Domžale so naše mesto; kraj, ki ga imamo radi, kraj, kjer smo doma. Mestece, ki se je razvilo nekako po pomoti, zaradi »vohrnije« sosednjega Mengša, kjer takrat številni mogočni kmetje niso bili voljni odstopiti zemlje prihajajoči železni cesti, ki je zato morala napraviti ovinek čez kmetijsko manj pomembne Domžale. To je seveda imelo daljnosežne posledice, razvoj slamnikarske in usnjarske industrije, razcvet obrti in rast števila prebivalstva. Domžale so bile skozi zadnjih sto let deležne oznak kot: središče slamnikarstva, raj za iskalce zaposlitev, najbolj bogata občina v Jugi, kraj, ki je v socializmu dopustil prvo privatno podjetje, mesto, ki se je prvo spogledovalo z nakupovalnim turizmom (in ga tudi načrtovalo v uradnih aktih); mesto, ki je imelo drzne sanje in si upalo postaviti stanovanjski kolos, imenovan SPB in ne nazadnje mesto, ki je rušilo vse staro in zidalo vse na novo. No, tu pa je morda čer, na katero so se ujele (pre)drzne odločitve. Iz ambicioznega kraja sprememb je nastalo – spalno naselje, kar je davek, ki ga plačujejo Domžale zaradi bližine glavnega mesta.
Hitro menjavanje potreb
Kruta resnica je, da se manjša mesta tudi zaradi denarne računice, podrejajo potrebam prestolnice in ne upoštevajo lastne identitete. Razumljivo, da je težko razvijati središče mesta, če je večinski interes prebivalstva, da bi imeli tam brezplačna parkirišča. Vsak župan, ki bi dregnil v to cono udobja, bi tvegal naslednji mandat. Včasih je prostorske spremembe narekovala industrija, danes pa stanovanjska gradnja, drugačne nakupovalne navade in dejavnosti v prostem času. V Domžalah so številni objekti, ki so zrasli kot plod političnih odločitev in so bili zastavljeni preveč ambiciozno, ne da bi kdo razmišljal o njih za prihodnost (TEN-TEN, pozabljena kinodvorana v SPB…).
Po drugi strani pa bodo, kot smo lahko prebrali, v Stobu, kjer sedaj delujeta Radio Hit in Rdeči križ, podrli staro zgradbo do temeljev in zgradili popolnoma novo, za katero sicer še nimajo vsebin (!?), načrtujejo pa, da bo stala 1 MIO € (en milijon evrov!) Situacija, ki je obratno sorazmerna stanju ob nastanku ‘slavne’ garažne hiše, kjer je bila vsebina kristalno jasna, lokacija pa po sistemu: kjer je, je dobro, samo da je. Kar samo se ponuja vprašanje, zakaj na eni najbolj elitnih lokacij – v parku pod kostanji (strogi center), prodajajo rabljene avtomobile!?
Nečimrnost politike
Univerzale, eno lepših secesijskih stavb preteklosti s pripadajočim manjšim parkom, je prejšnje vodstvo občine pod taktirko Cvete Zalokar, daljnovidno zaščitilo kot stavbno kulturno dediščino. Očitno je neka posebna ‘milost’ obsijala takratne občinske svetnike, da so se odločili za ta korak, ker bi sicer danes na tem mestu že veselo prodajali stanovanja za elitne izbrance. Vendar, ko pogledamo stavbe Univerzala bolj od blizu, vidimo, da so nevzdrževane, prepuščene zobu časa in prvi ‘pišmeuhovski’ vodilni garnituri, ki si bo upala poseči po tem gradbenem biserčku, ki sedaj osamljeno propada. Lahko bi zlobno pomislili: naj čim prej propade, da bo samo še za podret.
Kljub vsem drznim načrtom in obljubam še vedno propada tudi stanovanjska soseska SPB. Neučinkoviti dogovori z lastniki so pripeljali vse skupaj zgolj do vpisa v zemljiško knjigo in nekakšnega ‘papirnatega reda’, kar je korak naprej, vendar za samo zunanjost neopazen. Ni sledu o revitalizaciji, pokritih hodnikih, ogrevanih tleh in osvetljenih poteh. Po prepišnih hodnikih še vedno gospodari veter, ambient dopolnjujejo golobji iztrebki in temačna nočna sprehajanja sumljivih združb.
Kolodvorska, največkrat prekopana ulica v Domžalah
Če lokalna politika miži pred zoprnijami, kot so propadanje Ten-tena in Univerzala, odlaganje realizacije pokritega bazena, nerešljivostjo kompleksa SPB in podobno, se je pa z vso vnemo lotila ponovne prenove Kolodvorske ulice, ki so ji že pred desetletjem prenovili, ji namenili paradno vlogo in imeli z njo velike načrte, ki so se žal večinoma sfižili.
Edini resen projekt, ki je uspel, je bila obnova stare knjižnice, ki je (kot so obljubljali) zasijala v svoji stari lepoti, vendar je bil investitor zasebni sektor. Tokrat so se iz proračunskih sredstev lotili celotne prenove urbane opreme, tlakov in celo postavitve fontane.
Tlakovci na pločnikih (menda so med najcenejšimi, kar jih je moč dobiti) so predvideni v dveh dimenzijah, kvadratni in pravokotni s tako postavitvijo, da tvorijo geometrični vzorec, ki posnema pletene slamnate kite. Barva bo posnemala barvo slamnikov, cilj je, da geometrija in barva tlaka postane del karakterja domžalskih javnih površin. Do tu vse v redu in prav, vsakdo pa lahko opazi, da so bili lansko leto v parku pri solarni postaji položeni popolnoma drugačni tlakovci, druge barve. To je bilo pač lani, ko mestni arhitekt očitno še ni razmišljal o kitah.
V Domžalah je danes več vrst klopi. V sklopu urejanja je predvidena klop, ki naj bi postala del obvezne urbane opreme. Prav tako je v mestu več vrst košev, zato je predvidena ena vrsta, ki se bo uporabljala v vsem mestu, v kar pa občan z izkušnjami lahko precej podvomi, saj doslej nobena taka zaveza ni držala.
Fontana na Kolodvorski je predvidena v naslednji fazi, v jašku poleg bo posebna pipa za občasno zalivanje vegetacije. Fontana bo v obliki obrnjenega kalupa za slamnike, izvedba bo sledila v naslednji fazi, ko bo ulica zaprta za promet. Tudi v Češminovem parku je bila predvidena fontana v projektni dokumentaciji, a je ostalo le pri obljubah.
Izvirna je ideja, ki se je pojavila, da bi bodoča prenovljena fasada kompleksa SPB (enkrat bo pač treba postoriti tudi to) nosila barvo in vzorec slamnatih kit! Samo naj se pravočasno zedinijo, da ne bo slučajno fasada iz več barv in več vzorcev (kot sedaj tlakovci).
Med seznam rekonstrukcijskih posegov sodi tudi vhod v Športno dvorano Domžale, namen je ureditev vhoda, dopolnjevanje programa športno-kulturne dvorane in površin za shranjevanje opreme. V pritličju bodo prenovljene sanitarije za invalide, prostor za čistila, prostor za prodajo vstopnic, bistro in priročno skladišče. Prenovljen bo tudi galerijski prostor. Samo upamo lahko, da bo prenovljena galerija omogočala več razstavnega prostora. Želeli bi si tudi večjo dvorano za kulturne prireditve, pa tega ni v nobenem načrtu do konca mandata.
Vprašanja, ki terjajo odgovore
O določenih stvareh bo potrebno informirati svoje občane. Tako na primer o vzorcu pletenih kit na pločnikih: živ krst, ki hiti obložen z vrečkami in držeč vreščečega mulčka za roko, ne bo pomislil na vzorec slamnatih kit, ki se mu nevidno plete pod nogami. Zakaj za boga milega so lansko leto postavili na avtobusni postaji v smeri Ljubljana posebne klopi, ogrevane na sončne celice? In zakaj so nedolgo nazaj (morda nekaj let) postavili »rostfrei« klopi, ob katerih te zazebe do dna duše, če se pozimi utrujen usedeš nanje? (poleti pa skoraj jajce ocvreš na vroči pločevini)? Takrat je bila nameščena tudi kompletna mestna »rostfrei« oprema?! Če bi odločevalci samo 1% plačali iz svojega žepa, bi dvakrat premislili o vsem.
Slogan občine, ki sije iz vsakega propagandnega napisa (od knjigobežnic v senci dreves do pozdravnih tabel): » Domžale – ljudem prijazna občina«, je v resnici bolj »politiki prijazna občina«, saj je občinski svet glasovalno telo, ki hodi na redne seje zgolj zaradi sejnin (kot smo veliko lahko slišali v volilnih kampanjah).
Mesto še naprej išče svojo dušo
Kakor koli zidamo in podiramo, vedno se v Domžalah vrtimo okoli svojega repa. Mnogotere stvari so se že izboljšale in jih je mesto kljub slabim napovedim sprejelo (n.pr. tržnica, knjižnica s stadionom ob nogometnem igrišču…), še vedno pa manjka tisti »nekaj«, ki ga dobiš, ko se sprehodiš po mestih z dušo. Najbrž je res, kar mi je nekoč dejal nek domžalski arhitekt, da so Domžale pokopale svojo dušo, ko so zasuli ogromne obokane kleti starega podjetja Alko na mestu današnjega makadama v centru. Če bodo v prihodnje odstranili še stare Univerzalove stavbe (ker jih nihče ne vzdržuje), če bodo spremenili obraz starega Stoba (Breda Smolnikar: Umirajoči Stob), če bo stavba ob občini (nekoč gostilna Pri Pošti) zaradi nenehnih sprememb namembnosti izgubila svoj videz, bodo Domžale morale poiskati novo identiteto, kar je pa zelo težko. Morda bodo prihodnje generacije prišle z novimi idejami, če le ne bodo vsega podrejali zgolj kapitalu.
Danica Šraj
