Pogosto si ustvarimo sliko umetnika, kot človeka zaprtega v svojem svetu, ki s svetom komunicira le preko svojega umetniškega dela. A že renesančni umetniki so dokazali, da je ta svet lahko zelo velik. Svet velikih umetnikov je velik svet in velik umetnik je tudi pianist Aci Bertoncelj. Čeprav ni nikoli stremel po kakšnem priznanju, ne moremo reči, da si ga ne zasluži. Povabili smo ga, da nam o svojem življenju in delu pove kaj več in izkazalo se je, da prav prijeten in odprt sogovornik, ko pa spregovori še za klavirjem…, besede niso več potrebne.
Kdaj ste se odločil za glasbeno pot, za igranje klavirja, kdaj ste stopili na to pot?
V principu že zelo zgodaj. Doma je malo igrala mama, imeli smo plošče in gramofon, ki se je navijal še z roko. Vrteli smo zabavno glasbo, pa tudi opero, spominjam se Traviate, Schubertove Nedokončane simfonije… Tako se je moj stik z glasbo pričel že v najbolj rosnih letih. Začel sem pri štirih letih s harmoniko, tudi harmonika se je doma igrala in sem celo hodil v Glasbeno šolo Domžale takoj po vojni, k profesorju Sameji, ki je bil takrat zelo znamenit harmonikarski pedagog. Ko sem bil star osem let, se je mama odločila, da me pošlje v glasbeno šolo v Ljubljano, naredil sem sprejemni izpit in se potem do svojega 16. leta, ko sem maturiral, preselil v Ljubljano.
Torej se je na nek način glasba prepletala tudi z vašo družino, kako je sedaj, z novo družino?
Zdaj sem v drugem zakonu in tudi moja žena je pianistka. Imam sedem let starega sina, ki pa zaenkrat razen poslušanja, ne kaže posebnega zanimanja za glasbo. Ko je bil star dve, tri leta je poslušal klasično glasbo, zdaj bolj posluša techno, hause … Jasno, glasba je v hiši, v družini stalna spremljevalka.
Kdaj pa se mora nekdo odločiti za igranje instrumenta, da lahko še postane res dober glasbenik?
Čimprej. So primeri, ko so otroci začeli igrati klavir že pri treh letih, ponavadi gre tu za otroke glasbenikov. Če pa začneš kasneje, če si talentiran, sposoben, lahko morda, z bolj razvitimi sivimi celicami pri desetih ali dvanajstih letih kot takrat pri štirih letih, še vedno nadomestiš tisto, kar si časovno izgubil.
To sem vprašala, ker ste tudi učitelj klavirja?
Jaz sam začel v glasbeno šolo hoditi relativno pozno, pri osmih letih, zato mislim, da je tudi pri desetih letih še vedno čas. Primer: moj profesor. Dve leti sem študiral v Parizu pri izvrstnem profesorju, ki je do svojega 16. leta amatersko igral klavir, potem pa je to nadoknadil, naredil akademijo in praktično vse študije dokončal v štirih, petih letih.
Kje učite vi, koga?
V Ljubljani na Akademiji za glasbo učim mlade pianiste, ki so končali srednjo glasbeno šolo, imajo deset let študija že za sabo in nadaljujejo s štiriletnim študijem na akademiji. Enkrat na teden učim tudi na srednji glasbeni šoli v Velenju, kjer imam izvrstne pogoje in tudi talentirane mlade pianistke.
To je kar pomembno poslanstvo, učenje je na nek način oblikovanje usode nekega človeka?
Vsako pedagoško leto je gnojenje nečesa, kar bo nekoč zraslo, kar bo nasledilo nas.
Katera, pa je tista glasba, ki jo najraje igrate oz. poslušate, je to enako?
To so vprašanja, na katera je vsak odgovor šablonski. Nimam favoriziranih komponistov, igram vse, niti ne vem, ali sem bil prisiljen igrati vse, ali me je vse zanimalo, seveda več ali manj vse na teritoriju klasične glasbe. Od klasične glasbe baroka ali romantike, pa do najsodobnejših eksperimentov. Vse sem poizkusil, tudi vse sestave: klavir sam, klavir z orkestrom, komorne sestave oz. igranje v manjših skupinah, vse me je zanimalo.
Kakšen je vaš odnos do sodobne popularne glasbe, kot je “techno”?
V principu negativen. To se mi zdi poneumljanje ljudi. To je glasba, ki ima morda v sebi neko psihedelično komponento, ki je morda neke vrste surogata za mehko drogo, predvsem pa se mi zdi zelo oropana kakršnih koli glasbenih komponent. Gre bolj za socialen moment, naravnan predvsem v to, da se ljudje med sabo nimajo kaj pogovarjati. Slučajno imam blizu diskoteko Life in včasih se zaradi glasnosti glasbe v njej, niti v svoji kuhinji nisem mogel pogovarjati, predstavljam pa si, kako intenzivno komunikacijo imajo lahko ljudje, ki so notri. Zelo se mi je vtisnil v spomin pogovor z eno od konzumentk te glasbe, ki je zatrdila, da se imajo blazno “fajn”, da so blazni prijatelji, da pa seveda brez ekstazija ne gre in da so taki prijatelji, da če gre eden med njimi na “sekret”, gredo vsi z njim in mu pomagajo. Meni se zdi to grozljivo.
Imate tudi vizijo smeri nadaljnjega razvoja glasbe?
Težko je reči. Danes gre vse tako hitro naprej, da moraš v trgovino pet pred dvanajsto, ker se je tehnologija spremenila ob desetih, in boš sicer kupil že nekaj zastarelega. S tako vihravo histerijo drvi tudi umetnost, pravzaprav se išče, zato je težko napovedovati, kaj bo iz tega, kar se danes ustvarja, nastalo.
Kako se je oblikovala vaša kariero?
Temu bi skoraj težko rekel kariera, gre bolj za majčkeno drugačno glasbeno pot, kot jo ima večina glasbenikov. Nikoli se nisem imel za pianista, ki dela kariero, imel sem se za pianista, ki je sposoben narediti določene stvari, ki zelo rad igra, kadar je povabljen. Nikoli nisem mislil na lastno marketinško prodajo, vedno sem igral, če se me povabili, če mi je vabilo ustrezalo, nikoli pa si nisem želel kakšnih svetovnih priznanj, niti veliko denarja, ki ga tako ali tako ne bi dobil. Imel sem srečo, da sem lahko živel od nečesa, kar mi je predvsem v veselje.
Kakšni so vaši trenutni načrti, mogoče kakšen koncert v bližnji prihodnosti?
Zadnja leta imam zelo veliko pedagoškega dela, tako da je koncertiranje majčkeno odrinjeno, včasih ima tudi to dobre posledice, lahko izbiram stvari, ki me zanimajo, s katerimi se rad ukvarjajo. Koncertov je manj, so pa bolj meni po duši.
Bo kljub tem kmalu kak koncert v bližini?
Kmalu ne, bo pa v bližini, približno 875 metrov od tukaj, v Kulturnem domu Franca Bernika bova s kolegom Hinkom Haasom izvedla relativno popularen program na dveh klavirjih, tako da bo zvoka dovolj in mislim, da bo tudi kvalitetne glasbe dovolj.
Kdaj bo to?
Marca, točen datum še ni določen, igrala pa bova na dva izvrstna klavirja, ki jih bo posodil gospod Benda, iz podjetja Ben-ton iz Mengša, s katerim dobro sodelujem, si pomagamo med sabo.
Kako pa je pravzaprav s klavirji, na koncerte verjetno ne morete pripeljati svojega, verjetno je pomembno tudi na kaj igrate?
Je pomembno. Med klavirji je toliko razlike kot med avtomobili, izdelovalcev je ogromno in tudi cene se razlikujejo, glede na izdelovalca, odvisne pa so tudi od dolžine klavirja. Trenutno izdeluje najdaljši klavir neka manjša italijanska tovarna Fazzioli, dolg je kar 3,8 metra. Sicer pa so največji klavirji veliki 2,75 metra in stanejo okoli 140.000 mark. Jaz imam doma že 18 let klavir Yamaha in sem z njim zelo zadovoljen. Drugače pa smo malo hendikepirani v primerjavi z drugimi inštrumentalisti, ki nosijo svoje inštrumente s sabo. Mi pa se moramo na vsak klavir navaditi, si ga podrediti.
Zato tudi ni vseeno kaj dobite?
Seveda, najprej vprašam: “Kakšen klavir imate?” Temu prilagodim Na kakšno majhno staro kišto se absolutno ne da igrati tako kakovostno, kot na zelo dober klavir, ki poje kar sam. Imam pa doma videokaseto intervjuja z enim najboljših pianistov, Svjatoslavom Richterjem, ki je dejal:”Jaz sem velikokrat igral slabo na dobre klavirje in dobro na slabe.” Tako, da je treba tudi iz slabega klavirja iztisniti maksimum, kar pa lahko narediš le ti sam. Če ti inštrument odgovarja, se manj mučiš, če ti ne, pa mogoče uživaš prav v tem premagovanju klavirja.
Kot vidim, vam glasba veliko pomeni, kaj pa druge stvari, poleg glasbe?
Glasba je pravzaprav poklic, dolžnost, obveza, hobi, vse. Zrasel sem v Domžalah na kmetih, imeli smo živali, in če že želite nek hobi, moj konjiček je bila pred leti kobila lipicanka in morda si bom v bližnji prihodnosti spet kupil konja ženskega spola.
Urša Blejc
NOV!CE 1999
