dejavnost za odrasle in mladino z žanrsko raznoliko ponudbo kvalitetnih dogodkov. Vsako leto razpišemo kar 9 različnih abonmajev za odrasle (4 gledališke, 2 glasbeno-scenska, 2 filmska, koncertnega) in otroškega za izven. V našem okviru delujejo tudi Mestni kino, Slamnikarski muzej, vključno z organizacijo Slamnikarskega sejma, Menačenkova domačija in Galerija Domžale kot edini profesionalni likovni prostor. Smo tudi izdajatelji občinskega glasila Slamnik, pred leti pa smo dobili v upravljanje (žal že razpadajoči) objekt Kofutnikove domačije. Poleg tega izvajamo kulturno umetniško vzgojo za šole in vrtce na področju filma, kulturne dediščine, likovne in muzejske dejavnosti; veseli nas, da otroške abonmaje, ki jih pripravljamo za vrtce, obiskuje preko 1200 otrok. Naše delovanje presega zgolj občinske okvire, saj k nam obiskovalci radi prihajajo tudi iz sosednjih občin, pa tudi širše. Ponosni smo na ugled in prepoznavnost, katerih temelje je postavil že moj predhodnik, dolgoletni direktor g. Milan Marinič.
Aprila ste bili ponovno imenovani za direktorico Kulturnega doma Franca Bernika. Ste presenečeni, da vam je bil zaupan še en mandat?
Ne, ponovno imenovanje sem pričakovala, saj smo v preteklih 5 letih delali izjemno uspešno na vseh področjih. Občutno se je povečalo število prireditev in dogodkov, in sicer iz 713 v letu 2013, na 1136 v letu 2018, prav tako smo veseli porasta obiskovalcev – iz 48.488 v letu 2013 na preko 70.000 v letu 2018. Tudi obisk na prireditvah je v povprečju občutno večji (za tretjino), povečuje se tudi obseg sredstev, ki jih ustvarimo s prodajo naših storitev, kar nam omogoča, da kar nekaj sredstev usmerjamo v izboljšanje pogojev dela.
Kakšni so bili vsebinski poudarki vašega preteklega mandata?
Poseben pomen pripisujemo zlasti vsebini, kvalitetnim programom in odgovornemu odnosu do obiskovalcev ter izvajalcev. Lahko se pohvalimo s številnimi novimi projekti: v Galeriji smo uvedli pogovore z razstavljajočimi umetniki ob otvoritvah, nov projekt je Galerija na potepu (organizirani ogledi domačih in tujih razstav s strokovnim vodenjem). Velik poudarek posvečamo promociji filma, še posebej slovenskega, saj v našem kinu lahko sledite premieram slovenskih filmov, na pogovorih po projekcijah pa sodelujejo njihovi ustvarjalci. Lani smo izvedli kar 19 filmskih pogovorov. S podporo občine smo kupili digitalni kino projektor, imamo novo filmsko platno in sodobno zvočno tehniko. Izjemno smo tudi ponosni na prepoznavnost in odmevnost koncertov klasične glasbe, ki jih kot strokovni sodelavec pripravlja Mate Bekavac. Na njih smo gostili mnoga vrhunska imena domače in svetovne klasične glasbe, izvedenih je bilo kar nekaj praizvedb, predvsem pa se je na našem odru predstavilo veliko mladih slovenskih umetnikov, na kar smo posebej ponosni. Pozornost namenjamo tudi obveščanju; naša spletna stran beleži preko 318.000 obiskov na leto, dejavni smo na Facebooku in drugih družabnih omrežjih, ohranjamo pa tudi tradicionalno priljubljene mesečne zloženke, s katerimi predstavimo programe na posameznih področjih dela. V tem času smo izpolnili tudi dolg do kiparja, ki je občini podaril preko 100 kiparskih del in postavili stalno zbirko Franca Ahčina v Menačenkovi domačiji, kjer smo lani tudi opravili obsežna vzdrževalna dela. V okviru muzejske dejavnosti se ponašamo zlasti z izvedenimi tečaji šivanja slamnikov, s katerimi smo slamnikarsko znanje prenesli na mlajše generacije, skupaj s TIC-em pa smo usposobili tudi prve turistične vodiče. Skrbimo za industrijsko dediščino, v Slamnikarskem muzeju je do konca leta na ogled razstava o bivši tovarni Toko. Izdali smo tudi obsežno monografijo o izjemnem domžalskem umetniku, pianistu Aciju Bertonclju. In nenazadnje, a za obiskovalce zelo pomembno – uredili smo možnost parkiranja na prostoru bivše Metalke.
Lahko v vašem delovanju v prihodnje pričakujemo kaj novega?
Novih idej nam ne manjka, njihova realizacija pa bo odvisna zlasti od finančnih in kadrovskih možnosti. Bistveno je ohranjati visok kvalitetni nivo, glede na obseg naše dejavnosti to ni preprosto. Naša želja je, da bi se razširil festival Bobri, v okviru katerega bi ponudili čim več brezplačnih kulturnih vsebin za otroke in mladino, pri čemer pa bi morala, tako kot v Ljubljani, sodelovati tudi občina. Ob iskanju rešitve za Kofutnikovo domačijo smo v lanskem letu zasnovali zanimiv projekt, v okviru katerega naj bi ta zaživela kot del večjega etnološkega parka, muzeja na prostem, na prostoru v občinskem Slamnikarskem parku. Pripravljamo se tudi na založniški projekt izdaje knjig Franceta Bernika, župnika, po katerem nosimo ime in katerega vsestranska vloga za naš kraj je neverjetna, na vseh področjih. Izjemne možnosti daje tudi nadaljnji razvoj Slamnikarskega muzeja, ki je unikaten in vse bolj zanimiv za obiskovalce, tudi v smislu turistične prepoznavnosti naše občine …
Vaš največji problem je utesnjenost, koliko obiskovalcev lahko sprejme dvorana vašega doma?
Prostorska stiska je res naš največji problem, saj »velika« Tomčeva dvorana sprejme le 180 obiskovalcev, tako da je večina naših prireditev razprodana, še več – mnogim obiskovalcem žal ne moremo omogočiti ogleda kulturnih dogodkov, kar je res žalostno. Letos je bilo že več kot 20 prireditev, ki so bile razprodane. Ker je dvorana majhna, moramo posamezno predstavo ali koncert večkrat ponoviti, kar izjemno podraži stroške. Za gostovanje poklicnega gledališča, ki v povprečju stane okoli 3.500 EUR, plačamo enako, če ga gleda 180 ali pa na primer 300 ljudi. Oder je nefunkcionalen, premajhen za celo vrsto predstav, na njem ni prostora za večji orkester… Skratka, Domžale nujno potrebujejo novo funkcionalno prireditveno dvorano za približno 300 gledalcev.
Pa se kaj govori o tej možnosti? Vaš predhodnik mi je nekoč zaupal, da ste po številu sedežev javni zavod z najmanjšo dvorano v Sloveniji.
Ja, včasih se kaj sliši, zlasti obiskovalci nas neprestano sprašujejo, kdaj bomo končno dobili ta prepotrebni objekt. Tudi za bolj reprezentančne in slovesne dogodke smo absolutno premajhni in neudobni. Kdor je sedel v naši dvorani na stolih, ve, o čem govorim. Ja, osebno upam, da bo vodstvo občine tudi investicije v kulturo prepoznalo kot pomemben del prostora zadovoljnih ljudi.
Za obiskovalce mestnega kina pa je včasih celo obstoječa dvorana prevelika. Pogosto se zgodi, da film predvajate le za nekaj gledalcev. Ste predvajanje zato že kdaj odpovedali?
Seveda, se zgodi… Obisk je odvisen od marsičesa; vremena, promocije filma, žanra, letnega časa. Zelo natančno spremljamo obisk – ta je v porastu – in lansko leto je bilo povprečno število obiskovalcev na projekcijo 47, kar ni malo. Sicer je naša ambicija zasnovati manjšo dvorano, z udobnimi sedeži in razmiki med njimi, ki bi bila namenjena le kinu in manjšim koncertom ter pogovorom. Tako bi lahko filmski program naredili še bolj pester in dostopen.
S prihajajočem poletjem se Domžalčani lahko veselimo tudi kina na prostem. Se letos obetajo kakšne novosti?
Tudi letos bomo s projekcijami razveseljevali prve tri julijske vikende, začenjamo s filmom Bohemian Rhapsody, v četrtek, 4. julija ob tradicionalni 21.30 uri. In za uvod ob 20.30 bodo s koncertom poskrbeli Prijatelji dixilanda. Med filmi bo Manaslu, eden od zmagovalcev gorniškega festivala, pa slovenski film o mladi generaciji Ne bom več luzerka, naj omenim še islandsko poslastico Bojevnica, Vdove in Mary Poppins … Poleg tega bosta dve projekciji tudi na Kopališču Domžale, ki se je že lani izkazal kot zanimiva rešitev, prva bo Levji kralj, 24. julija, druga pa bo sledila sredi avgusta. V sodelovanju z Arboretumom Volčji Potok bomo zadnji avgustovski vikend pripravili tudi 3 projekcije v parku, med njimi Štigličev film Dolina miru, ki je bil delno posnet prav tam. Tradicionalno je tudi avgustovsko filmsko gostovanje na Kamfestu, saj kamniška publika predstavlja pomemben del naših obiskovalcev. Seveda pa so ljubitelji filma v juliju in avgustu vabljeni tudi v našo ohlajeno dvorano, kjer si lahko ob večerih ogledajo najnovejše filme, med drugim prihaja film o Maradoni. Več pa naša skromna filmska ekipa v času dopustov enostavno ne zmore …
Kakšni so kriteriji za izbor filmov? Pogosto je namreč moč zaslediti očitke, da filmi niso prilagojeni zanimanju množice, da so v večini dokumentarni, na sporedu pa je bore malo »sproščujočih« vsebin?
Sledimo konceptu mestnega kina, zato skušamo zadovoljiti različne okuse in program snovati čim širše. Del tega programa so tudi dokumentarni filmi, ki pa v celoti predstavljajo majhen odstotek. Že na začetku delovanja kina pred 10 leti je bila sprejeta odločitev, da prednost dajemo kvalitetnemu, evropskemu in umetniškemu filmu, izpostavljamo slovenske filme in filmsko vzgojo, ki je zelo pomemben, a najmanj javno izpostavljen del programa, saj gre za zaključene dopoldanske projekcije, ki jih organiziramo v sodelovanju s šolami in vrtci. Na programu boste našli tudi izbrane filme velikih ameriških studiev, pa Marvelove filme in še marsikaj. Žanrsko smo zelo raznoliki in pri nas se boste lahko nasmejali do solz ali pa spremljali družbeno aktualen film, ki bo še nekaj časa spodbujal razmisleke in debate. Pri izbiri filmov smo vezani na ponudbo slovenskih distributerjev, poleg tega imamo na voljo le omejeno število terminov za filmske projekcije, saj za vse dejavnosti našega zavoda, od gledališča, glasbe, otroških predstav in vrste najemov za zunanje organizatorje, uporabljamo le eno dvorano. Smo tudi del širše skupine kinematografov, ki snuje skupni projekt video na zahtevo, s katerim bomo filme, ki jih zaradi prostorske in časovne stiske ne moremo dovolj dolgo obdržati na programu, naredili še bolj dostopne. Če navedem še nekaj statistike: na leto imamo okoli 600 projekcij, na katerih se zvrsti 200 različnih filmov, ki jih v enem letu gleda okoli 35.000 obiskovalcev. To nas med nekomercialnimi kini v Sloveniji postavlja na 2. mesto, takoj za ljubljanskim Kinodvorom.
Nekateri Domžalčani se še vedno spominjamo stare kinodvorane v sklopu naselja SPB. So načrti, da bi jo obudili, popolnoma zamrli?
Pred kakšnim letom in pol se je občina pripravljala na sodelovanje na dražbi, pa je baje potem ta propadla. Kaj se dogaja trenutno, ne vemo. Pravijo, da je dvorana v zelo slabem stanju, problem bi bila tudi parkirišča v bližini …
Poleti je mestno življenje še posebej pestro. V naši bližini imamo kar dva velika festivala; Trnfest in Kamfest. Lahko v prihodnosti upamo tudi na Domfest?
Ne pozabimo, da v občini Domžale poleti poteka Poletni kulturni festival na Studencu, ki je zelo raznolik in obsežen. V samem mestu pa je kulture poleti res malo manj, razen filma seveda. Naš zavod bi bil ob ustrezni podpori sposoben organizirati tudi poletni festival, s koncerti, predstavami, otroškimi prireditvami na prostem, bi pa za to potrebovali dodatne kadre in seveda finančna sredstva.
Govoriva torej o kadrovskih težavah, podhranjenosti … ?
Za vse omenjene dejavnosti je v našem zavodu poleg mene in računovodkinje zaposlenih le 6 delavcev. Program se povečuje, na vseh področjih dobivamo nove naloge, pri poslovanju so enake zahteve kot pri večjih zavodih. Tudi birokratske in zakonodajne zahteve so vsak dan večje (npr. varstvo osebnih podatkov, arhiviranje …). Neizmerno sem hvaležna svojim zaposlenim in zunanjim sodelavcem, ki izražajo izjemno pripadnost in zagnanost do našega poslanstva – a tudi zanje izgorelost postaja vse večji problem. Veliko našega dela poteka ob vikendih in v večernih urah, tudi zelo poznih … Ogromno je tudi število zunanjih sodelavcev, tako umetnikov, izvajalcev, strokovnih sodelavcev, dopisnikov, pa tudi študentov in pogodbenikov, ki pokrivajo hostesno službo, varovanje v muzeju, različne oblike kulturne vzgoje, tehnično pomoč pri predvajanju filmov, ozvočenje …
Ali ima Občina Domžale za kulturo dovolj posluha? Kako sodelujete?
Kar se našega zavoda tiče, smo s sodelovanjem zadovoljni. Zaradi naše majhnosti je potrebno sofinancirati tako rekoč vse projekte in programe. Spremljajo in podpirajo tudi naše predloge glede investicij, vzdrževanja (tako trenutno poteka celovita prenova Galerije), omogočili so nakup prenosnega kinoprojektorja, izdajo knjige o Aciju Bertonclju, vzdrževalna dela na Menačenkovi domačiji, prenovo fasade … Odprta ostajata ambiciozna in pomembna odločitev glede gradnje nove prireditvene dvorane ter nujno povečanje števila zaposlenih.
Kaj bi s kulturnega vidika v Domžalah lahko še izboljšali?
Med drugim moramo več poudarka nameniti naši preteklosti, pri tem mislim na postavitev obeležij pomembnim občanom in občankam Domžal ter zaznamovanje pomembnih dogodkov, obletnic. Veseli me, da je bila letos sprejeta pobuda o izgradnji spominskega obeležja pianistu Aciju Bertonclju. Tudi sicer krajem v občini manjka večji poudarek na urbanizmu in urejenosti, ki obsega tudi postavitev različnih skulptur, inštalacij, sodobne mestne opreme, poudarjeno vizualno komunikacijo … S preobiljem reklamnih panojev vseh vrst in oblik smo popolnoma onesnažili naše okolje. Tudi to je naša ne-kultura.
Kako kot nekdanja županja gledate na naše mesto? Se pomikamo v pravo smer?
Ko človek 12 let svojega dela in energije v najbolj vitalnem obdobju nameni svoji občini, vse dogajanje tudi po zaključku mandatov spremlja bolj čustveno. Marsikaj je dobrega, velika je pestrost najrazličnejših dogodkov in prireditev, tako da sama ob vsej dobri volji ne utegnem slediti vsemu. Pogrešam pa večji poudarek strateškim premislekom, v katere bi bil vključen širši krog ljudi in stroke. Premalo smo tudi izkoristili možnosti koriščenja evropskih sredstev na vseh področjih, zlasti po nesrečni zgodbi s parkirno hišo …
Se katera od zadev, ki ste jih načrtovali v času županovanja, še vedno ni uresničila, pa si želite, da bi se?
Ponosna sem na to, kako so se razvili projekti, ki smo jih zastavili v našem mandatu; na primer tržnica, rekreacijska os ob Kamniški Bistrici, srednja šola z Gimnazijo, delovanje Centra za mlade, knjižnice in kulturnega doma, ločeno zbiranje odpadkov, tudi plinifikacija, ki je močno izboljšala zrak … Vsekakor pa je še vedno slabo urejen javni prevoz, potrebujemo krožni avtobusni promet znotraj občine, vse večji problem je tudi povezava z Ljubljano – že takrat smo razmišljali o sodobni primestni železnici. Imamo premalo varnih kolesarskih poti. Sicer mislim, da dobro dela Lipa, Univerza za tretje življenjsko obdobje, žal pa je slabo poskrbljeno za bolne, invalide in starejše (dnevno varstvo, slaba storitev pomoči na domu, pomanjkanje mest v domovih). Še vedno ni pravih rešitev za vse bolj neugleden center mesta, brez rešitve ostaja tudi blokovski kompleks SPB1. Žal se stalno zapleta pri urejanju nekaterih vitalnih območij, na primer prostoru Univerzale, kompleksu Metalka, še vedno ni zgrajeno krožišče na vstopu v Domžale pri AS-u. Nerealiziran je tudi projekt izgradnje servisnih prostorov pri Stadionu, za katerega smo dali obljubo športnikom …
Tjaša Banko
