Stara tovarna Toko s približno 1100 zaposlenimi se je morala po osamosvojitvi spopasti z velikimi težavami, saj je bila njena prodaja proizvodov vezana izključno na slovenski in jugoslovanski trg. Južni trgi so se zaprli, na zahod je z lastno blagovno znamko brez ogromne količine denarja za reklamo bilo in je še nemogoče prodreti, sam slovenski trg je za tolikšno proizvodnjo postal premajhen in preostalo jim je samo to, da drastično skrčijo proizvodnjo in seveda tudi število zaposlenih. Z leti je Toko postal Toko line, v tem trenutku v njem dela še 250 zaposlenih, orientirani so izključno na domači trg in na morebitna naročila tujih kupcev. Polovica proizvodnih prostorov v središču mesta je praznih, druga polovica s proizvodnjo vred se bo v prihodnosti selila ven iz mesta, nekam v okolico Domžal. Stari in dotrajani kompleks stavb bodo porušili in zgradili …
Obiskali smo direktorico Toko line gospo Nevenko Jakič, preverili govorice o skorajšnjem rušenju stavbe in povprašali še to in ono …
Koliko časa že vodite podjetje in kako vas je pot pripeljala ravno v domžalski Toko?
V Domžale sem prišla pred desetimi leti na pobudo moje sestre, ki je takrat sodelovala pri delu občinskega IS. Zaposlila sem se na mestu vodje finančno računovodskega sektorja, delovno mesto direktorice pa opravljam že osem let. Zanj ni bilo nikakršnega zanimanja, saj je bilo podjetje takrat v velikih finančnih težavah. S prejšnjim direktorjem, g. Sladičem, sem zelo dobro sodelovala. Skupaj s sodelavci smo v letu 1991 sanirali poslovanje do take mere, da je bilo mogoče primerno poslovati v preteklih letih, ki dejavnostim, kot je izdelovanje usnjene galanterije, nikakor niso bila naklonjena.
Podjetje ste torej zaradi izgube večjega dela trga začeli voditi v precej “slabih časih”. Kaj vse se je od takrat z njim zgodilo in kako poslujete danes?
Zmanjševanje zaposlenih – v tem trenutku nas je še 250 – in racionalizacija poslovanja sta nam omogočila, da smo se na sedanji lokaciji prostorsko skrčili na polovico in na ta način omogočili odprodajo praznih, starih gradbenih objektov. Dezinvestiranje nam je v lanskem letu omogočilo vračilo večine kratkoročnih kreditov. Že pred prodajo smo financirali zazidalni načrt, ki predvideva, da bodoči vstop v Domžale iz smeri nove avtoceste, ne sme kazati podobe starih, nevzdrževanih zgradb. Predvidena je izgradnja poslovno-stanovanjskega objekta.
Kdaj bodo stavbo porušili?
Ne vemo še … seveda pa je rušenje in gradnja novega objekta odvisna izključno od novega lastnika omenjene lokacije.
Kdaj in kam boste potem preselili vašo proizvodnjo?
Del gradbenih objektov, v katerih še izdelujemo in prodajamo predvsem program damskih torbic, poslovnih aktov, map in drobnih izdelkov iz usnja, je po osnovnem zazidalnem načrtu tudi namenjen rušenju. Kdaj se bo naša proizvodnja izselila iz Domžal, ne morem odgovoriti, ker še nismo našli ustrezne lokacije. Naši načrti so ohraniti proizvodnjo, ki temelji na 80 – letni tradiciji in s selitvijo zmanjšati stroške poslovanja.
Kako ste reševali zahteve denacionalizacijskih upravičencev?
V fazi likvidacije starega in ustanavljanja novega podjetja smo reševali tudi probleme vračanja premoženja zaradi denacionalizacijskih zahtevkov. Objekt v Študi je bil v naravi vrnjen bratoma Okršlar, objekt na Cesti talcev pa dedičem bratov Pollak. Ostalo proizvodnjo z več kot tristo zaposlenimi smo skrčili na lokaciji Slamnikarske ulice, ohranili pa smo tudi obrat v Žižkih pri Lendavi.
Kako se je Toko uspel izvleči iz težav na novem zelo konkurenčnem trgu?
Delavci v Toko nikoli niso bili najbolje plačani in kot kaže še nekaj časa tudi ne bodo. Delo samo ne zahteva visoke strokovnosti, ni težko fizično delo, delamo v eni delovni izmeni in uživamo pri ustvarjanju lepih izdelkov. Kljub temu, da pomeni delati v Toko le preživetje oziroma prejemanje osnovnih plač, večina zaposlenih čuti pripadnost podjetju in ta pripadnost pomaga ohranjati tradicijo, kvaliteto in ugled podjetja, ne nazadnje tudi sam obstoj. Pri prodaji je čutiti zvestobo kupcev, ki cenijo naš trud, obliko in načine izdelave. Trudimo se, da bi bili naši kupci ponosni na izdelke, narejene pri nas. Pripadnost izdelkom slovenske blagovne znamke “to je slovenski izdelek” bi lahko v Sloveniji pomenila, če že ne večje pa vsaj ohranjanje zaposlenosti v naši in podobnih dejavnostih. Morda sta to dva glavna razloga, da nam je uspelo obdržati del proizvodnje.
Kako vam kaže v prihodnje?
Napovedi o uspešnosti poslovanja v prihodnjih letih bom kar izpustila, omenim lahko le, da smo zelo odvisni od standarda državljanov. Ker ta v prihodnjih letih kot kaže ne bo nič boljši, se bomo trudili ohraniti čim več zaposlenih. V času, ko merimo uspešnost podjetja po dobičkih, dodanih vrednostih na zaposlenega in raznih ekonomskih kazalcih poslovanja, nikakor ne pridemo v krog najuspešnejših. Sama sebi pa štejem v tolažbo in uspeh, da sem zadnjih deset let delala oziroma vodila podjetje, ki omogoča zaposlitev in redno plačo tristo zaposlenim.
Ženska podpira tri vogale domače hiše. Je to res in kako uspevate združiti kariero in skrb za domače?
V Toko sem prišla z veliko optimizma in pomembne delovne energije. Vsakodnevni problemi sicer včasih zmanjšajo moj delovni elan, vendar pa mi ga vračajo moji domači. Imam že dva skoraj odrasla sinova, Nejca in Blaža, ki sta verjetno prav zaradi mojih in moževih obveznosti, zrasla v precej samostojni osebnosti. Kljub nadpovprečnim delovnim obveznostim sva z možem zadovoljna, srečna in zelo ponosna na svoja sinova.
Prebivalstvo se razslojuje na revne in bogate, srednjega sloja praktično kmalu ne bo več. Revni del prebivalstva ne bo zmogel kupovati izdelkov višjih cenovnih razredov, bogatejši pa si želijo posebne, ekskluzivne modele in izdelke po naročilu. Seveda to narekuje majhne serije… Tu nekje je realno iskati prihodnost Toko line…
Andreja Urankar
_______________________________________________________________________
September 2001
Krizant, april 2006
